»Niso bili redki dnevi, ko sem pregledal tudi po sto otrok«

Prvič je stopil v ordinacijo leta 1956, belo haljo in stetoskop pa je odložil leta 2016. Je s šestdesetimi leti delovne dobe in menda okoli milijon pregledanimi bolniki – statistično bi to pomenilo, da je pregledal polovico slovenske populacije – svetovni rekorder? »Tega ne vem, sicer pa niti ni pomembno. Lahko rečem, da sem imel izredno rad svoje delo. Ko sem leta 2007 prejel uradno odločbo o upokojitvi, sem bil že naslednji dan spet v ordinaciji, pri 86 pa sem rekel, tako, zdaj pa bo dovolj.«
 

Ste letnik 1930, torej ste med redkimi, ki se še spominjajo Maribora med obema vojnama?

Osebnih spominov je ostalo malo, bolj se spominjam pripovedovanja starejših. Tukaj so bili pripadniki najrazličnejših narodnosti, veliko je bilo Čehov, pa velika kolonija Rusov, ki so pobegnili pred oktobrsko revolucijo, tudi nasprotja med Slovenci in Nemci so seveda bila, je bil pa Maribor v tistem obdobju zelo pisano in veselo mesto. Z začetkom vojne se je seveda vse spremenilo, vseeno pa se je dalo še nekako shajati do leta 1944, ko se je začelo hudo bombardiranje in so se posamezni deli mesta spremenili v ruševine.
 

»Danes imate medicinske sestre in celo zdravnike, ki še nikoli niso videli ošpic, zato se nekateri sploh ne zavedajo, kako nevarna bolezen je to, «opomni Kurt Kancler Foto Tadej Regent

Po vojni ste bili v gimnazijskih letih aktiven športnik.

Prvi šport je bilo nabiranje in zlaganje opek iz ruševin (smeh). Potem pa sem začel plavati pri takrat znamenitem MPK, mariborskem plavalnem klubu, nato se je preimenoval v plavalni klub Branik. Pa smučanje seveda, leta 1949 sem bil celo na mednarodnem tekmovanju na Popovi Šapki v Makedoniji, naša štiričlanska ekipa se je kar dobro odrezala. Res pa tista tekmovanja niso bila podobna današnjim, ni bilo vlečnic ali sedežnic, peš smo hodili navkreber, nekaj oslov in tovorno žičnico smo imeli na voljo za prenos opreme.
 

Kurt Kancler
Danes 89-letni zdravnik, legenda mariborske pediatrije, je belo haljo in stetoskop odložil šele pri 86. Zdravniško kariero je začel kot splošni zdravnik, potem je postal pediater, a bilo ga, je kot pravi, povsod veliko: delo v ambulanti, posvetovalnici, dežurstva, obiski na domu. Vodil je Rdeči križ, organiziral letovanje otrok v Punatu na Krku, kjer jih je do danes letovalo že 130 tisoč, v Afriki so postavili šolo in ambulanto. Bil je prvi predsednik zdravniške zbornice. Kot mlad zdravnik je na občini izposloval, da so tudi otroško hrano izdajali na recept, tako so mariborske otroke lahko nahranili in s tem precej zmanjšali smrtnost.

Študij medicine v tistih časih menda ni bil najbolj čislan, držal se ga je sloves buržoaznega?

Zelo sem bil navdušen nad kemijo, sem se pa za študij medicine odločil tudi zaradi ostrega nasprotovanja tedanjega ravnatelja mariborske prve gimnazije Ivana Lovšeta, ki nam je dijakom pridigal, češ v beli halji pa že ne boste paradirali naokoli in se šli »hohštaplerje«.

Predavanja ste imeli v improviziranih okoliščinah?

Neredko smo sedeli kar na stopnicah. Tudi zato, ker pri vpisu na medicino ni bilo omejitve in nas je bilo v prvem letniku več kot tristo. Ampak takrat so se številni kar tako vpisovali, že v drugem letniku nas je ostalo le še osemdeset, veliki večini pač ni uspelo opraviti zahtevanih izpitov in kolokvijev. Se mi pa še vedno zdi omejitev s sprejemnimi izpiti sporna. Pri osemnajstih pač ne veš točno, kaj medicina pomeni, zato je nekakšna naravna selekcija po prvem letniku bolj korektna.

Najprej ste bili splošni zdravnik. Menda je bila takrat vaša največja zadrega, kako obravnavati simulante?

Moje prvo delovno mesto je bila železničarska ambulanta na Valvazorjevi. Tam je bila prijetna in tudi izkušena medicinska sestra, ki me je že na začetku opozorila, da bi številni šli na bolniško, ker bi pač radi nekaj prostih dni, čeprav jim prav nič ne manjka. Ampak zelo težko sem koga zavrnil, ves čas sem se spraševal, kaj bi se lahko zgodilo, če nekomu ne odobrim bolniške in je res bolan, nato pa se mu kaj pripeti.

To obdobje se je hitro končalo, moral sem na služenje vojaškega roka, pristal pa sem, kot vsi, ki so zaključili študij medicine, na šoli za rezervne oficirje v Beogradu. Prilezel sem celo do čina kapetana (smeh).

V Jugoslovanski ljudski armadi pa je bil zdravnik verjetno zelo cenjen?

Tam sem užival. Oficir je po nekaj tednih priprav vprašal, kdo zna dobro plavati in kdo je sposoben hoje po hribih. Predvideval sem, da to pomeni premestitev nekam na morje ali pa celo v Slovenijo, in sem se javil. Na moje presenečenje je rekel: Rojen si za Đerdap (smeh). Ampak tam mi ni bilo hudega, na relacijah med karavlami so me vozili kar s helikopterjem, kar je bila nenazadnje tudi edina možnost. Tamkajšnji zdravnik je rad preveč popil in ga velikokrat ni bilo v ordinacijo, zato sem kar sam prevzel njegovo mesto. Vsi so bili izredno prijazni, imel sem svojo sobo, oficirji so mi bili zelo naklonjeni, pa še dokaj visoko plačo sem imel. Na to obdobje imam res lepe spomine.

S simulanti se kasneje niste več ukvarjali, specializirali ste se za pediatra, otroci pa le redko hlinijo, da so bolni.

Otroke sem imel vedno zelo rad in zdelo se mi je nekako samoumevno, da se jim posvetim. Nekaj pediatrov je bilo v bolnišnici, v dispanzerju pa sem bil prvi in nekaj časa edini. Resda v tistem času ni bilo tako težko kot danes privabiti dodatne specialiste, kmalu nas je bilo sedem ali osem, ko sem se dokončno upokojil, pa 32. In jaz, tako rekoč še mulec, sem bil že na začetku predstojnik dispanzerja (smeh).

Nedvomno ste mariborska legenda v pediatriji, ampak to je bilo le eno od vaših področij?

Res me je bilo povsod veliko. Dopoldne delo v ambulanti, popoldne posvetovalnica, zvečer in ponoči ter ob sobotah in nedeljah dežurstvo. Pa obiski na domu, tudi s tem sem začel jaz, ljudje pač niso imeli možnosti prevoza, na voljo smo imeli starega fiata topolina in staro škodo. In če pomislim, da je bilo že delo v ambulanti obširno. Niso bili redki dnevi, ko sem pregledal tudi po sto otrok.

Kakšno je bilo zdravstveno stanje otrok in mladostnikov v tistem času?

Porazno. Gris, gris, gris, torej pšenični zdrob, to je bilo vsak dan na otrokovem jedilniku, časi so bili težki, sem pa na občini izposloval, da smo začeli otroško hrano izdajati na recept. Edini v tedanji Jugoslaviji! In korak za korakom smo napredovali, mariborske otroke nam je uspelo nahraniti, smrtnost otrok je padla s petih na 0,3 promila. Potem je bilo še cepljenje, to smo opravljali kar po šolah, s tem smo odpravili večino nevarnih otroških nalezljivih bolezni.

Današnji pomisleki proti cepljenju se vam bržkone zdijo povsem neumestni?

Danes imate medicinske sestre in celo zdravnike, ki še nikoli niso videli ošpic, zato se nekateri sploh ne zavedajo, kako nevarna bolezen je to. Pa oslovski kašelj in otroška paraliza, ljudje so kar drli na lokacije za cepljenje, spomnim se, da smo enkrat imeli na lokaciji deset miličnikov, da so delali red. Bile so tudi zabavne prigode. Kolega je cepil dečka, starega kakšna štiri leta, zdel se je pogumen, nič ni jokal, ko pa je bil postopek končan, je mali vstal in zdravniku prisolil takšno zaušnico, da je kar odmevalo po sobi (smeh).

Tudi primerov drugih bolezni, ki jih danes pri nas ne poznamo več, je bilo nekaj?

Spomnim se, da so menda jugoslovanski romarji na začetku 70. let z romanja v Meko prinesli črne koze. V Bosni in Hercegovini jih niso prepoznali, paciente so poslali v Beograd in potem je bilo kar nekaj preplaha. Eden od obolelih otrok je prišel tudi v Slovenijo, hitro smo organizirali karanteno, in sicer v Rankovićevi vili pod Pohorjem, ki so jo na hitro izpraznili. Tam je bila še dolgo karantena za različna sumljiva obolenja. Predstojnik zdravstvenega doma Adolf Drolc je imel izkušnje iz Indije, kjer je tamkajšnji vojski pomagal postavljati na noge saniteto, pa sva hodila okrog in preverjala, ali so koze vodene ali morda celo črne. Za male bolnike z oslovskim kašljem pa smo kar v mestnem parku uredili začasno karanteno, danes si takšnega načina dela ni mogoče več predstavljati. Postopoma smo pridobili še druge specialiste, tudi otroške psihologe in psihiatre, lahko rečem, da smo za otroke zelo dobro poskrbeli.

Zdravniki so danes izpostavljeni različnim pritiskom, njihovo delo je pod drobnogledom.

Nekateri prihajajo na pregled kar z odvetnikom. Tudi mene je nekoč pacientka vprašala, ali je pri pregledu lahko navzoč odvetnik. Začudeno sem jo vprašal, ali je tudi on bolan, ker je bil razlog za njegovo navzočnost seveda drugačen, pa sem ji dal vedeti, da ne bo šlo. In nikoli več se kaj takšnega ni ponovilo. Lahko rečem, da v šestdesetih letih dela nisem imel niti enega samega konflikta s pacientom.

Dolgo ste vodili mariborski in slovenski Rdeči križ in organizirali letovanje otrok v Punatu na Krku.

S Punatom je bilo takole: Drolc me je ustavil na ulici in mi dejal, da je slišal, da sem dober plavalec, in da bom šel naslednji dan z njim in z mariborsko delegacijo v Punat. Ko smo prišli tja, mi je naročil, naj plavam do sredine zaliva, in ko sem priplaval nazaj, me je vprašal, ali se mi zdi, da bi bila ta obala primerna za otroke (smeh). Na srečo smo dom v Punatu kupili, torej ga niso podarili našemu Rdečemu križu, sicer bi zelo verjetno po slovenski osamosvojitvi ostali brez njega. Tako pa je tam letovalo že okoli 130 tisoč slovenskih otrok. Pa tudi mednarodno smo se angažirali, v Afriki smo postavili šolo in ambulanto.

Bili ste prvi predsednik slovenske zdravniške zbornice, ki takrat najbrž še ni imela tako razkošnih prostorov kot danes, pa tudi plače niso bile tako visoke?

Imeli smo le majhno kletno sobo v Ljubljani, sam sem imel na voljo še sobico, če sem moral kdaj tam prespati. Nekaj honorarja je bilo, tudi potne stroške sem dobil povrnjene, ampak to so bili nizki zneski. Dela ni bilo tako malo, vse je bilo treba postaviti na novo, iz nič. Se pa spominjam, da je bil takrat naš blagajnik mladi Samo Fakin, ki je nedavno odstopil kot minister za zdravje.
 

»Dopoldne delo v ambulanti, popoldne posvetovalnica, zvečer in ponoči ter ob sobotah in nedeljah dežurstvo. Pa obiski na domu, tudi s tem sem začel jaz, « se spomni znani slovenski zdravnik Kurt Kancler.Foto Tadej Regent

In da ne pozabimo še vaše prakse splošnega zdravnika v Šmartnem na Pohorju ...

Z ženo sva si tam postavila majhno hišico in kmalu je prišel nekdo iz krajevne skupnosti s prošnjo, ali bi morda lahko eno uro na teden vodil ordinacijo. Veliko je bilo starejših in bolnih, do zdravnika je bilo daleč, in sem seveda privolil. Ampak kmalu sem imel ambulanto tam trikrat na teden po tri ure. Včasih se je delo zavleklo in sem kar tam prespal, naslednje jutro pa v službo v dispanzer. Rad sem bil med ljudmi v Šmartnem, zelo lepo smo se razumeli, najbolj me je ganilo, ko mi je pred enim letom umrla žena in so tam zanjo darovali mašo. Oziroma po tamkajšnjih običajih kar tri.

Nekaj prostega časa vam je vendarle ostalo, prepotovali ste velik del sveta?

Če je le bil čas in denar, smo šli na pot, žena je zelo rada potovala, obiskali smo večino evropskih držav, pa Severno in Južno Ameriko, Afriko in Azijo, le do Avstralije nismo nikoli prišli. Res pa to niso bila takšna potovanja, kot so v navadi danes, vse skupaj je bilo dokaj skromno.

Ste dobitnik številnih najvišjih državnih priznanj in nagrad, med zanimivejšimi pa je priznanje »frajer Ezleka«.

Ja, to nagrado, poimenovano po najznamenitejšem mariborskem družabnem shajališču, vsako leto podelijo Mariborčanu. Včasih je bila res obveza, da si se pojavil tam pred kavarno Astoria, nekateri fantje so tam viseli tudi ves dan, sam nisem bil ravno zelo pogosto. Ampak lepo, da so se me spomnili. Čeprav slavnostnih podelitev nimam posebej rad, pravzaprav mi je kar nerodno, če sem v središču pozornosti, še posebej, če je dogodek gala in protokolarno zapet. No, na Ezleku je bilo bolj sproščeno.