Zdravnik Ivan Radan je dokončno oproščen

Sodba višjega sodišča v Ljubljani obsega 62 strani: pravni boj med Radanovimi zagovorniki in tožilstvom je trajal šest let.
Fotografija: Oproščeni Ivan Radan sodbe za zdaj noče komentirati. FOTO: Marko Feist
Odpri galerijo
Oproščeni Ivan Radan sodbe za zdaj noče komentirati. FOTO: Marko Feist

Ljubljana – Senat ljubljanskega okrožnega sodišča je 6. novembra 2018 Ivana Radana, nekdanjega zdravnika na ljubljanski nevrološki kliniki, po skoraj triletnem sojenju oprostilo štirih ubojev svojih pacientov, prav tako so ga oprostili neupravičenega snemanja, zlorabe položaja s predpisovanjem receptov ter ponarejanja listin za bolniško odsotnost, a tožilstvo s takšno odločitvijo ni bilo zadovoljno.

Tožilka se je na sodbo pritožila iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Višje sodišče v Ljubljani pa je po 12. marca opravljeni seji in po posvetovanju 16. marca 2020 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo. S tem so Radana, ki je v času sodnega postopka tudi leto dni preživel v priporu, dokončno oprostili.

Ta je v času sodnega postopka septembra 2015 vrnil zdravniško licenco, pred tem pa je zdravil najhuje bolne na oddelku za  intenzivno terapijo.

Tožilstvo je sicer zanj zahtevalo 20 let zapora in prepoved opravljanja zdravniškega poklica. Sprva mu je očitalo umore šestih bolnikov. Tožilka Katarina Bergant je pozneje umaknila očitke za dva umora, potem pa je tudi očitke o umorih preostalih štirih bolnikov prekvalificirala v uboje.


 

Prvostopenjska sodba


V obrazložitvi oprostitve kaznivih dejanj ubojev je sodnik Martin Jančar v prvostopenjski sodbi opozoril na pomanjkanje materialnih dokazov. Prav tako pri nobenem bolniku po njegovih besedah ni bilo mogoče sodnomedicinsko ugotoviti vzroka smrti, saj pri nobenem takoj po smrti ni bila izvedena obdukcija, izkop pa zaradi upepelitve ni bil več mogoč.

V prvostopenjski sodbi še piše, da sodišče, glede samega dogajanja v času in na kraju izvršitve očitanega kaznivega
dejanja, na podlagi tako listinskih in materialnih dokazov, kot tudi z zaslišanjem prič, na podlagi ocene posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj, ne more zgotovostjo zaključiti, da je obtoženi dejansko storil očitano kaznivo dejanje. Zaključek sodišča
je bil, da iz dokazov izhaja celo večja verjetnost, da obtoženi dejanja ni storil.

Po mnenju sodišča je poskušal Radan s svojim dejanjem (provokacijo s kalijem op. p) opozoriti na slabe odnose med zaposlenimi in druge pomanjkljivosti, med drugimi na neprimerno ravnanje s pacienti in pomanjkanje kadra. K njegovemu delovanju naj bi pripomogla tudi odločitev, da so želeli določenega pacienta prestaviti iz oddelka za intenzivno nego na navaden oddelek, kjer zanj ne bi bilo dovolj dobro poskrbljeno.

Po Jančarjevih besedah izpred poldrugega leta je tožilstvo, ker je izhajalo iz subjektivnih okoliščin posameznika, spregledalo objektivne. Spomnil je na izraz, da je pravica slepa, in pri tem dodal, da tožilstvu ne bi škodilo, če bi si občasno nataknilo prevezo slepote pravice.

Če bo zdaj Radan ponovno zaprosil za licenco, še ni znano. Upamo pa si trditi, da bo vložil visoke odškodninske tožbe.

Preberite še:

Komentarji: