Otroci niso taki, kakršni so bili pred desetimi leti
Učiteljica nemščine, državljanske vzgoje in etike ter filozofije za devetošolce na osnovni šoli v Vojniku je ob našem prihodu z učenci ponavljala svojilne zaimke, podajali pa so si paket, ki je v nekem trenutku »eksplodiral«. Kot v igri Moja Slovenija. Učenci so se zabavali, hkrati pa se učili. Očitno nekaj dela prav, saj se nemščino, ki ni obvezna, učijo skoraj vsi na šoli.
Poučevanje neobveznega izbirnega predmeta je poseben izziv, predvsem pri tem, da jih obdržijo od četrtega in vse do devetega razreda, priznava Simona Šarlah. Ker ji uspeva in ima praktično vse otroke vključene, trdno podpira uvedbo obveznega drugega tujega jezika. »Ko smo otroke vprašali, česa si še želijo, so rekli, da še en dodaten jezik. Tudi pri nas je kar nekaj otrok, ki se učijo še tretji tuji jezik, španščino.« Poučevanje tujih jezikov je namreč danes precej drugačno, kot je bilo pred nekaj desetletji, razlaga. Iščejo interesna področja učencev, izhajajo iz življenjskih situacij, zato je učenje ne le zabavno, ampak tudi uporabno. »Bolj pomembno se nam zdi, da se ne naučimo ne vem koliko besed v šolskem letu, ampak da znajo besedišče, ki ga pridobijo, uporabljati.«
Velikokrat se igrajo, veliko je gibanja. Suhoparno spreganje glagola je dolgočasno, če si pri tem podajaš žogo, hitreje mine. »Spremljajo žogo, hkrati pa razmišljajo. Sploh nimajo občutka, da so glagol že desetkrat ponovili.« Včasih se igrajo spomin, karte, človek ne jezi se, pri katerem na polja prilepijo različne naloge. Vsepovsod pa je nemščina. Delajo v dvojicah. »Tako delajo vsi naenkrat. Če jaz sprašujem, lahko odgovarja le eden. Če so v dvojicah ali skupinah, pa drug drugega opozarjajo na napake.«
Vir kreativnosti in norih idej
V svojem razredu ne sme slišati stavka: »Meni pa jeziki ne gredo.« Verjame, da vsak otrok lahko zablesti, če le najdemo njegovo močno področje in mu damo proste roke. »Otroci so neizmeren vir kreativnosti in norih idej. Mogoče jim damo le premalo svobode, da se izražajo.« Tako pri nemščini ustno oceno njeni učenci dobijo s projektnim delom. Ko recimo obravnavajo restavracijo, kjer se učijo o hrani, obrokih, se naučijo člene, obravnavajo četrti sklon, spregajo glagola jesti in piti …, morajo nato v 14 dneh narediti praktično nalogo. »Pripraviti morajo pogovor med gostom in natakarjem. Lahko sta dva gosta, ampak potem mora pogovor potekati tudi med njima. Z vsem besediščem, slovnico, vse morajo uporabiti.« Tako učiteljica vidi, ali znajo naročiti jedi, vedno mora biti vse, od predjedi do sladice, natakar mora znati vprašati, kako bodo plačali, skratka, kot v restavraciji.
Merila, kaj bo ocenjevala, so znana, točkovnik prav tako. »Ocenjujem besedišče, sporočilnost, slovnico in izgovarjavo, odgovoriti morajo še na nekaj vprašanj. Otroci nimajo občutka, kdaj so ocenjeni. Oni samo naredijo najboljši izdelek, kot ga zmorejo. Naredijo ga tudi zame, še zdaj imam spravljen izdelek nekdanje učenke Monike, ki je bil v obliki ananasa in ga je uporabila tudi v videu, v katerem je nastopal celo pes! Noro. Včasih res ostaneš brez besed.« Kako bodo prizor odigrali, se učenci odločijo sami. Nekateri posnamejo video, ki ga potem učiteljica oceni. Nekateri se zanesejo samo sami nase in odigrajo obe vlogi, pa potem še več montirajo. Spet drugi prizor odigrajo v razredu ali pa pripravijo predstavitev s plakatom ali v power pointu. »Nikoli jih ne silim v en način, vedno imajo možnost izbire. S tem poskušam vključiti vsa njihova močna področja in iz njih izvabiti kreativnost. Kreativnost ni le risanje, je še marsikaj! Mislim, da otroci postajajo otopeli, kar čakajo na navodila, kaj naj naredijo. Jaz pa želim, da so samoiniciativni, da sami dobijo idejo in jo izpeljejo. Od začetka do konca.«
Ni pravilnih in napačnih odgovorov
Uči tudi državljansko vzgojo in etiko ter izbirni predmet filozofijo za devetošolce. Prav pri teh predmetih opaža razliko med učenci: »Otroci zagotovo niso taki, kakršni so bili pred desetimi leti. Včasih je bilo več samoiniciativnosti. Jih pa v to sili tudi sistem. Strah me je, da ne bodo več dajali pobud, ker jim jih ni treba. Vse preveč se jih ukaluplja. Pa jih je treba učiti prav tega, da stopijo iz okvirjev. Da sami najdejo iskrico, ker zdaj tega ni. Kamor jih postaviš, tam so pripravljeni občepeti. To me skrbi. Kako bodo funkcionirali kot odrasli? Zato jih silim, da aktivno poslušajo, filtrirajo informacije, razmišljajo s svojo glavo. Pri filozofiji jih zelo spodbujam, da si ustvarjajo svoje mnenje.«
Če ima vse polno pri nemščini, pa je neverjetno, da ima pri filozofiji, ki je prav tako izbirni predmet, letos dve skupini, imela je že celo tri. Uporabljajo čitanko z zgodbami s problemi, o katerih potem razmišljajo in razpravljajo. Trenutno se pogovarjajo o tem, kdo je čuden. »Najprej jim rečem, naj dvigne roko tisti, ki je čuden. Pa smo vsi dvignili roko. Kdo določa, kdo je čuden? Katera družba ti lahko da etiketo? Kdo postavlja pravila? Sem jaz, ki imam modre lase in tatuje, čudna? Pogovarjamo se o prepovedi splava, uvedbi smrtne kazni v nekaterih državah, o tem, kaj je svoboda. Vsak se ne najde v vsaki temi, zagotovo pa najdemo temo, ki je za razvijati.«
Njeno delo je prav v tem delu morda najbolj pomembno. Sploh če vemo, kakšni so bili zadnji rezultati mednarodne raziskave o državljanski vednosti slovenskih osmošolcev. V njej se je več kot 30 odstotkov fantov strinjalo s trditvijo, da se »ženske ne bi smele ukvarjati s politiko«. Učiteljica je prepričana, da bi njene učenke vse postavile na svoje mesto. »Učim jih, da ima vsak lahko svoje mnenje, če ga zna argumentirati. Ni pravilnih ali napačnih odgovorov. Če mi fant reče, da se ženske ne bi smele ukvarjati s politiko, ne znorim, ampak rečem, dobro, argumentiraj. Če ne zna argumentirati, potem nima smisla, saj je jasno, da nima utemeljenega mnenja. Pustim jim pogovor, ko drug drugega prepričujejo na spoštljiv način. Bi se pa morali z otroki o tem veliko pogovarjati, seveda na starosti primeren način. Pa pustiti malo več svobode in avtonomije učiteljem. Da to ne bi bil predmet, ki bi bil strogo omejen z učnim načrtom. To je recimo možno pri šolskem parlamentu.«
Sporočila z lepo vsebino
Sodelavec ji je rekel, da pri urah filozofije kar žari. In enako pri šolskem parlamentu. Pravi, da tam skrbijo za vzdušje na šoli. Takrat se s hodnika, kjer je bil že odmor, zasliši harmonika. »Ta, ki igrata, nista parlamentarca, sta pa gasilca,« se široko nasmehne. Šolski parlament, poleg tega, da izvolijo poslance, ki hodijo na sestanke, vsako leto pripravi mesec prijaznosti. Začnejo ga 13. novembra, na mednarodni dan prijaznosti, in traja do božiča. Takrat pobarvajo prodnike, nanje napišejo lepe misli in jih delijo po Vojniku, nesli so jih tudi v tamkajšnji dom starejših občanov, trgovino, na občino … Prav tako pišejo skrivna sporočila z lepo vsebino in delijo prijazna pisemca. »Pisemca si lahko med sabo pošiljajo učenci, jih pošljejo učiteljem, pa tudi učitelji učencem. Več kot tisoč jih vsako leto razdelimo!« Tudi ples organizirajo. »Najamemo didžeja, trije učitelji se dobimo popoldne, otroci pa plešejo od prve do zadnje minute.«
O projektu
Učitelj sem! Učiteljica sem! je projekt, v katerem predstavljamo učiteljice in učitelje, ki svoj poklic čutijo kot poslanstvo. Želimo si, da bi dobili še več spoštovanja, podpore in ugleda, kar si tudi zaslužijo. Zaupamo jim namreč največ, kar imamo – svoje otroke in s tem prihodnost naših družin in družbe. Najboljše učitelje nam lahko pomagate najti tudi vi.
Poznate učitelja, za katerega je njegov poklic življenjsko poslanstvo? Poznate učiteljico, ki naredi nekaj več in zna to izvabiti tudi iz učencev? Ste učitelj, ki ima rad svoje delo in išče inovativne načine poučevanja? Ste učiteljica, ki se zaveda, da je najpomembneje spodbujati otroke, da postanejo boljši ljudje? Prijavnico najdete na spletni strani uciteljsem.si, v njej pa na kratko odgovorite na vprašanja. Pošljete jo lahko tudi na uciteljsem@amcham.si ali po pošti na naslov: AmCham Slovenija, Dunajska 167, 1000 Ljubljana (s pripisom: Za kampanjo Učitelj sem! Učiteljica sem!).
