Nismo imeli Abbe, nimamo Skypa

Družba, ki ne zna najti mesta za naslednjo generacijo, je družba brez prihodnosti.
Fotografija: Družbe prihodnosti, zazrte v dan po jutrišnjem, so že davno tega spoznale povezavo med intelektualno lastnino in gospodarskim stanjem države. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo/
Odpri galerijo
Družbe prihodnosti, zazrte v dan po jutrišnjem, so že davno tega spoznale povezavo med intelektualno lastnino in gospodarskim stanjem države. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo/

Vsako leto 26. aprila nekateri slavimo svetovni dan intelektualne lastnine, da bi poudarili pomen in vlogo, ki jo imajo pravice iz intelektualne lastnine pri spodbujanju sodobne kreativne družbe.

Namenoma sem v uvodnem stavku zapisal nekateri, saj gre pri nas obeležje običajno tiho mimo. Površni opazovalec, ki nima vpogleda v ustroj in mentaliteto naše družbe (v svojih kolumnah jo je sicer slikovito in pronicljivo orisal Miha Mazzini), bi morda pomislil, da je tako zato, ker imamo dan pozneje pač dela prost dan in smo verjetno zato vsaj malo že odsotni z mislimi (kar nam ne gre zameriti, saj imamo le nekaj dni pozneje kot eni redkih še dva dela prosta dneva).

Ah, ko bi le bilo tako. Realnost je namreč drugačna. Kruto drugačna.

Intelektualna lastnina in stanje ekonomije

Ker se zadnjih deset let (mednarodno) posvečam kolektivnemu uveljavljanju pravic (glasba, film, literatura, slikarstvo), se bom osredotočil le na to področje (čeprav slišim, da, žal, na področju patentov in znamk ni nič bolje).

Kmalu bodo volitve in že bežen pogled na programe strank pokaže strašljivo odsotnost zavedanja pomena intelektualne lastnine (med katero poleg avtorske pravice sodijo tudi patenti in znamke) za družbo. In to ne za družbo danes, temveč za družbo naslednje generacije. Ob tem ne moremo, da se ne bi spomnili na razliko med politiki in državniki. No, med slednje prav gotovo sodi Angela Merkel, ki je dejala: »Dolžnost države je zaščititi svojo ekonomijo ... Zavzemamo se za zaščito intelektualne lastnine.«

Družbe prihodnosti, zazrte v dan po jutrišnjem, so že davno tega spoznale povezavo med intelektualno lastnino in gospodarskim stanjem države. Ena takih je prav gotovo Švedska, kjer ne gradijo le lakirnic (prestižni avtomobilski znamki so eno prodali Kitajcem, drugo pa popolnoma preusmerili v »elektriko«), temveč so zgolj v nekaj letih – tudi (ali zlasti) z izjemno podporo ozaveščenega državnega aparata – razvili ekosistem, ki bo v kratkem prevzel primat Silicijevi dolini, Švedska bo postala prva na svetu po številu visokotehnoloških družb, vrednih več kot milijardo ameriških dolarjev na milijon prebivalcev. Domačemu okolju razumljiveje povedano: namesto enega Govorečega Toma jih imajo v Stockholmu kar trinajst! No, mi smo »našega« vmes že prodali ...

Švedska danes je seveda posledica zavestne odločitve vlade v devetdesetih, katere rezultat je ena najnaprednejših tehnoloških družb. Ne spreglejte, prosim, besedne zveze zavestna odločitev vlade. Tisto, kar so bili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Volvo, Electrolux in Abba, so danes Spotify, Skype in Minecraft (seveda imajo slednji mnogo višjo dodano vrednost). Če ste torej danes na pametnem telefonu med čakanjem v gneči odigrali kako igrico, v službi pozneje opravili video konferenčni klic ali pa poslušali glasbo, ste najverjetneje uporabili kak izdelek »švedske pameti« in tako prispevali slovenski cent ali dva k že tako opevani švedski blaginji.

In pri nas?

Manj zaščite intelektualne lastnine kot pred desetimi leti

Pogled na spletno mesto urada za intelektualno lastnino pove, da je danes, leta 2018, obseg pravic, ki jih ščitimo kolektivno, v primerjavi z letom 2008 manjši. Ko bi vsaj stagnirali! Vendar ne. V primerjavi z drugimi državami EU nazadujemo, saj imajo drugje mnogo večji nabor pravic, ki so uspešno ščitene. Zaradi tega mladi vidijo prihodnost v kreativnih industrijah, ta generira nove produkte, država pobira davke, državljani dobijo dober servis. In zaradi tega se Spotify umika s slovenskega trga ...

To, da Slovenija na področju intelektualne lastnine hira, prav gotovo ni dobra popotnica za družbo, ki se hitro stara in kjer se mladi, v katere smo kot država ogromno vložili, v svojih najbolj ustvarjalnih letih izseljujejo v zanje bolj stimulativna okolja, saj svoje prihodnosti ne vidijo v družbi, ki ne ceni intelektualnega dela. Tudi na Švedsko. Filozof Zdravko Kobe je za Mladino nekoč dejal, da je družba, ki ne zna najti mesta za naslednjo generacijo, že danes družba brez prihodnosti.

Narod večnih podizvajalcev?

Ali je današnje katastrofalno stanje na tem področju posledica prepogostih menjav resornih ministrov (osem v obdobju 2008–2018) ali pa direktorjev urada za intelektualno lastnino (približno prav toliko), naj bo stvar presoje kje drugje. Dejstvo je, da kot družba krepko zamujamo z oblikovanjem politik, ki bodo iz nas, naroda podizvajalcev (kot je v Svetu kapitala zapisala Petra Kovič), naredile družbo, ki bo sposobna lansirati globalne izdelke, s katerimi bomo dosegali višjo dodano vrednost, s tem pa zmanjševali tudi odvisnost od drugih, denimo, Nemčije.

Kot družba bomo prav gotovo uspeli takrat, ko ne bo več gospodarska novica leta ta, da odpiramo halo za avstrijskega podizvajalca, kjer bodo opravljali ekološko tvegana dela z nizko dodano vrednostjo, temveč da je še eno naše tehnološko podjetje doseglo nekajstomilijonsko vrednost. In da dejavnost opravlja na sončni strani Alp (in ne na Cipru).

***

Gregor Štibernik je direktor zavoda AIPA.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Komentarji: