»Nekateri naši prvošolčki zaradi maske še niso videli mojih ust. Zato sem se naučila govoriti z očmi,« pravi Polonca Hartman, ena od vzgojiteljic, ki z različnimi dejavnostmi krajšajo popoldneve otrokom in mladostnikom v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik oziroma krajše v Ciriusu Kamnik. Vsi, zaposleni, otroci in mladostniki ter njihovi starši, so presrečni, da se več ne srečujejo samo po spletu. Realen stik je nenadomestljiv – tudi če nosijo maske, upoštevajo razdalje in druga pravila.


Prvi val epidemije je bil odlična priprava na to, kar se je dogajalo jeseni, pravijo v kamniškem centru, kjer okoli 250 zaposlenih okoli 200 otrokom in mladostnikom zagotavlja obiskovanje osnovnošolskih, srednješolskih in vzgojnih programov, ob tem pa imajo tudi kakovostne zdravstvene storitve: od specialističnih ambulant do sodobnih metod fizioterapije, delovne terapije, logopedije in zdravstvene nege.

Tako kot po vseh šolah so se že v prvem valu prilagodili pouku na daljavo. Vzgojitelji, ki bi sicer imeli v popoldanskih urah z otroci in mladostniki različne dejavnosti, pa so bili na čakanju. »Potem pa smo že marca videli, da šola na daljavo ni dovolj in smo začeli nuditi individualne programe za otroke, družine in skupine,« pravi ravnateljica Simona Rogič Ožek.


 

Računalniško opismenjevanje

Do jeseni, ko je bilo gotovo, da bo prišel drugi val epidemije, so se pripravili. Otrokom in mladostnikom – najmlajši so prvošolci, najstarejši imajo 26 let –, ki so jim običajno govorili, da naj se izogibajo računalnikom, so te naprave približali. Ker so gibalno manj sposobni, so se morali učiti, kako pritiskati na majhne gumbke. To je bila za številne posebna zgodba.

»Šola na daljavo je za otroke iz posebnega programa ali za težje gibalno ovirane zelo velik zalogaj,« pravi Simona Lesar, ena od vzgojiteljic, ki so po izobrazbi večinoma socialne pedagoginje. Iznašli so načine, da so pouk in druge aktivnosti izpeljali na daljavo. »Kljub razdaljam smo bili povezani,« pravi tudi 20-letna Tamara Belec, ki v centru obiskuje srednješolski program elektrotehnik.



Dominika Bučar, mama enega od dijakov, poudarja, da je bilo pomembno, da so se lahko v času, ko so delali na daljavo, v družinah vsaj za nekaj časa posvetili tudi drugemu in sorojencem.

Pravi: »Vedeti morate, da imajo nekateri otroci in mladostniki določene primanjkljaje, niso samostojni in potrebujejo dodatno pomoč, kar pa je ob vseh obveznostih, ki jih imamo, lahko malo naporno. Zato sem hvaležna vsem v centru, da so tudi na zelo inovativne načine zaposlili učence in dijake ter razbremenili družine.«







Dejavnosti, ki so bile neobvezujoče, so bile zelo različne, od glasbenih uric, igranja družabnih iger, učenja o čustvih, sproščanja, karaok ali joge … Pri tem, pravi Veronika Lisjak Banko, pa ne smemo pozabiti, da otrokom in mladostnikom, ki so v centru, primanjkuje veščin in strategij, da bi si sami zapolnili svoj čas. Zato so bili starši hvaležni, da so si lahko vzeli kakšno urico zase ali za sorojence. Obenem pa je bilo iz tedna v teden več potreb po tem, da otrokom in mladostnikom pomagajo pri učenju, predvsem pri ponavljanju in utrjevanju snovi.








 

Pogrešamo se ...

Vsi pa so pogrešali druženje, kar je najbolj pokazala spletna prireditev, ki so jo ob pomoči mentorjev pripravili otroci in mladostniki ob koncu leta. »Tak način, da so sami aktivno ustvarjali, ni nič novega.


Novost pa je bila v tem, da smo vse to izpeljali na daljavo in dogodek v živo predstavili,« pravi vzgojiteljica Marjeta Jazbec: »Sporočilo je bilo jasno: radi se imamo, pogrešamo se, smo ekipa …« In zato je bila vrnitev v centru po vseh teh tednih izolacije, ko so bili vsi v svojih varnih mehurčkih, nekaj najlepšega.







»Imamo maske, ohranjamo razdaljo in upoštevamo vsa navodila, kar me niti ne moti, saj je to postal način življenja. V resnici je pomembno, da imamo možnost, da se – tudi na drugačen način – spet srečujemo,« pravi Tamara Belec o novi realnosti. Ker številni otroci in mladostniki v centru spadajo med ranljive skupine, se jih je prvi teden vrnila manj kot polovica.

»Razlogi so seveda zdravstveni,« pravi Simona Rogič Ožek, ki računa, da se bo sčasoma še več otrok in mladostnikov vrnilo k pouku in v dom. Zagotovo pa ne vsi. »Mi pa seveda upamo, da bomo epidemijo uspešno omejevali še naprej,« pravi ravnateljica, ki doda, da so v vrsti za cepljenje in da se zaposleni testirajo vsak teden.






Dominika Bučar pa je zadovoljna, da je življenje njenega sina in drugih otrok in mladostnikov, ki so se vrnili nazaj k pouku, za korak bliže normalnosti: »Pridejo domov in so spet doma. Svet ima dodatno dimenzijo, ker niso zaprti med štiri stene.« To velja tudi za učitelje, vzgojitelje in vse, ki med tednom skrbijo za otroke in mladostnike v centru. Hvaležni in zadovoljni so, da se spet srečujejo, ustvarjajo in pletejo tiste prave medčloveške stike, ki jih še tako dobra tehnologija ne more nadomestiti.







Ob vsem tem zadovoljstvu pa ostaja tudi nekaj senc črnogledosti. »Občutki so dvojni. Res smo zadovoljni, da smo skupaj, a je nekje tudi strah pred tem, kaj lahko prinese okužba,« pravi Simona Rogič Ožek, ki ne dvomi, da je za vse bolje, da so skupaj, z maskami, razdaljami in upoštevanjem vseh drugih ukrepov. Polonca Hartman pa doda: »Počutimo se privilegirane, ker smo v stiku z otroki.« Tega se pač ne da nadomestiti.