Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Najboljša učilnica je naš gozd

Nataša Šefer že 35 let poučuje najmlajše učence. Z gozdno pedagogiko je odkrila, da je najboljša učiteljica narava.
Nataša Šefer je po malem ves čas tudi učenka, ki se največ nauči v naravi, skupaj s svojimi učenci. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Nataša Šefer je po malem ves čas tudi učenka, ki se največ nauči v naravi, skupaj s svojimi učenci. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
24. 9. 2022 | 12:00
25. 9. 2022 | 10:21
10:41

Čeprav se je šola za prvošolce šele zares začela, delujejo učenci prvega a razreda na Osnovni šoli Janeza Puharja v središču Kranja kot povsem utečena ekipa. Vse stvari so na svojih mestih, učilnica je opremljena z risbami in plakati, učenci se okoli učiteljice vrtijo, kakor bi bili skupaj že leta. Njihova učiteljica je Nataša Šefer, ki o sebi rada pove, da je po malem ves čas tudi učenka in da se največ nauči v naravi, skupaj s svojimi učenci.

Ravnokar so se vrnili z igrišča in sledili učiteljici v razred, pri čemer je mimogrede padel kakšen objem, ki ga je Nataša Šefer z vso naklonjenostjo vrnila učencu. Da so takoj ujeli tisti pravi ritem, ni nič nenavadnega, navsezadnje se otroci hitro prilagodijo, je vedro rekla učiteljica.

Na mizicah v učilnici so bili peresnice in delovni zvezki iz zbirke Lili in Bine za prvi razred, h kateri je Nataša Šefer prispevala gradivo za spoznavanje okolja. Pa vendar danes, z izkušnjami in znanjem, ki ga po 35 letih dela še naprej vedoželjno dopolnjuje, iskreno pravi, da je prav nič ne bi motilo, če ne bi imeli učbenikov in delovnih zvezkov, saj meni, da jih otroci na tej stopnji ne potrebujejo. »Ko smo pripravljali to gradivo, tudi jaz še nisem toliko hodila v gozd. Sem se sicer ukvarjala z naravoslovjem, ne pa še z gozdno pedagogiko. Kljub temu je gradivo pripravljeno tako, da temelji na opazovanju, kar se mi je vedno zdelo pomembno,« je povedala, a dodala, da bi se z zdajšnjim znanjem in izkušnjami tudi priprav tega gradiva lotila drugače.

To je tudi dokaz, da se še vedno uči oziroma da je »po malem ves čas učenka«, kakor sama poudarja. Vse to učenje je preplet njene lastne vedoželjnosti in interesov ter izkušenj, ki jih pridobi v šoli. »Zasebno imam toliko interesov, da se že ob tem učim in spoznavam, na primer, nove načine ustvarjanja z različnimi materiali. Tudi v naravo hodim z ljubeznijo, tam veliko vidim, in ker me to zanima, poiščem več informacij še v literaturi. Prav tako rada poslušam glasbo in vse to prenašam v razred. Navsezadnje pa se veliko naučim iz izkušenj, med delom z otroki,« je povedala. »Če si učitelj, se moraš vedno znova učiti in uvajati nove stvari. Sicer ne moreš biti učitelj.«

Z gozdno pedagogiko se je začela ukvarjati pred kakšnimi sedmimi leti. FOTO: osebni arhiv
Z gozdno pedagogiko se je začela ukvarjati pred kakšnimi sedmimi leti. FOTO: osebni arhiv

Na začetku vsakega leta se veliko ukvarja s tistim, za kar mnogi menijo, da ne sodi v šolo, čeprav je najpomembnejši vir učenja otrok – igra. »Ugotavljam, da se otroci skoraj ne znajo samostojno igrati, čeprav pogosto slišimo, kako pomembna je zanje spontana igra,« je dejala in hitro dodala, da se v resnici ne znajo spontano igrati v razredu, med odmorom. Nekaj povsem drugega je gozd. To je prostor, ki je pri Nataši Šefer že več generacij njenih prvih in nato še drugih razredov druga učilnica, učni prostor, v katerem se, kot pravi, odprejo in zaživijo celo pasivni otroci. In gozd je najljubša učilnica tudi zanjo.

Učenje se začne, čim stopijo iz šole

Z gozdno pedagogiko se je začela ukvarjati pred kakšnimi sedmimi leti, pri čemer mora tudi sama malo pomisliti. Narava ji je namreč že tako ljuba, je dobrovoljno pripovedovala, in odkar je učiteljica, se ves čas bolj posveča naravoslovju; vodila je naravoslovne krožke, z učenci so skupaj snovali drevesno učno pot … Potem se je seznanila z Inštitutom za gozdno pedagogiko iz Kamnika, ki širi mrežo gozdnih šol, se mu priključila in dobila številne nove zamisli.

Uporabijo rekvizite, ki jim jih ponuja narava. FOTO: osebni arhiv
Uporabijo rekvizite, ki jim jih ponuja narava. FOTO: osebni arhiv

Druga učilnica njenih učencev je v gozdu, pri spomeniku v Šorlijevem mlinu, ki je kakšne pol ure hoda oddaljen od šole. »A ta čas nikakor ni izgubljen,« je poudarila sogovornica, »navsezadnje se pouk začne v trenutku, ko stopimo iz šole – ko se je treba postaviti v kolono, spremljati promet in navsezadnje hoditi ter se razgibavati.« S tem ne opravijo le ure športa, pač pa tudi vse druge, ne da bi se otroci tega zavedali. V gozdu prepevajo, pripravljajo predstave, štejejo in računajo, spoznavajo okolje … »Tam je mogoče vse narediti, brez table, brez zvezkov.« In v naravi tudi ves čas ponavljajo snov, kajti promet opazujejo vedno znova, prav tako vreme in naravo, učijo se tudi o zdravi prehrani, saj so dogovorjeni, da si s sabo lahko vzamejo zdrav prigrizek, kot je naštevala sogovornica. Tam ni treba delati poligona za telovadbo, ampak je dovolj že hrib in sogovornica se še vedno ne more načuditi primeru, ko so otroci nekoč celih 45 minut tekali navzgor in navzdol po hribu, pri čemer so se sami organizirali, brez navodil, ki bi jih sicer potrebovali v telovadnici.

Učilnica, v kateri ni prepirov

Najbolj jo navdušuje prav to, kar se z otroki zgodi v gozdu. »Tam vsi tekajo, skačejo naokrog, se pogovarjajo. Ne vidiš otroka, ki bi stal ob strani.« Pomagajo si tudi z vsemi mogočimi rekviziti, ki ji ponuja narava, denimo palicami, ki so že same po sebi priljubljene pri najmlajših. »Te pridejo prav za tako rekoč vse, in če se otrok rad igra s palico, bo še toliko bolj navdušen, če mu rečem 'vzemi palico'.« Iz storžev, na primer, lahko naredijo številski trak, se po njem premikajo in se učijo računati, je navajala možnosti. »Vse delamo iz materialov, ki so tam. Ko smo obravnavali značilnosti pokrajine, smo vse to med potjo opazovali, potem pa iz naravnih materialov naredili maketo.«

V gozd gredo enkrat na teden, če se le da, vedno v istega, ki ga učenci že takoj poimenujejo »naš gozd«. Ob prvem obisku jih po navadi prepusti prostoru, da ga spoznajo, ter jih opazuje. Vračajo se večinoma na isto mesto, ne samo zaradi utrjevanja snovi, ampak tudi zato, da opazujejo spremembe, ki se skozi leto dogajajo v gozdu.

Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori ... FOTO: osebni arhiv
Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori ... FOTO: osebni arhiv

Starši vse to zelo dobro sprejemajo: »Na začetku leta povem, da bomo hodili v gozd in da bomo umazani. Povem jim tudi za klope, da zaščitijo otroke. Do zdaj še nisem dobila pritožbe, da bi bilo kaj narobe.« Dobro so se naučili tudi, kaj potrebujejo za v gozd – pravo obutev in obleko, vodo v nahrbtniku in čepice ali kape na glavi, odvisno od vremena. Kajti, kot je med smehom dodala znano ugotovitev – slabega vremena ni, je samo slaba oprema.

Učenci se učijo med sabo

Gozdna pedagogika, ki se vse bolj širi tudi na njihovi šoli, je še posebno pomembna v času, ko se tako odrasli kot otroci zlagoma prebujamo iz pandemičnega polsna, se strinja Nataša Šefer. »V gozdu se spet družijo, ves čas sodelujejo in se spontano učijo. Tako se je lani ob posekanem drevesu ustavil eden od učencev in svojemu sošolcu razložil pomen letnic.« V razredu je dinamika povsem drugačna, saj sedijo na stolih, v gozdu pa prej staknejo glave in iščejo rešitve. »Sodelovanje je večje pa tudi prepirov ni. Ne vem, kaj je razlog za to, toda v gozdu se otroci o vsem dogovorijo, niti zaradi palic se ne skregajo,« je ugotavljala sogovornica.

Nataša Šefer je učiteljica, ki zase pravi, da je po malem ves čas učenka. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Nataša Šefer je učiteljica, ki zase pravi, da je po malem ves čas učenka. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Pa vendar vsaki dve leti, ko dobi nove prvošolčke, spoznava, kako se spreminjajo, podobno kot njihovi starši, podobno kot pravzaprav vsa družba. »Žal mi je, ker si nisem beležila, kaj se zgodi na dve leti, ko dobim nove prvošolčke, kajti pri vsakih je vsaj ena sprememba na slabše v osnovnih spretnostih in navadah,« je dejala, »vsakič je kakšna veščina več, ki jo moramo usvojiti v šoli, denimo držanje svinčnika ali čopiča, zavezati čevlje …« To deloma pripisuje tudi številnim impulzom, ki prežijo na otroka in so povezani predvsem z zasloni. Zato je še toliko bolj pomembno, da so otroci čim več v naravi, da spoznajo, kako čudovita učiteljica je narava in da jo imajo radi, je poudarila. »Kajti naravo moramo imeti radi, če hočemo preživeti na tem planetu.«

In tudi ob iskrici Otroštvo se konča v trenutku, ko lužo prvič vidiš kot oviro in ne kot priložnost, misli že pokojnega igralca Michaela K. Williamsa, je zadovoljno ugotovila: »Potem je v meni še kar nekaj otroka.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!
Učitelj sem! Učiteljica sem!

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine