»Ljudje niso razumeli, da mora biti pri porabi denarja vse pregledno«​

Ekonomistka, ki je poskrbela za »​bankomat« slovenskega kmetijstva.
Fotografija: Kot revizorka sem vedela, da je nujno korektno delo, kakršnega so zahtevale tudi banke. Velikokrat sem se morala zagovarjati v parlamentu, se ob 20-letnici delovanja agencije spominja Sonja Bukovec, prva direktorica agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja. Foto Leon Vidic
Odpri galerijo
Kot revizorka sem vedela, da je nujno korektno delo, kakršnega so zahtevale tudi banke. Velikokrat sem se morala zagovarjati v parlamentu, se ob 20-letnici delovanja agencije spominja Sonja Bukovec, prva direktorica agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja. Foto Leon Vidic

Pred dvema desetletjema je kot državna sekretarka za proračun na finančnem ministrstvu v prepiru s takratnim ministrom za kmetijstvo nasprotovala izdatkom za novo plačilno agencijo. Le nekaj mesecev pozneje je sprejela ministrovo povabilo in postala njena generalna direktorica, ki je poskrbela, da je agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja (AKTRP) postala pomemben in nepogrešljiv »bankomat« slovenskega kmetijstva.
 

Kako se spominjate svojih začetkov na agenciji?

Spomnim se, da sva s takratnim kmetijskim ministrom Francem Butom na vladi sedela vsak na svoji strani mize in se prepirala, ko je govoril, da potrebuje denar zaradi agencije, ki jo mora vzpostaviti zaradi Evropske unije. Seveda takrat še nisem vedela, kaj je to.


Potem pa vas je minister Franc But prepričal, da ste kot finančnica prevzeli vodenje te specifične institucije?

Tako. Agencijo sem vodila v času njene akreditacije, na podlagi katere smo lahko črpali denar iz evropskih skladov. Ker je moja profesija revizija, še prej pa sta bila bančništvo in privatizacija, sem morda imela kar dovolj izkušenj za to težko nalogo. Sicer nisem bila s kmetijskega področja, ampak me to ni motilo, ker je to nekako finančna institucija. Agencija je velika banka, ki izplačuje denar, in tega smo se od začetka tudi zavedali.


S koliko zaposlenimi?

Najprej nas je bilo zaposlenih petdeset, ko sem leta 2005 odšla, jih je bilo 230, zdaj jih je 290. Večinska starostna struktura menedžmenta je bila v mojem času okoli 35 let, medtem ko je bila večina mladih, vključno s sedanjim direktorjem [Miran Mihelič], mlajših od 30 let. Glede na strukturo drugod po Evropi je bilo to kar idealno. Pri obdelavi vlog za neposredna izplačila, ki jih je bilo v prvih letih več kot 50.000, pozneje se je to število povečalo na 65.000, smo si pomagali s študenti, ker zaposlovanja ni bilo. Vse vloge smo prejemali po pošti. Zjutraj, ko smo prihajali v službo, nas je pričakalo nekaj tisoč vlog v vrečah, ki so jih nato vnašali študenti. V tistem času ni bilo veliko razumevanja za agencijo niti na ministrstvu, kjer razen ministra niso dojeli njene vloge. Zato je zamujala zakonodaja. Svetovalna služba, ki je kmetom pomagala pri izpolnjevanju vlog, je za to, da jih je bilo zavrnjenih kar 40 odstotkov, krivila agencijo, češ da je preveč administrativna. Kot revizorka sem vedela, da je nujno korektno delo, kakršnega so zahtevale tudi banke. Velikokrat sem se morala v parlamentu zagovarjati. Ker nam niso dovolili, da bi zaposlili dovolj ljudi, sem slabo spala, saj sem kot revizorka vedela, da študenti ne morejo razdeljevati denarja. Da bi jih prepričala, kako nujno je kadrovsko okrepiti agencijo, sem vsako leto sklicala sestanek s parlamentarci in jim na agenciji predstavljala delo, jih seznanjala s tem, koliko več ljudi dela na takšni agenciji v drugih državah in da jih tudi mi potrebujemo, sicer bomo morali denar, ki je na voljo naši državi, vrniti.

»Zahtevali smo, da prejemniki vrnejo neupravičeno izplačan denar. To je bil problem, saj ljudje niso razumeli, da mora biti vse urejeno pregledno in po pravilih, « pravi Sonja Bukovec.<br />
Foto Leon Vidic
»Zahtevali smo, da prejemniki vrnejo neupravičeno izplačan denar. To je bil problem, saj ljudje niso razumeli, da mora biti vse urejeno pregledno in po pravilih, « pravi Sonja Bukovec.
Foto Leon Vidic

 

Za črpanje evropskih sredstev ste potrebovali akreditacijo?

Najzahtevnejše delo zame na začetku je bila prva akreditacija, za program Sapard [eden od treh predpristopnih programov EU, namenjen pomoči za kmetijstvo in razvoj podeželja]. Spomnim se, da smo se z ljudmi z interne revizije ob štirih zjutraj odpeljali v Avstrijo, da bi videli, kako imajo to urejeno oni. Spoznali smo, da mi nimamo niti fiča, medtem ko imajo oni mercedes. Ko smo videli, da uporabljajo IT-podporo, smo bili pa sploh potrti. Za prvo akreditacijo smo napisali 1200 strani dokumentov. Ko smo jo poslali v Bruselj, je prišla njihova revizija. Na podlagi dokumentacije, ki so jo prejeli, so nam že ob prihodu očitali, da je ta pomanjkljiva in da nam manjka še polovica stvari. Ob skupnem pregledu dokumentov na agenciji pa se je izkazalo, da se je zataknilo pri prenosu dokumentacije po elektronski pošti in da je polovica sploh ni šla v Bruselj. Zadevo smo rešili tudi tako, da sem za vsak primer lastnoročno odnesla 12 fasciklov dokumentacije na letalo in v Bruselj. Kot tretja država od takrat desetih novih članic smo nato dobili akreditacijo. Na to sem seveda ponosna.


In potem je sledila še ena registracija?

Leta 2003 smo se lotili priprave dokumentov za drugo akreditacijo, za katero smo pripravili več kot 9000 dokumentov. Kako je bilo za mlade ljudi s fakultete težko pisati pravilnike, sem videla šele pozneje, ko sem delala na Balkanu. Ljudje preprosto niso mogli razumeti, da mora biti vse natančno predpisano in izvedeno tako, kot je določeno, saj gre za porabo davkoplačevalskega denarja. Agencija je imela in verjetno še ima kar osem revizij, štiri slovenske in potem še štiri bruseljske. Administriranja kmetje kar niso razumeli in hodila sem na sestanke po terenu, da sem jim razlagala, kako in kaj. Sčasoma so razumeli in tudi svetovalna služba je dojela, zakaj so morali kmetje spet izpolnjevati vloge oziroma zakaj niso dobili denarja ali pa so ga morali vračati. Prva in druga akreditacija sta bili res dva velika izziva za celotno agencijo. V letih 2003 in 2004 nam je uspelo izplačati več kot 90 odstotkov denarja že decembra, kar je zahtevalo veliko dodatnih ur dela, tudi ob koncih tedna. Veliko ljudem sem takrat ob desetih zvečer kuhala kavo in tudi zjutraj ob šestih, ko sem prihajala v službo. Mislim, da smo delo kar dobro opravili. Agencija je zdaj velika banka, ki izplačuje 350 milijonov evrov.



 

Lahko izpostavite kakšen primer, ki je še posebej zaznamoval vaše obdobje direktorovanja?

Spomnim se primera gospe, ki ni dobila pričakovanih sredstev. Ministrstvo je vlogi ugodilo, mi pa smo jo zavrnili. Ponovno se je pritožila na ministrstvo, ki je vlogi odobrilo, mi smo jo pa spet zavrnili. Ministrstvo ni razumelo naših akreditacijskih postopkov in zahtev, ki jih moramo upoštevati. Tudi nam so ljudje prijavljali, da agencija ne dela korektno. Na vsako pismo smo odgovorili. Tudi na anonimno, in sicer tako, da smo poslali inšpekcijo, ki je preverila domnevno kršitev. Seveda so bila na začetku tudi vračila. Zahtevali smo, da prejemniki vrnejo neupravičeno izplačan denar. To je bil problem, saj ljudje niso razumeli, da mora biti vse urejeno pregledno in po pravilih. Če je država prej kaj dala, in dala je malo v primerjavi s tem, kar smo, recimo, po programu Sapard za investicije dajali mi, ni bilo tako.


Bilo je kar veliko očitkov, da posamezniki prejemajo neupravičeno veliko denarja ...

Očitali so mi, da sem kot direktorica prijateljsko namenila 20.000 Vrisku [predsedniku Zadružne zveze Slovenije], prav toliko predsedniku parlamentarnega odbora za kmetijstvo Janezu Krambergerju in še komu. Nekateri so seveda dobili veliko, nekateri malo, a vse na podlagi dokumentacije, ki je bila potrebna za pridobivanje pomoči. Predsednik vlade, takrat je bil to Anton Rop, se je enkrat tudi razjezil in zahteval, da moramo vse prejemnike sredstev objaviti na spletu. Zaradi tega sem slabo spala, ker sem vedela, da pri kmetijskih zemljiščih že od začetka delovanja agencije ni bilo pravega reda, da so se zaradi neurejenega zemljiškega stanja dogajale napake, vloge pa so pregledovali študenti. Po objavi sem prejela le tri anonimne pritožbe v zvezi z lastništvom zemljišč.


Miran Mihelič, Sonja Bukovec in Benedikt Jeranko ob 20. obletnici delovanja Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja.<br />
<br />
Foto Leon Vidic
Miran Mihelič, Sonja Bukovec in Benedikt Jeranko ob 20. obletnici delovanja Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja.

Foto Leon Vidic


 

Kako pa je bilo z vračanjem denarja pri tistih, ki so goljufali?

Inšpekcija je opravila svoje delo, mi pa smo blokirali plačila naslednje leto.


Po odhodu z agencije ste bili državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo, potem se je zgodila afera Baričevič. Kako vas je zaznamovala?

Ni bilo prijetno. Z družino Baričevič smo bili prijatelji, in ko se je zgodil napad psov, sem jim pomagala. V preiskavi se je izkazalo, da ni bilo s tem nič narobe, je bila pa zgodba, v kateri sem se znašla, medijsko odmevna.



 

Po odstopu kmetijskega ministra Milana Pogačnika ste izgubili položaj državne sekretarke in nehali delati na ministrstvu. Delo ste si poiskali v nekaterih državah na Balkanu – kje vse?

Pomagala sem ustanavljati plačilne agencije v Bolgariji in Makedoniji, kjer sem spoznala, kako veliko je nerazumevanje zapletene evropske zakonodaje in kako zahtevno je vzpostavljanje reda. Potem sem kot svetovalka pomagala še v Srbiji in Črni gori, približno leto in pol sem bila tudi v Prištini, kjer sem bila na ministrstvu odgovorna za finance in sodelovanje s proračunom.


Kaj počnete zdaj?

Pomagam bratu v vinogradu in uživam.

Komentarji: