Po epidemiji bo revščina na pohodu tudi v Evropi

Posledica covida bo dodatnih 150 milijonov revnih v svetu, medtem ko Evropski uniji do 2020 iz revščine ni uspelo rešiti niti 20 milijonov ljudi.
Fotografija: Vse bliže tveganju revščine so pri nas priseljenke, LGBTI-osebe in prekarni delavci, ki naj bi predstavljali že desetino zaposlenih. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Vse bliže tveganju revščine so pri nas priseljenke, LGBTI-osebe in prekarni delavci, ki naj bi predstavljali že desetino zaposlenih. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Zaradi pandemije covida-19 se bo v svetu letos med revne vpisalo dodatnih 130 do 150 milijonov ljudi, kar bo po dvajsetih letih prva, tako ekstremna globalna rast revščine. V svetu je bil pred epidemijo tveganju revščine izpostavljen vsak peti, v Sloveniji pa je z dohodkom, nižjim od tveganja revščine, živel vsak osmi. Kako globoko bomo padli?

Napovedi so nehvaležne, a v Svetovni banki so izračunali, da bo epidemija v skrajno revščino pahnila skoraj desetino svetovne populacije. Naša država je še precej daleč od skrajne revščine, ki pomeni preživljati se z manj kot 1,60 evra na osebo na dan, pa tudi od tiste četrtine ljudi, ki morajo živeti z 2,7 evra na dan; kar 40 odstotkov ljudi v svetu naj bi za preživetje imelo na voljo dobrih 4,50 evra na dan. Pri nas je pred epidemijo pod pragom tveganja revščine živelo 243.000 ljudi, mesečni prag za tveganje revščine za enočlansko gospodinjstvo pa je znašal 703 evre oziroma za štiričlansko 1477 evrov.

Brez epidemije covida bi stopnja revščine v svetu sicer upadla za odstotek. Po epidemiji utegnejo največ »novih« revnih, celo več kot 40 odstotkov, preštevati države v Evropi in srednji Aziji, ki se doslej niso soočale z revščino. V Evropi že zdaj živi v revščini približno 19,4 milijona otrok, na njenem robu pa vsaj še 20 milijonov delavcev. Da Evropski uniji do leta 2020 iz revščine ni uspelo potegniti 20 milijonov ljudi, kot so načrtovali, za OZN pomeni »poraz socialnih pravic«.


Pri nas najrevnejši upokojenci


Prvo poročilo o spremljanju revščine in socialni izključenosti, ki ga je Slovenija izdelala v sklopu Evropske mreže za boj proti revščini, kaže, da pod pragom tveganja revščine živi 90.000 naših upokojencev, 40.000 ljudi, ki imajo zaposlitev in prav toliko brezposelnih, kar desetina ali 41.000 je otrok in 32.000 drugih neaktivnih na trgu dela – gospodinj, študentov, nezmožnih za delo ...

Avtorji slovenskega dela poročila o revščini navajajo, da imamo »relativno dober šolski sistem, ki na primarni in sekundarni ravni omogoča relativno enake priložnosti«. Pa vendar po njihovem v izobraževalnem sistemu nastaja vedno več t. i. prikritih stroškov, ki ustvarjajo prepad med otroki: »Najbolj očitni so plačljivi izleti in vsebine, dostop do učne pomoči oziroma inštrukcij, možnost nakupa obvezne opreme v izobraževanju za strokovne poklice ter dostopnost do izobraževalnih institucij.« Izpostavljenost revščini je pri nas posebej izrazita v romski in sintski skupnosti. Glede na sovrstnike v mestih so na slabšem tudi mladi na slovenskem podeželju.



Zaradi covida se je poglobila revščina med slovenskimi upokojenci, navaja poročilo o revščini, saj so pokojnine v 95 odstotkih glavni vir dohodkov upokojenskih gospodinjstev. Po ogroženosti žensk nad 65 let Slovenija še posebej izstopa; vsaka tretja ženska pri nas, starejša od 75 let, živi pod pragom revščine. Ženske so pri nas tudi slabše plačane od moških, kar dodatno prispeva k tveganju revščine: »Če je v letu 2016 plačna vrzel med spoloma na ravni celotnega prebivalstva znašala 7,8 odstotka, so razlike na ravni delovnega mesta, organizacije in dejavnosti v finančnih in zavarovalniških storitvah, v zdravstvu in socialnem varstvu veliko večje ter segajo tudi prek 20 odstotkov.«

Vse bliže tveganju revščine so pri nas priseljenke, LGBTI-osebe in prekarni delavci, ki naj bi predstavljali že desetino zaposlenih.

Preberite še:

Komentarji: