Po ocenah ravnateljev primanjkuje do 4000 učiteljev

Učijo tudi študenti in učitelji brez ustrezne izobrazbe ali strokovnega izpita.
Fotografija: Kdo bo učil v prihodnjih letih, bi se morali spraševati vsi, ne le ravnatelji. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Odpri galerijo
Kdo bo učil v prihodnjih letih, bi se morali spraševati vsi, ne le ravnatelji. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Novo šolsko leto je marsikatera šola po Sloveniji, osnovna ali srednja, pričakala brez zadostnega števila učiteljev. Ravnatelje skrbi, saj se bo v prihodnjih desetih letih upokojila tretjina učiteljev, mladih pa ni. Štipendije ministrstva za izobraževanje so dobrodošle, a so premalo. Ravnatelji menijo, da bi bil najboljši kratkoročni ukrep zvišanje plač, Svizova zahteva za odpravo zaostankov pri vrednotenju pedagoškega dela je še vedno na vladni mizi.

Tretjina slovenskih osnovnošolskih in polovica srednješolskih učiteljev je starejših od 50 let. Najpozneje v petnajstih letih jih bo treba nadomestiti, a mlajših od 30 let skoraj ni, povprečje je slabše kot v OECD. Ravnatelji si morajo že zdaj pomagati s študenti ali učitelji drugih smeri, ker matematikov, denimo, ne dobijo.

INFOGRAFIKA: Delo
INFOGRAFIKA: Delo

Učitelji in ravnatelji ter Sviz so že dolgo opozarjali, da je stanje alarmantno, da kadra preprosto ni več. A dokler ni stavke, ko se ustavi skoraj celotna Slovenija, ker vzgoja in izobraževanje vendarle zadevata več kot pol milijona ljudi, težav ni. Zdaj je zvišanje zdravniških plač pričakovano zajel plaz. Predsednik zveze ravnateljev Gregor Pečan je jasen, kako bi mlade spet lahko pripeljali v pedagoške poklice: »Najpreprosteje je zvišati plače, res pa je, da nekaj stane. V zdravstvu to deluje. Zakaj ne bi delovalo tudi v šolstvu? Na etični pogon to pač ne more delovati, tega se bo morala država zavedati in se odločiti, ali želi imeti kakovostno šolstvo.«

V šolstvu se sicer ves čas zdi, da težav ni, a glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj je jasen: »Avgusta je bilo na zavodu za zaposlovanje več kot 4000 prostih delovnih mest v vzgoji in izobraževanju, potem se je septembra to za polovico zmanjšalo, oktobra pa za še polovico. Vprašanje je, kdo je na tistih delovnih mestih, ki so se zapolnila. Ali so to res kvalificirani učitelji ali je tako, kot večkrat povedo ravnatelji, da lovijo študente po cestah in napol kvalificirane ljudi, da pridejo učit za vsaj določen čas.«

image_alt
V šolstvu varčujemo z denarjem in s pohvalami

Študenti namesto učiteljev

Ravnatelj največje osnovne šole v državi, OŠ Škofljica, Roman Brunšek je povedal, da so letos imeli največje težave pri iskanju učitelja tehnike in tehnologije ter matematike: »Pri matematiki nimamo zaposlenih učiteljev s strokovnim izpitom, pri predmetih, pri katerih nismo dobili ustreznega kadra, nam pomagajo študenti višjih letnikov. Navidezno kaže, da imamo dovolj učiteljev, a dejstvo je, da nimajo ustrezne izobrazbe, ker še nimajo končanega študija. Kaj bo z matematiko v prihodnje, nas zelo skrbi, ker je tudi študentov zelo malo, večina pa se potem sploh ne odloči za pedagoški poklic, zato je to trajnostni problem.«

Roman Brunšek je prepričan, da je prvi vzrok za pomanjkanje učiteljev gotovo plača, majhen ugled v javnosti, vedno nove obveznosti, majhna motivacija učencev in slaba komunikacija s starši, ki pričakujejo vse več in predvsem samo najboljše ocene, s tem pa se povečuje tudi pritisk na učitelje. Gregor Pečan pojasnjuje, da v povprečju na šolah uči od pet do deset odstotkov učiteljev, ki nimajo ustrezne izobrazbe. Ocenjujejo, da primanjkuje od 2000 do 4000 učiteljev.

