Misijonar mora imeti želodec prašiča, ramena osla in kolena kamele

Slovenska karitas s humanitarno akcijo Za srce Afrike podpira tudi delo misijonarke Bogdane Kavčič.
Fotografija: Pred več kot petimi desetletji je Bogdana Kavčič odšla z domačih hribov na tromeji med Notranjsko, Gorenjsko in Primorsko v Afriko. Fotografije arhiv Karitas
Odpri galerijo
Pred več kot petimi desetletji je Bogdana Kavčič odšla z domačih hribov na tromeji med Notranjsko, Gorenjsko in Primorsko v Afriko. Fotografije arhiv Karitas

Gradnja in oprema porodnišnice, živila za podhranjene otroke in doječe matere, obnova zdrav­stvenega centra, postavitev vodnjakov in hrana za begunce so med projekti, ki jih bo Slovenska karitas podprla z donacijami, ki jih bo zbrala z akcijo Za srce Afrike. Med tistimi, ki si že vrsto let srčno prizadevajo, da bi šla pomoč darovalcev – lani so prispevali 221.547 evrov – tistim, ki to najbolj potrebujejo, je sestra usmiljenka Bogdana Kavčič.

Pred več kot petimi desetletji je Bogdana Kavčič odšla od doma z domačih hribov na tromeji med Notranjsko, Gorenjsko in Primorsko. Sedem kilometrov od Koprivnika nad Žirmi jo je pot vodila prek Beograda, kjer se je usposobila za delo medicinske sestre, in misijonskega središča v Parizu, kjer se je naučila francoščino, v Afriko. Natančneje v Burundi, kjer dela še danes. Trenutno postavlja na noge nov misijon v Gitegi, ki je pred kratkim postala politično glavno mesto te skoraj dvanajstmilijonske države. Pred tem je bila dolgo v Ruandi, nekaj let pa tudi v Srednjeafriški republiki. »Rada sem usmiljenka. Rada sem, kar sem. To je zame poseben dar, ko gledam vsa svoja pota, da sem imela priložnost, da sem se lahko učila in postala medicinska sestra, potem pa so me poslali v ­misijone.«

»Rada sem usmiljenka. Rada sem, kar sem,« pravi misijonarka, ki je na tujem že pet desetletij.
»Rada sem usmiljenka. Rada sem, kar sem,« pravi misijonarka, ki je na tujem že pet desetletij.


Obdobja, ko je prišla s tremi sestrami v Burundi, se spominja po stalnih nemirih. »Kar se je tam dogajalo leta 1972, bi lahko opisali kot genocid intelektualcev. Hudi časi so bili. In velika revščina. Najprej smo več pozornosti posvečale pigmejcem, za kar smo bile poslane tja, saj jih druge etnične skupine pogosto zaničujejo,« je opisala Bogdana Kavčič. A dogodki so jih pripeljali do spoznanja, da si morajo prizadevati za približevanje. Misijon je bil na območju, kjer so prebivale vse tri etnične skupine. Prvih 15 let je v eni od najmanjših in najbolj gosto poseljenih afriških držav preživela z njimi.

»Z vsemi smo delali. Otroci, ki nimajo predsodkov drug do drugega, zanje smo vsi enaki, so prihajali v vrtec. Ženske smo učili kuhanja za malčke, med katerimi je bilo veliko podhranjenih. Mi smo se naučili lončarstva, pigmejci so lončarji in pletejo tepihe, na katerih spijo. Tam so bile koče iz bambusa ali sladkornega trsa, za vezivo so uporabljali blato. Fantje so potrebovali veščine mizarstva in zidanja. Naučili so se in si med seboj pomagali zidati, ne samo hiške, ampak tudi odnose med etničnimi skupinami. Vesele smo bile, da se je stkalo sožitje.« Po poldrugem desetletju so jih, pa tudi druge, povezane s katoliško cerkvijo, ki je imela v rokah dobršen del zdravstva in šolstva, nagnali, kot se je izrazila.


Volja in roke, da pomagajo


Delo je nadaljevala v Ruandi, kjer so se napetosti stopnjevale do državljanske vojne, ki se je začela leta 1990. »Ves čas smo bile tam. Sprva so nas po radiu pozivali, naj vsi tujci zapustimo državo. Me smo bile daleč na podeželju, niti avtomobila ni bilo mogoče dobiti, pa barikade so postavili skoraj na vsakem kilometru. Pokazalo se je, da smo ravnale prav, da smo ostale, ko je bilo treba zaceliti marsikatero rano.« Milijoni ljudi so bežali v Kongo, tisto, kar je sledilo, pa je Bogdana Kavčič strnila v izraz apokalipsa. Na stotine trupel, ki jih je bilo težko pokopati, saj je bila prst kamnita. »Potem so prišle mednarodne humanitarne organizacije. Štiri Slovenke smo bile tam, nič drugega nismo imele kot voljo, srce, ljubezen in roko, da jim pomagamo. Znale smo jezik in bile smo medicinske sestre. Vključile smo se, kjer smo se lahko. Genocid je do temeljev porušil državo, tako v človeškem smislu kot materialno,« se je spomnila pretresljivih časov.



Tudi leta po vojni so bila težka, ker je bilo veliko predsodkov, medsebojnega obtoževanja in zamer. Čas počasi celi rane, a vsega hudega ni mogoče pozabiti. »Zdaj je minilo šestindvajset let in lahko rečem, da so se postavili na noge. Gradile so se šole, da se lahko izobražujejo vsi otroci. Ruanda se je počasi izvila iz velike revščine, čeprav je je na podeželju še vedno veliko.«

Sestra Bogdana Kavčič na obisku družine. »Ob delu z ljudmi zelo veliko izveš o resničnosti, ki jo živijo,« pravi.
Sestra Bogdana Kavčič na obisku družine. »Ob delu z ljudmi zelo veliko izveš o resničnosti, ki jo živijo,« pravi.


