Od drugih je izvedel, da ne bo več minister

Dramatičnost dogajanja pred tridesetimi leti se je s približevanjem konca junija in že v času plebiscita decembra leta 1990 zastavljenega časovnega okvira za osamosvojitev Slovenije stopnjevala iz tedna v teden. Le dva dni je bilo treba, da je bil dogovor med predsednikom vlade Lojzetom Peterletom, vodilnimi ljudmi Demosa in Slovensko kmečko zvezo – Ljudsko stranko o enomesečni zamrznitvi zahtevane zamenjave ministra za kmetijstvo Jožeta Osterca, s čimer naj bi končali takratno prvo resno krizo Peterletove vlade, že stvar zgodovine, ki je bila v tistih časih res na turbopogonu.


Če je premier Peterle odlašal z zamenjavo Osterca tudi iz taktičnih razlogov, da se mu zaradi nezadovoljstva z delom vlade, tudi v Demosovih vrstah, ne bi vlada porušila kot hišica iz kart, pa se tega ni bal, ko je kot z neba prišlo do prve zamenjave ministra v prvi slovenski demokratično izvoljeni vladi. Peterle je namreč 17. aprila zamenjal dotedanjega ministra za informiranje Staneta Staniča in ga zamenjal z Jelkom Kacinom. Najbolj presenetljiv je bil način zamenjave. Stane Stanič o zamenjavi namreč ni bil obveščen. Kot je prostodušno dejal novinarjem, ki so ga v avli pred veliko skupščinsko dvorano pravzaprav prvi obvestili o tem, da ne bo več minister, sta se sicer o tem pred časom z ministrskim predsednikom Peterletom sicer nekaj pogovarjala, a da mu je takrat tudi obljubil, da se bosta o tem še pogovarjala.

Je Stanič edini nesposobni minister?

Tako pa se je zgodilo, da je Peterle predsednika parlamenta Franceta Bučarja samo pisno obvestil, ne da bi tudi pojasnil razloge, da bo Staniča zamenjal s Kacinom, ki je bil do takrat desna roka oziroma namestnik republiškega sekretarja za ljudsko obrambo Janeza Janše. Imenovanje Kacina na čelo ministrstva za informiranje je vzbudilo tudi nekaj zanimanja in dvignjenih obrvi v parlamentu, kjer je takratni poslanec Liberalno demokratske stranke Mile Šetinc vprašal vlado: »Ali je gospod Stanič edini nespo­sobni minister v vladi in drugih zamenjav ne bo? Ali je predlog za gospoda Kacina znak priznanja obrambnemu ministrstvu, ki – sodeč po proračunskem dele­žu – postaja paradni konj slo­venske vlade, in ali ta predlog pomeni tudi prenašanje metod in značilnosti dela obrambnega ministrstva v delo ministrstva za informiranje in prek njega tudi v sredstva javnega obveščanja – reda, discipline, subordinacije, lojalnosti, bojevitosti in lju­bezni do orožja?«



Lojze Peterle mu na tej skupščinski seji ni odgovoril na vprašanje, ker ga v dvorani ni bilo, je pa zato razloge za prvo kadrovsko menjavo v svoji vladi pojasnil naslednji dan na skupščinski komisiji za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, kjer je dejal, da »sem se za ta korak odločil tudi na podlagi tega, kar nas čaka v prihodnjih mese­cih, na podlagi primerjav spo­sobnosti in zmožnosti različnih ljudi, ki naj bi takšno mesto za­sedli. Zato sem se odločil, da skupščini predlagam, naj na to mesto izvoli Jelka Kacina, glede na to, da ocenjujem, da je tako komunikativno kot menedžersko sposoben prevzeti zelo zah­tevno delo, ki nas čaka v zadnjih mesecih osamosvajanja, pri ka­terem imamo tudi poseben pro­jekt, ki se mu reče mediji oziroma promocija Slovenije. Ocenil sem, da bi Jelko Kacin glede na svoje sposobnosti lahko laže in učinkoviteje speljal naloge, ki so pred nami.«

Sachsov nastop

A če zamenjava Staneta Staniča niti ni bila kakšno veliko presenečenje, saj so na njegovo (ne)delo letele številne kritike, pa je dva dni po tem odjeknila veliko močnejša in odmevnejša kadrovska bomba. Za njeno sprožitev je bil delno kriv tudi nastop ameriškega ekonomista Jeffreyja Sachsa v republiški skupščini. Poslancem je povedal nekaj pripomb, ki jih je imel k slovenskemu modelu privatizacije, katerega zakonski osnutek so poslanci sprejeli kakšen mesec prej, še posebno kritičen pa je bil do modela denacionalizacije. O tem je dejal, da nikakor ne bi smeli privoliti v vračanje v naravi, ker bi to še bolj osiromašilo slovensko gospodarstvo. Velika podjetja pa naj bi se po njegovem mnenju lastninila prek naložbenih skladov in ne prek tako imenovanih vavčerjev.

Mencingerjev odstop

Tri dni po nastopu Jeffereyja Sachsa je 22. aprila eden ključnih mož vlade, njen podpredsednik in minister za gospodarstvo Jože Mencinger, premieru Lojzetu Peterletu poslal odstopno izjavo. Delo je na naslovnici zapisalo, da ponujeni odstop za poznavalce ni bil niti tako veliko presenečenje, saj naj bi bil Mencinger v zadnjih dneh pred odstopom v dilemi glede nekaterih konceptualnih zamisli gospodarske politike, sodu pa je dno izbil prav nastop Jeffereyja Sachsa v skupščini, ko naj bi se tudi javno pokazale nekatere konceptualne razlike med člani vlade. Različni so bili prav pogledi na koncept privatizacije. Mencinger je rad poudarjal, da je proces privatizacije »enkraten, zapleten proces, ka­terega gospodarski, socialni in politični vplivi niso vnaprej predvidljivi«, kar je bilo nasprotno Sachsovemu modelu, h kateremu se je nagibal del Demosove politike, vključno s predsednikom vlade.

Pogledi Jožeta Mencinger­ja so se v nekem smislu raz­hajali tudi s pogledi tistih, ki so pripravljali zakon o zadrugah. Zanj je bilo sporno vračanje oziroma delitev premoženja zadrugam po deležih. Ni se stri­njal, da bi kmetom in zadrugam kot proizvajalcem priznavali deleže od ustvarjene vrednosti v predelovalni indu­striji na podlagi dobavljenih su­rovin. Ugovarjal je, da bi po tej logiki tudi njemu, ki kot potroš­nik kupuje, denimo, v Mercator­jevi trgovini, pripadal delež Mercatorjevih Ljubljanskih mle­karn.

Način osamosvajanja

Med razlogi za odstop je Mencinger navedel – je navajalo Delo – tudi nestrinjanje z načinom gospo­darskega osamosvajanja Sloveni­je, neprimernost radikalnih ukrepov pri osamosvajanju pa tudi nezaupanje v tekočo gospo­darsko politiko, slabo koordina­cijo med vladnimi gospodarskimi resorji. V izjavi naj bi tudi zapisal, da ne pozna poti za skorajšnje izboljšanje razmer ter da tako in tako ni imel dolgo­ročnih političnih ambicij.



Zanimivo je, da odstop enega najpomembnejših ministrov vlade dva meseca pred osamosvojitvijo ni naletel na hude kritike poznavalcev. Legendarni komentator Dela Boris Jež je, denimo, zapisal, »da je bilo pri Jožetu Mencingerju že od začetka očit­no, da ni nikakršen 'vojak demokracije', tem­več gospodarski analitik, ki razmišlja zelo pragmatično, predvsem pa s svojo glavo. Men­cinger je, denimo, ničkolikokrat opozarjal, da ni dobro preveč drezati v gospodarstvo, 'šok terapija', ki je bila nekaj časa tako ljuba našim ekonomistom, mu ni bila prav nič pri srcu in tako dalje. Podpredsednik je bil tako ves čas v nekakšnem razkoraku z etablirano politiko, ki je sicer veliko omahovala, vendar pa je v zadnjih mesecih močno radikalizirala osamosvojitvene težnje. Mencinger kot zagovornik zmernosti, postopnosti in previdnosti v gospo­darskih zadevah je nazadnje dobil nekakšnega nasprotnika celo v osebnosti Jeffreyja Sachsa, ki se je močno vnel za slovensko samostojnost in ki bi jo rad – vsaj kar zadeva gospodarstvo – dosegel 'v paketu'. Naš ugledni profesor ekonomije je v takšnih okoliščinah pač ravnal v skladu s svojo vestjo in je, v skladu s svojo pragmatično naravo, brez vsakršne teatralično­sti objavil odstop«.

Nepolitična hiba

Na odstop Jožeta Mencingerja se je odzval tudi predsednik predsedstva Milan Kučan, ki je v intervju za Sobotno prilogo dejal, »da je Mencinger poštenjak, miren in trezen. Verjemimo razlogom, ki jih je navedel v od­stopni izjavi. Mencingerju lahko mirno priznamo strokov­ne odlike. Vendar je imel hibo, ki si je politik ne more privoščiti. Tudi potem, ko je bila neka odločitev politič­no že jasno sprejeta, so ga še kar naprej mučili dvomi o tem, kar naj bi izvajal kot strokovnjak politik«.



»Mencinger je značilen intelektu­alec z vso intelektualno skepso. Ampak ko so ga vzeli v vlado, so to morali vedeti. V dobro sestavljenem timu je človek, ki dela na ma­kroekonomskem sistemu v tem času skoraj nepogrešljiv, pri čemer pa mora ob sebi seve­da imeti veliko dobrih operativcev. Ali je ves vladni gospodarski sektor tako komponiran, je drugo vprašanje. Toda po mojem mnenju je to pravo vprašanje«.

Na vprašanje, kaj meni o Sachsu, pa je Kučan v intervjuju dejal: »Velja za pomembno ime ekonomske znano­sti. Kolikor vem, nastopa v svojem angažira­nju v Sloveniji korektno. Pač predlaga svoj model, odgovornost in odločitve pa seveda prepusti tistim, ki jim pripadajo. Tu je seveda pomembno vprašanje specifičnih razmer v različ­nih državah. Dr. Mencinger pozna slovensko mentaliteto in psihologijo in njegovo izhodiš­če je bilo, da potrebujemo projekt, uresnič­ljiv v naših razmerah. Vse to seveda ne po­meni, da je Sachsov model neuporaben, na­sprotno. Vsekakor pa se je treba izogniti možnosti, da bi ta model postal predmet notranjepolitične igre v Sloveniji ali pokritje za nekoga, ki nima lastnega koncepta ali razmišljanj.«

Prve kadrovske zamenjave v slovenski vladi izvršne oblasti pred tridesetimi leti niso toliko zamajale, kot so nekateri pričakovali. Morda bi se obrnilo drugače, če bi se v tistih dneh odstopa Jožeta Mencingerja, ki ga je potem zamenjal Andrej Ocvirk, uresničile tudi govorice, ki so takrat krožile v političnem zakulisju, da naj bi odstopil tudi finančni minister Marko Kranjec. A se to – tudi zahvaljujoč prigovarjanju Jožeta Pučnika ni zgodilo in vladna kadrovska kriza se je za nekaj časa končala.