Štipendije

Ministrstvo za izobraževanje se je na pomanjkanje učiteljev odzvalo s štipendijami za pedagoške študijske programe na področju matematike, fizike, kemije in računalništva. Odgovorili so, da so jih podelili 41 od skupaj 50 v višini 200 evrov. Dodali so, da so v proračun za leti 2023 in 2024 že predlagali povečanje števila štipendij in širitev sheme štipendiranja po pedagoških študijskih programih. Poleg tega so letos po več letih spet uvedli pripravništvo in dodelili dvesto pripravniških mest.

image_alt
Izobraževanje je v krizi, a se nihče ne zmeni

Pečan meni, da so štipendije dober znak, a da bodo rezultati (pre)pozni: »Ljudje, ki so zdaj na ministrstvu, so prvi, ki so se problema pomanjkanja učiteljev zavedeli in se ga vsaj malo tudi lotili. A problem je, da se diplomanti pedagoških fakultet ne zaposlijo v šoli. Če trgovska veriga reklamira, da v 30 urah na teden pri njih lahko zaslužite 1400 evrov neto, si zlahka odgovorim, zakaj nočejo v šolo, kjer začetnik dobi od 900 do 1000 evrov.«

Kdo bo učil?

Branimir Štrukelj pravi, da je problem precej širši, kot so plače: »To je kriza izobraževanja, do nje pa ni ustreznega odnosa politične oblasti. Če pogledamo, kako se rešujejo vprašanja zdravstva, vsekakor ni enakega odnosa. Ker še vedno prevladuje logika – saj se ne bo nikjer poznalo, to lahko počaka.« Primerjavo z zdravstvom daje tudi Pečan: »Če zboli zdravnik, se na vrata ambulante nalepi obvestilo, da je ambulanta zaradi bolezni zdravnika zaprta. Čakalna vrsta se podaljša, potem pa država nameni dodatna sredstva, da ta zdravnik lahko dela še popoldne in ima vse dodatno plačano. V šolstvu pa ne moremo na vrata nalepiti listka, da zaradi bolezni pouk odpade, in ga preložiti na poznejši termin. Potrebujemo tako število ljudi, da sploh lahko delamo.«

image_alt
Ravnatelji imajo dovolj, vračajo se v razrede

Pečan opozarja, da se je treba težave lotiti takoj in nameniti dodatna sredstva: »Ali bomo drastično poslabšali kakovost pouka in povečali normativ v razredih z 28 na 35 učencev? Kdo pa bo potem še pripravljen delati v šolstvu?« Brunšek meni, da bi bila ena od kratkoročnih rešitev, če bi lahko, tako kot že nekoč, učitelji, ki sicer nimajo ustrezne izobrazbe, poučevali določen predmet do določenega odstotka. Denimo fizik matematiko do 30 odstotkov svojega delovnega časa. V neskončnost to seveda tudi ne bo šlo, ker so zaposleni že zdaj preobremenjeni.

Odprta stavka

Štrukelj dodaja, da so v Svizu na vse to opozarjali že od leta 2015, najprej na problem staranja učiteljske populacije. Povprečna starost slovenskih učiteljev je po zadnjih podatkih 46 let in je dve leti višja od povprečja OECD. Do danes se ni zgodilo nič, je jasen Štrukelj: »Zaradi nezavedanja, kako velika je dimenzija tega problema in da se bo samo še stopnjevala, so odgovorne vsakokratne vlade, ki si od velike krize leta 2009, ko si je Slovenija v nasprotju z velikim številom predvsem pedagoško razvitih držav na zahodu in severu privoščila, da je največ varčevala pri izobraževanju, da šele zdaj prihajamo na tiste deleže v proračunu, ki smo jih imeli pred desetimi leti. To je bistvo problema. Da se vladajoča politika ne zaveda pomembnosti izobraževanja v naši državi v zadostni meri.«

image_alt
Odprti vrtci in šole s (pre)malo kadra

Medtem ko z ministrstva odgovarjajo, da se s Svizom pogajajo, Štrukelj poudarja, da politične oblasti ne pokažejo, da problem razumejo: »Tudi ta vlada ni pokazala pripravljenosti za našo ključno stavkovno zahtevo, da se odpravijo zaostanki pri vrednotenju pedagoškega dela. Usmerja nas na nov plačni sistem, ki bo ali pa ga ne bo. Na to seveda ne bomo čakali. Zdravniki bodo dobili pet plačnih razredov. To je treba rešiti zdaj, smo v splošni stavki, ki je odprta in vlada ima stavkovne zahteve na mizi.«

Preberite še:

Komentarji: