Otroška bolezen, ki ni minila

Politika pred plebiscitom: Ko je Demos predlagal razpis plebiscita, je to postalo osrednje vprašanje slovenske politike
Fotografija: Predsednik prve večstrankarske slovenske skupščine France Bučar.
Foto: Igor Modic
Odpri galerijo
Predsednik prve večstrankarske slovenske skupščine France Bučar. Foto: Igor Modic

Predsednik prve večstrankarske slovenske skupščine France Bučar.<br />
Foto: Igor Modic
Predsednik prve večstrankarske slovenske skupščine France Bučar.
Foto: Igor Modic
Teden dni po odločitvi Demosa za razpis plebiscita o samostojnosti Slovenije je odločitev na zelo obiskani in odmevni tiskovni konferenci razlagal takratni predsednik slovenske skupščine France Bučar. Na njej je najprej priznal, da zaradi velikih političnih razlik ne bo mogoče sprejetje nove ustave, kar je bil pravzaprav prvotni načrt Demosa in takratne vodilne politike.

»Sprejem nove slovenske ustave se je zaradi strankarskih razprtij odmaknil in torej z ustavo ne bo mogoče doseči cilja – osamosvojitve Slovenije. Zato se je treba odločiti za drugo pot, za plebiscit,« je izjavil France Bučar, ki je na tej konferenci priznal, da je sam še pred kratkim nasprotoval taki zamisli, vendar je bilo treba nekaj narediti zaradi odnosov z in v jugoslovanski federaciji. Bučar je povedal, da je je dobil vtis, da v zveznih organih menijo, da je ideja o samostoj­nosti Slovenije nekakšna otroška bolezen in da je treba le malo počakati, da bo minila.


Korak naprej


»Zato je zdaj čas, da pokažemo, kako s samostojnostjo mislimo resno, zato naj bi imeli plebiscit v čim krajšem času, sicer bo brezpred­meten.« Bučar je bil takrat namreč pre­pričan, da federacija »ne bo v ne­dogled mirno gledala na to, da smo se že odcepili od zveznega pravnega sistema s sprejetjem 96. in 97. ustavnega amandmaja. Narediti je torej treba korak na­prej na finančnomonetarnem področju, brez česar ni samo­stojnosti.« Če bi predolgo odlašali, bi po mnenju predsednika slovenske skupščine in staroste Demosove oblasti Franceta Bučarja »za­čeli ukrepati tisti, ki vidijo prihodnost v 'moderni' federaciji, katere ustava bi bila bolj centra­listična od vseh dosedanjih in bi lahko prinesla celo to, da bi v slovenski vladi sedeli Neslo­venci.

Ko je odgovarjal na vprašanje, kako bo medna­rodna javnost priznala naš ple­biscit, je dejal, da je Jugoslavija »nastala kot rezultat dogovora velesil, naj nam je to prav ali ne, zato velesile gotovo ne bodo pokazale prav velikega razumevanja za naše želje«. Povedal pa je, da so mu ob obisku v ZDA (od tam se je vrnil na dan Demosovega posveta v Poljčah 9. novembra) zagotovili, da ne bodo nasprotovali samostojnosti Slo­venije, če se bomo zanjo odloči­li, mehkega pristanka pa nam tudi ne bodo zagotovili.


Podpora v predsedstvu

O datumu plebiscita je dejal, da se zdi 23. december primeren tudi zato, da bi na njem lahko sodelovali tisti, ki so začasno ali stalno v tujini, saj bodo takrat večinoma doma, skrajni rok pa je po njegovem mnenju bil konec januarja. Poudaril je tudi, da gre za Demosovo pobudo, če­prav je socialistom priznal, da so bili prvi, ki so predlagali plebiscit. »Tega jim ne bi oporekal,« je menil, »če bi iz njihove pobude kaj nastalo.«

Sicer pa je Bučar v svojih odgovorih zatrdil, da s po­budo za plebiscit niso odpravlje­ne možnosti, da Jugoslavija še ostane, če bi se dogovori­li za pametno in sprejemljivo sožitje. Toda pogoj za dogovarjanje je, da so vsi partnerji samostojni. Cilj je torej samo­stojnost Slovenije, ne odcepitev.

​Dan pred tem je bil tudi sestanek vrha slovenske države v takratnem predsedstvu Slovenije, ki so se ga poleg članov slovenskega predsedstva (Milan Kučan, Ciril Zlobec, Dušan Plut, Ivan Oman, Matjaž Kmecl) udeležili še Janez Drnovšek kot član predsedstva SFRJ, predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, zunanji minister Dimitrij Rupel in France Bučar kot predsednik skupščine. Vprašanje razpisa plebiscita na tem sestanku ni bilo sporno, saj naj bi bil to nujni korak, ker Jugoslavija takrat preprosto ni več delovala.

Komentarji: