Ploščica v Tončkovi dnevni sobi kot spomin in opomin

Ob svetovnem dnevu brezdomstva so Kralji ulice opozorili na problem prikritega brezdomstva. Stiske se še poglabljajo.
Fotografija: Tončku v spomin, družbi v opomin. FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Tončku v spomin, družbi v opomin. FOTO: Voranc Vogel

Bil je tako znan, da so Miklošičevemu parku v Ljubljani tisti, ki tam hodijo po vsakdanjih poteh, rekli kar Tončkov park. Anton Pugelj, legenda med ljubljanskimi brezdomci, je imel v njem dnevno sobo trideset let. Približno dve leti po njegovi smrti, na svetovni dan brezdomstva, so Kralji ulice na klopco namestili ploščico z njegovim imenom – njemu v spomin in družbi v opomin. Število brezdomnih v Sloveniji narašča; samo v prvem polletju so v njim namenjenih programih pomagali 3830 ljudem. A število je bistveno višje in še narašča.

»Zdejle se nam tam gor smeje,« je bilo slišati iz vrst Tončkovih znancev, ki so se včeraj zbrali v Miklošičevem parku na krajši slovesnosti ob svetovnem dnevu brezdomcev. Vreme je bilo lepo, na kuhalni plošči so cvrčale palačinke po receptu Kraljev ulice, slišati je bilo smeh, vmes pa iz zvočnika glas Antona Puglja, kako je v dokumentarnem filmu 30 let betona in kartona delil svoje modrosti o življenju na prostem in življenju nasploh. »Bil je klošar par excellence,« ga je opisal njegov znanec Taubi in navrgel, s kakšnim odporom bi se on ozrl na tiste plastenke z vodo in sokom, ki so jih pripravili, ter ga nemudoma poslal po dva litra rdečega. Spomnil je tudi, kolikokrat mu je pomagal priti do sobe, a prav vsakič se je vrnil tja, v svojo rezidenco v Miklošičevem parku, »prvo klošarsko ambasado«. »On je bil tisti, ki me je je naučil, da napačno izgovarjam besedo klošar. To ni klošar, to je clochard, kot je navajal francosko besedo.« In ta naj bi pomenila, kakor je Tonček rad razložil, svobodnega umetnika, ki se preživlja na ulici brez dela.

Antonu Puglju so se včeraj poklonili tudi njegovi znanci in prijatelji, prav tako je nekaj besed spregovorila njegova hčerka Tončka. FOTO: Voranc Vogel
Antonu Puglju so se včeraj poklonili tudi njegovi znanci in prijatelji, prav tako je nekaj besed spregovorila njegova hčerka Tončka. FOTO: Voranc Vogel

Vsaj dvakrat več brezdomnih

Anton Pugelj je bil brezdomec, ki ustrezna stereotipom, pravzaprav pogosto že romantiziranim predstavam, kakršne pogosto imamo v družbi o ljudeh, ki so pristali in ostali na ulici. Toda v resnici, kot poudarjajo pri Kraljih ulice, to ni življenjski slog, ki bi si ga kdor koli izbral sam. Do tja jih privedejo hude življenjske okoliščine in stiske. »Tonček je bil znan po sojem humorju, imel je pozitiven odnos do življenja, a tudi s humorjem lahko poskušamo premagovati življenjske stiske,« je dejal Bojan Kuljanac iz društva Kralji ulice, ki je tega legendarnega kralja, kot so ga prav tako imenovali, poznal od leta 2005.

Da se stiske v zadnjih letih poglabljajo, se kaže tudi v številkah, ki jih spremljajo v raznih programih za pomoč brezdomcev. V njih so v prvem polletju letos v Sloveniji pomagali 3830 ljudem, vendar je število brezdomnih vsaj podvojeno, je poudarila Hana Košan, predsednica omenjenega društva. »Do konca septembra 2022 je v dnevni center društva prišlo 793 ljudi, več kot lani v vsem letu,« je dodala in opozorila na najhujši problem – prikrito brezdomstvo. Veliko je takih, ki so lepo oblečeni, umiti, na pogled živijo urejeno, a gredo ponoči spat v vagon ali druge povsem neprimerne proste za bivanje. Še več je takih, ki so na robu tega, da bodo izgubili prebivališče, če ne bodo dobili kakršne koli oblike pomoči. Tisto klasično brezdomstvo, kakršnega si ga predstavljamo, je, kot je ponazoril Kuljanac, pravzaprav le vrh piramide.

Ob svetovnem dnevu brezdomstva v »Tončkovem parku« FOTO: Voranc Vogel
Ob svetovnem dnevu brezdomstva v »Tončkovem parku« FOTO: Voranc Vogel

Prikritega brezdomstva je veliko med ženskami, med starejšimi, ki pogosto živijo v neprimernih bivališčih, celo brez vode in elektrike, tudi med mladimi, ki krožijo od žura do žura, vmes pa med prijatelji, sorodniki ... Prav zaradi tega bi bilo treba, kot je dejala Hana Košan, prilagoditi definicijo brezdomstva, da to niso le ljudje, ki so brez strehe nad glavo, ampak tudi tisti, ki živijo v netrajnih in neprimernih oblikah nastanitve. »Takšno razumevanje je še posebej pomembno, če želimo v prihodnje ne samo reševati brezdomstvo, ampak ga tudi preprečevati. Še posebej zdaj, ko opažamo, da se bodo revščina in socialne stiske le poglabljale,« je dejala sogovornica.

Ne le gašenje požarov

Naraščanje števila ljudi, ki iščejo pomoč v programih za brezdomne, opažajo že zadnjih nekaj let, ne le zaradi pandemije, ampak predvsem zaradi rasti cen nepremičnin. »V Ljubljani so še pred leti bile nekatere dostopne nastanitve, kot so samski domovi, ki pa so jih spremenili v hotele,« je navedla za primer, prav tako so začele drastično naraščati najemnine. Tako so ogrožene cele družine, zato veliko pozornosti namenjajo preprečevanju deložacij in preventivnemu delu. »Veliko družin se obrača na nas, še več jih pričakujemo z napovedanimi podražitvami in povečevanjem revščine, saj bodo težko obdržale stanovanja, tudi če imajo neprofitno najemnino, če bodo vsi drugi stroški tako naraščali,« je menila Hana Košan.

Tonček je bil znan po sojem humorju in pozitivnem odnosu do življenja. FOTO: FB Kralji ulice
Tonček je bil znan po sojem humorju in pozitivnem odnosu do življenja. FOTO: FB Kralji ulice

Zato je, kot je poudarila med svojim včerajšnjim govorom v »Tončkovem parku«, skrajni čas, da sprejmemo strategijo na področju brezdomstva: »Preseči moramo gašenje požarov in se ne usmerjati le v zavetišča in druge ne varne in ne trajne oblike. Potrebujemo jasno usmeritev v zagotavljanje dostopnih javnih stanovanj. Brezdomstvo ne more biti samo vprašanje socialne in zdravstvene politike, ampak predvsem stanovanjske politike.« Za zgled bi si, kot je dodala, lahko vzeli Finsko in koncept Housing First, ki pravi, da vsakdo potrebuje naprej streho nad glavo, da si lahko ureja življenje.

Naraščanje med starejšimi

Podobo kot v Ljubljani, kamor se je v času pandemije zateklo še nekaj več ljudi na robu, saj se je zdelo, da imajo tako malo več možnosti za preživetje, tudi v drugih mestih opozarjajo na večanje števila ljudi, ki ostanejo brez strehe nad glavo ali jim to grozi. Zdenka Zupanc Zrinski, ki vodi zavetišče za brezdomne v Celju, opaža porast brezdomstva predvsem med starejšimi in onemoglimi, med mladimi, pa tudi med ljudmi, ki imajo prepoved približevanja. Veliko je primerov, ko morajo v zavetišču prevzeti skrb za starejše, ki jih odpustijo iz bolnišnic, imajo številne pridružene bolezni, zato bi potrebovali, kot je dodala Zdenka Zupanc Zrinski, tudi prehodne namestitve.

V večjih mestih po Sloveniji imajo načeloma okoli 25 postelj v zavetiščih, v katerih nudijo osnovno socialno oskrbo. Zavetišče za brezdomce v Ljubljani nudi celodnevno oskrbo za 28 ljudi z odločbo centra za socialno delo, prenočišče za brezdomce, vsak dan pa razdeljuje tudi kosila. Ljubljanski podžupan Dejan Crnek je včeraj napovedal, naj bi se konec naslednjega leta začela gradnja novega centra, v katerem bo prostor za tiste, ki se dnevno spoprijemajo z brezdomstvom, kot tudi za tiste, ki bi dolgoročno potrebovali prostor.

V dokumentarnem filmu 30 let betona in kartona je Tonček delil svoje modrosti o življenju na prostem in življenju nasploh. FOTO: promocijsko gradivo
V dokumentarnem filmu 30 let betona in kartona je Tonček delil svoje modrosti o življenju na prostem in življenju nasploh. FOTO: promocijsko gradivo

Slišali so ga tudi vsi Tončkovi prijatelji in znanci. Hana Košan pa je spomnila na njegove besede v filmu 30 let kartona in betona, kjer med drugim pravi, da se ta družba ne more poboljšati. »Upam, da se je Tone v tem zmotil. In da nikoli več nihče ne bo doživel niti dneva kartona in betona.«

Preberite še:

Komentarji: