Problem nacionalke je dolgoletna španovija med SD in SDS

Ali Žerdin in Janez Markeš razgaljata predsedniška kandidata Logarja in Pirc Musarjevo in izvirni greh nacionalke, ki je v trdni poroki med SD in SDS.
Fotografija: Ali Žerdin in Janez Markeš. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Ali Žerdin in Janez Markeš. FOTO: Leon Vidic/Delo

Kaj pomeni biti predsednik ali predsednica republike in zakaj je ta institucija pomembna? Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta v iskanju odgovorov na ti vprašanji za iztočnico vzela ameriške volitve, kjer pomen predsednika preverjajo na vmesnih volitvah, ki so potekale danes ponoči.

Kot pravi Markeš, je bil rezultat glede na napovedi še kar navdušujoč, saj da je demokratski bazi uspelo volivce pripeljati na volišča in odločati še o kakšni drugi stvari, kot se odloča »z denarnico«. Trendi iz ZDA običajno pljusknejo tudi v Evropo. »Dobra novica zato je, da utegne ta nori populizem dobiti kritični odpor – in to še zlasti v luči dejstva, da je Twitter kupil Elon Musk in začel podpirati Trumpa. Spletna nova desnica, spletne nove platforme in dva patološka narcisa, ki lahko obvladujeta svet – eden kot predsednik države, drugi kot človek s polno sateliti okrog Zemlje -, so za Markeša nevarna pozicija.

Ko pa Markeš potegne vzporednico s slovenskimi predsedniškimi volitvami, s kandidatoma Anžetom Logarjem in Natašo Pirc Musar, se mu zdi, da »te dileme podobne narave reflektirajo tudi v njunem razmerju oziroma v naši izbiri«.

Logar je zanimiva figura, pravi Markeš, ki doslej Logarjevih »igralskih sposobnosti« ni poznal. Poznal ga je kot discipliniranega vojaka, ki se je znal tudi vulgarno vesti, dodaja: »Kar zdaj počne, je spodobna retorika, ravno tako neprepričljiva kot dobra.«

Glede na moment socialne države, ki je za Slovenijo primaren, Markeš na predsedniških volitvah, zatrjuje, nima prave izbire. Kako naj se torej odločim, se sprašuje, a »skrivnosti« svoje »izbire po vesti« ne izda. Omeni pa možnost oddati prazno glasovnico … A premišljujoč slovenski položaj  ima predsednik države po njegovem vendar močne simbolne in stvarne pristojnosti – da predlaga ustavne sodnike oziroma podpisuje slovensko diplomacijo, denimo.

Razpet med odgovornostjo in taktičnim glasovanjem

Za Žerdina je paradoks to, da se zdi, da je »predsedniška funkcija ceremonialna, hkrati pa ta institucija postavlja osebe, ki imajo v rokah realno moč«. Kako pomembno je, denimo, ustavno sodišče, se je po njegovem pokazalo »čez lužo«, ko ga je zasedla izjemno konservativna ekipa, spomni. In doda: »Prav tako je pomembno, kdo je v Banki Slovenije, ki je po eni od definicij monetarna veja oblasti, ki pomembno uravnava naše makroekonomske okvire.

Če je Markeš razmišljal o »glasovanju po vesti na drug način« - da odda prazno glasovnico, ker nima izbire, se zdaj vse bolj nagiba k temu, da je »odgovornost širša kot zgolj taktično glasovanje«.

image_alt
Slovenija je velika sicilijanska enklava

V zadnjih dveh Janševih letih »nemogočega vladanja«, kot pravi Markeš, je bila storjena »neprecenljiva škoda na področju demokracije in duha, tudi s sovražnim govorom, tiskom, prevzemanjem medijev, uničevanjem mnenjskega okolja, vulgarizacijo, demontažo nacionalne televizije z nerazumnim razdeljevanjem denarja …« V takšnih razmerah ne gre več toliko za taktično glasovanje, meni Markeš, ki verjame, da Pirc Musarjeva kot pravnica spoštuje politične človekove pravice in načelo vladavine prava, »zelo očitno pa vidim, da ji je prav malo mar za socialno državo in socialne zadeve, saj je popolnoma neoliberalen človek«. »Do polovice ji verjamem, medtem ko Logarju ne verjamem nič, ker se mu bo v trenutku, ko bo treba podpisovati ambasadorje, ki ne bodo všečni Janši, tresla toka in ne bo podpisal,« zaključi Markeš, ki »čisto brez skrbi« tudi pri Pirčevi ni.

Žerdin meni, da smo pri parlamentarnem glasovanju »brez težav zavezani k temu, da glasujemo za najboljšo možnost, medtem ko se pri večinskem odločamo za najmanj slabo«. Pri predsedniških volitvah si je po njegovem treba izbiti iz glave, da je demokracija nekaj idealnega; saj je le realni mehanizem, kjer z volitvami v večinskem sistemu človek izbere nekaj, kar ga manj moti.

Janša je na RTV le radikaliziral staro logiko

Markeš se strinja, da je eden od kriterijev v teh primerih bližina avtoritarnih praks, kjer pri nas najbolj odstopa Janez Janša in izpostavi »neznosno« dogajanje na nacionalni Televiziji in napad, ki ga je nanjo uprizoril Janša: »Po referendumu o RTV se bo v vsakem primeru nekaj zgodilo, nekaj, kar za njegove cilje ne bo dobro.«

image_alt
Je Pučnik resigniral iz razočaranja nad Janezom Janšo?

Sicer pa je Janša po Markešu le »radikaliziral logiko, ki je na RTV na delu že desetletja«: »Koalicija med SD in SDS na Televiziji traja že desetletja. To je poroka, ki je bolj čvrsta kot cerkvena. SD in SDS na Televiziji držita skupaj, delita si resorje, o tem vsi novinarji vse vedo, a so ves čas molčali. Kar je zdaj počilo, je žrelo vulkana, iz katerega bruha. Državljani moramo v imenu javnega prostora iz tega narediti paradigmatični upor in reči, da je treba temu narediti konec.« Zdi se mu zanimivo, kako se mladi iz Inštituta 8. marec zavzemajo za Televizijo, televizijski novinarji pa ne – menda zato, ker jim grozijo z odpuščanji …

Takšna zgrešenost politike se je po Markešu na nacionalki gojila desetletja in je posledica »nepredelane tranzicije in ne v celoti udejanjene demokracije«.

Da je »problem nacionalke dolgoletna španovija med SDS in SD«, je Žerdin prvič slišal od Saša Hribarja, človeka s statusom - »zabavljača«. Markeš se strinja, da so bili jeziček na tehtnici v preteklosti včasih tudi predstavniki Cerkve, ki so »praviloma glasovali v interesu dogovora«.

Za konec sta se komentatorja dotaknila še nedeljskih predsedniških volitev. Žerdina veliko ljudi sprašuje, ali ne bi abstinirali. Markeš, ki je v prvem krogu imel izbiro, zdaj pa je ostal brez nje, ponovno opozarja na ameriško izkušnjo. »Stvari so preveč nevarne, da bi se igrali s simbolnimi sporočili,« pravi. Ocenjuje, da gre za odgovornost sporočanja in zahtev po družbenem ozračju, ki ga moramo vrniti v politično območje moderne države in moderne demokracije. Ameriška izkušnja je pokazala, zaključi Markeš, da nagovarjanje ljudi, naj gredo na volitve, preprečuje odskoke, ki imajo konkretne posledice še dolga leta …

Preberite še:

Komentarji: