Ni treba izkoristiti vsake minute

Ljubljana – Družine naj počitnice izkoristijo za tiste dejavnosti, ki jih rade počnejo skupaj. Namesto hitenja, naj si vzamejo čas za pogovor in dogovor. Tudi če staršem ni najbolj po volji, da se otroci »dolgočasijo«, počivajo, ležijo na plaži, naj se jim prilagodijo in jih skušajo izpolniti tiste želje, ki niso nikomur v škodo, svetuje specializantka psihoterapije in pedagoginja Elena Kecman.

Z upoštevanjem njihovih želja starši otrokom pokažejo, da jih spoštujejo. Ko jim nečesa ne dovolijo, mora za tem stati logična razlaga, saj otroci prepovedi sicer ne bodo ponotranjili. Najstnike naj podpirajo pri gradnji družabnega življenja in zabavi, vendar se morajo z njimi pogovoriti o mejah dopustnosti. Pogoste debate o tem koristijo vsem. Otroci imajo manj možnosti, da bi zašli v slabo družbo, starši pa jim bolj zaupajo, je prepričana sogovornica, h kateri se v izdihljajih šolskega leta zatečejo številni šolarji in starši.

Koliko prostih dni po koncu šolskega leta naj starši dajo otrokom preden ga vprežejo v vse mogoče aktivnosti?
Vse je odvisno od otroka. Nekateri bi radi takoj šli na morje ali k starim staršem, za nekatere pa je to preveč dogajanja. Za starše je priporočljivo, da jih opazujejo. Lahko imajo dva otroka, ki sta povsem različna, en zelo umirjen in pasiven, drugi zelo aktiven. Aktivnosti morajo prilagoditi, da bodo po meri vsem. Prav tako se ne smejo ravnati le po svojih načrtih. Če so sami aktivni, ni nujno, da želi biti takšen tudi njihov otrok. Včasih po koncu šolskega leta potrebujejo čas, da so samo doma, se igrajo, se družijo s prijatelji, počnejo, kar jim paše. Že v jutro naj vstopijo mirno, si vzamejo čas za zajtrk in klepet. Ni treba, da pri svojih aktivnostih tekmujejo s štoparico.



Naj se starši z njimi pogovorijo o počitniških pričakovanjih?
Vsekakor. V odnosu je pogovor pomemben že od malih nog. Odrasli imajo neko logiko razmišljanja, da otroci še nimajo teh sposobnosti, pogosto zato, ker potrebujejo več časa za ubeseditev svojih želja. Tudi najstniki potrebujejo nekoliko več časa, da zaupajo in se odprejo, zato je pri vseh starostih pogovor ključnega pomena. Ni treba, da poteka vsak dan, je pa dobro, da si preveč zaposleni starši, vsaj vsak drugi ali tretji dan vzamejo čas zanj. Priporočila bi jim tudi, naj čim bolj kakovostno izkoristijo druženje z otrokom. Da nimajo stalno nekih aktivnosti in letijo sem ter tja, ampak se ustavijo in počnejo tisto, v čemer vsi uživajo. Vsak otrok potrebuje prosti čas, ko nima nobenih posebnih načrtov ali obveznosti, saj je takrat njegova domišljija najbolj bujna.

Kakšen delež naj bo načrtovan, koliko pa naj imajo otroci proste roke?
Čim manj naj bo načrtov. Odsvetujem, da bi bile celotne počitnice natančno splanirane. Neki načrti morajo biti, predvsem za obisk morja, dedkov in babic, ostalo pa prepustimo možnosti izbire. Če gredo na morje, potem naslednji dan na tabor, nato takoj k starim staršem in ponovno na morje, nimajo časa zadihati. Zato govorijo, kako čas in počitnice hitro minejo. Vzrok je v tem, da današnja družbe zelo hiti. Da bi čim bolj zapolnili čas in se počutili zadovoljne, gremo iz ene aktivnosti v drugo. Potem pride konec počitnic in so vsi začudeni, kako so hitro minile, čeprav so trajale več kot dva meseca.

So starši preveč podvrženi načrtovanju?
Mislim da. Nekateri so denimo že kupili torbe, zvezke in druge potrebščine za prihodnje šolsko leto, še preden se je aktualno sploh končalo. Eno od strank mi je dejala, da je vse nakupila, zato da ne bo konec poletja hitela, ne zaveda pa se, da je hitela zdaj. Hitenju se očitno ne moremo izogniti.

Bi najstnikom priporočali počitniško delo?
Če si tega želijo, je lahko zelo dobra izkušnja. Usmerijo naj se k tistemu, kar jih zanima in veseli. Bolj kot denar – ki pride in gre – je pomembno, da se bodo počutili koristne. V nekaterih družinah je žal potrebno, da tudi otroci delajo, ker jih starši težko preživijo. Nekateri so pripravljeni delati tudi celo poletje, če to ni nujno, pa je delo stvar dogovora. Če starši menijo, da bo to koristilo napredku potomcev, je dobro, če jih spodbujajo – recimo, če nimajo razvitih delovnih navad, ne cenijo denarja ali dela, ki ga drugi opravljajo. Lahko tudi samo za dva tedna, toliko, da vidijo, kako se je treba potruditi za nek zaslužek.