Sestre so vodile zdravstvene centre. V četrt stoletja, odkar mladi dosledno hodijo v šolo, se je izobrazilo že toliko medicinskih sester in medicinskih tehnikov, da v zdravstvenih centrih delajo skoraj sami domačini. »Kar je najbolje,« je poudarila Bogdana Kavčič.

Potem jo je pot vodila v Srednjeafriško republiko. »Naša sestrska provinca je odprla skupnost tam, a so življenjske razmere neprimerljivo slabše kot v Ruandi ali Burundiju. Človek si ne more predstavljati, kakšno uboštvo je tam,« je povedala o krajih, kjer je bila sprva tri leta in so prav tako vzpostavile zdravstveni center.


Vrednost vode


»Ob delu z ljudmi zelo veliko izveš o resničnosti, ki jo živijo. Kakšne so razmere doma, kakšne so potrebe. Vse te tri države so si različne. Skupno jim je med drugim to, da so vsakič, ko so volitve, nemiri in pomanjkanje virov vode. Ženske marsikje polnijo rumene kantice v onesnaženih mlakah ali kakih drugih zajetjih, kjer je že po vonju očitno, da tista tekočina ni primerna za pitje,« je ponazorila sogovornica.

V akciji Slovenske karitas Za srce Afrike njeno delo podpirajo od leta 2006 in pravijo, da je prav posebna specialistka za vodnjake. Ob podpori dela domačinov je v zadnjih letih pripomogla k postavitvi najmanj desetih vodnjakov v Burundiju, v Srednjeafriški republiki pa je leta 2019 poskrbela, da so naredili vrtino za črpanje podtalnice.



Karitas je prav z Bogdano Kavčič v ruandski prestolnici Kigali leta 2010 začel program Z delom do dostojnega življenja, prek katerega še danes v tem mestu pomagajo približno 40 ženskam, ki so živele v zelo skromnih razmerah, da z delom na misijonu (čiščenje šole, vrtca, urejanje okolice, priprava šolske malice, pomivanje posode) s pomočjo mesečnega daru slovenskih družin (botrov) prejmejo plačilo in možnost dostojnejšega preživetja. Pozneje se je na njeno pobudo program razširil še v Burundi in Srednjeafriško republiko. »S projektom Z delom do dostojnega življenja smo pomagali mamam, ki so vdove zaradi vojnih konfliktov ali bolezni. Ženske tudi sicer skrbijo za vse, kar je povezano z otroki, vsak dan hodijo iskat drva in vodo, okopavajo zemljo.«

Novi prostori v zdravstvenem centru v Safi v Srednjeafriški republiki
Novi prostori v zdravstvenem centru v Safi v Srednjeafriški republiki


V sodelovanju z drugimi misijonarji so program razvili še v Ugandi, Eritreji in na Madagaskarju. Danes 729 darovalcev iz Slovenije z mesečnim prispevkom podpira plačilo za delo staršev iz več kot 320 družin v teh afriških državah, pa tudi 19 družin v Albaniji in 20 na Šrilanki. Za hrano, dostop do zdravil in šolske potrebščine za otroke na afriškem podeželju potrebujejo dodatnih 24 evrov, v mestu 48 evrov, v Albaniji 50 evrov in na Šrilanki 30 evrov. Z akcijo Slovenska karitas podpira tudi delo enajstih zdravstvenih in desetih pedagoških delavcev na misijonih v Afriki.


Panika in izolacija


Tudi delo Bogdane Kavčič je zadnje leto zaznamoval covid-19. Na pandemijo so se države različno odzvale. »V Ruandi je bila na začetku velika panika. Številni so se morali iz mesta vrniti na podeželje, ker se preživljajo s preprodajanjem reči in so odvisni od dnevnega zaslužka. Ko se je vse zaprlo, niso mogli delati in ni bilo več hrane. Doživeli so veliko stisko,« je opisala. Ko se je v kraju, kjer je tedaj delala, okužila prva družina, je bilo vse zelo strah in so jih izolirali. »Nihče si jim ni upal prinesti drv in vode, niti da bi jim vse to pustil pred vrati. Morali so vstajati ponoči, da so šli s kanticami do studenca. Šele ko so ozdraveli, se je ozračje spremenilo.« Ruandske oblasti so sprejele zelo stroge ukrepe, zaprle šole, tržnice in cerkve. V Burundiju pa, povsem nasprotno, skoraj nobenih omejitev, čeprav so tudi tam ljudje umirali.



»Virus, o katerem želim, da se širi, je virus dobrote. Ljudje naj ostanejo odprti za pomoč tistim, ki to potrebujejo.« Delo usmiljenke ji veliko pomeni. »Misijonar mora imeti želodec prašiča, ramena osla in kolena kamele. Želodec zato, da kamorkoli greš, v katerokoli kulturo, sprejmeš, kar ti ponudijo, naj bodo to gosenice, kače ali druge živali, ki jih niti ne poznamo. To je sprejemanje kulture in navad, da si blizu. Ramena osla potrebuješ, da sprejmeš vse, kar je težkega in delijo s teboj, vse stiske, trpljenje, da znaš poslušati. Kamele ležijo na kolenih, takoj so pripravljene na odhod, po eni strani to pomeni biti na razpolago in oditi, kamor je treba, po drugi pa molitev, ki nas združuje. Kamorkoli greš, moraš povečevati ljubezen na Zemlji.«

Preberite še:

Komentarji: