Nova stvarnost Evropske unije so, kot kaže, evropske koronaobveznice kot kompromis med severom in jugom, med osjo Pariz–Berlin na eni strani in predvsem Italijo na drugi. Kaj nam to govori o kondiciji Evropske unije, se sprašuje Ali Žerdin?

Emmanuel Macron in Angela Merkel sta po mnenju Markeša stopila v navezo, očitno zavedajoč se, da je EU nepogrešljiva dobrina, ki lahko tudi razpade, meni Janez Markeš. Macron je govoril v smeri, da je denar mogoče distribuirati tudi v smeri javnega dobrega na način, da se svet zaradi tega ne podre. Koronavirus je, kaže, prispeval delček k tej logiki. Po drugi strani se Trump otepa interpretacij, da je javni sistem ZDA zatajil, take težave imajo tudi v Veliki Britaniji.



Nemčija in Angela Merkel sta uvideli, da država brez EU ne more preživeti. Ne moreš ubiti konja, na katerem jahaš, sicer si tudi sam mrtev. Gre za optimizem? Ni nujno, a gre za prepoznavo nujnosti, solidarnosti s tistimi, ki so utrpeli ogromno škode, ne da bi si jo zaslužili. Si jo sami pridelali.

Gre za poskus ustvarjanja šivov v razpokani tvorbi EU, po drugi strani pa imamo silovito negotovost, namreč nove finančno-politično-ekonomske modele, s katerimi nimamo izkušenj. Do neke mere gre za modele zaustavljanja, kot so bili v času druge svetovne vojne.



Je tovrsten razmislek šel mimo nas? Se zanašamo na katastrofične scenarije z doktrino šoka? Gre za izkoriščanja šoka za družbeni reinženiring? Mimo teh vprašanj so ljudje pri nas zaznali, da so se drobne, a nujno potrebne živilske potrebščine in storitve zelo tiho podražile.

Delodajalci in podjetniki menijo, da lahko izpad dohodka »prinesejo not« s tihimi podražitvami. Vse prej kot tiha pa so po drugi strani ugibanja o usodi Janševe koalicije in SMC, selitvah poslancev, morebitnih izrednih volitvah ali opcije tehnične vlade.