Prihodnost je v manjših, v kraj vpetih domovih

Vaš pogled: Misliti moramo tudi na tiste brez svojcev, ki bi bili kljub pomoči na domu osamljeni.
Fotografija: Boža Smagur je v domu starejših našla drugi dom. Foto Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Boža Smagur je v domu starejših našla drugi dom. Foto Jože Suhadolnik

Trzin – Živimo dlje in se staramo. Postajamo starajoča se družba. Število tistih, za katere mora poskrbeti mlajša in delovno aktivna generacija, ni zanemarljivo. Kaj storiti, da bo skrb za starejše zadovoljiva, a ne prehudo breme za delovno aktivne?

O celoviti oskrbi za starejše modrujemo že nekaj časa. Že nekaj let je tudi v pripravi zakon o dolgotrajni oskrbi. Govorimo sicer o usklajevanju zakona med različnimi deležniki, a ne povemo na glas, kje je glavni problem. Če hočemo s tem zakonom zares poskrbeti za vso generacijo starejših od 65 let, moramo iskreno priznati, da sedanji davki in prispevki za ta namen ne zadoščajo. Že zdaj bi lahko na marsikaterem področju našli rezerve in sredstva bolje uporabili.


Razširiti in dopolniti pomoč na domu


Ni mi znano, katere oblike pomoči starejšim predvideva zakon o dolgotrajni oskrbi. Verjamem, da bi lahko najprej razširili in dopolnili pomoč na domu. V petnajstih letih, odkar poznamo organizirano in nekaj let pozneje uzakonjeno pomoč na domu, bi občine lahko storile več za svoje ostarele in pomoči potrebne občane. Tudi pritisk na sprejem v domsko oskrbo bi se zmanjšal. Zdaj predpisanih 20 ur pomoči na teden in največ štiri ure na dan je občutno premalo, če želimo nekomu podaljšati bivanje v domačem okolju. Kako dopolniti pomoč na domu, je skrb in naloga oblikovalcev ter načrtovalcev, strokovnih delavcev s področja socialnega varstva in zdravstva ter šolstva. Ob sedanjem pomanjkanju kadrov je to še kako pomembno.

A kako obsežna naj bi bila pomoč na domu v prihodnje? Obstaja namreč nevarnost, da gremo v drugo skrajnost in da naj bi domovi za starejše v prihodnje ostali le negovalnice, o tem se že zdaj širi glas. Takšna skrajnost bi bila največja napaka in najhujši udarec za starajočo se in pomoči potrebno generacijo. Poglobila bi se nikoli povsem zatrta stigma, da si z odhodom v dom »odpisan« in tam le še čakaš na smrt. A smrt pride tudi, če si v domačem okolju. Misliti moramo tudi na tiste posameznike, ki so ostali sami, brez svojcev, in bi bili kljub dobro organizirani pomoči na domu osamljeni, v lastnem domu odrezani od življenja ter prepuščeni životarjenju.


Kakšni naj bi bili domovi za starejše


V treh letih bivanja v trzinski enoti Doma počitka Mengeš sem dodobra začutila, kakšni naj bi bili prihodnji domovi za starejše. Moja izkušnja mi potrjuje, da je to mogoče. Dom počitka v Trzinu je sicer enota precej večjega doma v Mengšu, v sosednji občini. Z njim je tudi upravno in kadrovsko povezan. A zgradila ga je trzinska občina in tudi sedaj sodeluje pri nujnih investicijskih izboljšavah.

Dom počitka v Trzinu je sicer enota precej večjega doma v Mengšu, a zgradila ga je trzinska občina. Foto Jože Suhadolnik
Dom počitka v Trzinu je sicer enota precej večjega doma v Mengšu, a zgradila ga je trzinska občina. Foto Jože Suhadolnik
Dom za starejše naj bi bil resnično »dom« za preživljanje zadnjih dni življenja, z občutkom domačnosti in človeške topline. To pomeni, da je majhen, z največ 50 do 70 oskrbovanci, in ne kolos. Pomembno je tudi, da je vpet v kraj in njegovo okolico, da ga krajani vzamejo za svojega, ker se zavedajo, da ga bodo morda potrebovali tudi zase ali za svojce.

Trzinski dom živi polno življenje. Pokretni, deloma pokretni s svojimi mobilnimi pripomočki in nepokretni oskrbovanci prispevajo k pestrosti domskega življenja, oskrbovanci, ki prihajajo iz samega kraja in širše okolice, pa tudi k nujni vpetosti v okolje, kar je za počutje vseh zelo pomembno. Čeprav nisem iz teh krajev, se tu počutim kot doma in kot del tega kraja. K takšnemu počutju in vzdušju veliko prispevajo obiski: malčkov iz bližnjega vrtca, šolarjev ter pevcev in glasbenih skupin, ki nam s svojimi koncerti popestrijo različna praznovanja in naš vsakdanjik. Da o različnih predavanjih ali ustvarjalnih delavnicah delovne terapije ne govorim posebej. Prav tako je poskrbljeno za duhovno oskrbo oskrbovancev.


Na predavanja skupaj z domačini


Posebej bi rada omenila zanimivo dodatno dejavnost doma. V sodelovanju z občino je dom organizator in izvajalec predavanj za tretje življenjsko obdobje za občane Trzina. Dnevna prisotnost slušateljev iz domačega kraja daje domu utrip vsakdanjega življenja in zlitja s krajem. In če ti intelektualne moči še dopuščajo, da skupaj z drugimi slušatelji sedeš v predavalnico in prisluhneš predavatelju, je to še posebno zadoščenje. Da kljub letom še zmoreš in nisi odpisan, ker si oskrbovanec doma starejših.

Jutranja telovadba v trzinskem domu počitka. Foto Jože Suhadolnik
Jutranja telovadba v trzinskem domu počitka. Foto Jože Suhadolnik


Zame je Trzin postal moj dom. V njem se počutim varno in domače. Tu bom sklenila svojo življenjsko pot. Že pred leti jo je tu sklenila moja sestra. Spomin nanjo me je še posebno vezal na dom.

Takšne manjše, v kraj vpete domove naj bi gradili v bodoče. To je moj apel snovalcem bodoče politike skrbi za nas, sicer odpisane, a ne manj pomembne generacije. Kako organizacijsko in kadrovsko povezati več manjših domov, da bodo tudi finančno vzdržni in kadrovsko pri skrbi za oskrbovance racionalno popolnjeni, pa je vprašanje in naloga za snovalce domov in delo strokovnjakov in obenem podlaga za tehten razmislek.

Komentarji: