Razmišljajo o odpovedih, čeprav bi radi le delali
Celjskih ortopedov vodstvo bolnišnice ni prepričalo, vztrajajo, da bodo najkrajšo spet potegnili njihovi pacienti.
Odpri galerijo
Celjski ortopedi bi radi samo delali tisto, kar najbolje znajo.
FOTO: Matej Družnik/Delo
Ortopedi Splošne bolnišnice Celje (SBC) so ta teden javnost obvestili, da razmišljajo o odpovedih, če bo vodstvo bolnišnice tudi v četrtem valu njihov oddelek namenilo oddelku za covid-19. Poudarili so, da je za njihove paciente nedopustno, da čakajo tako dolgo, za artroskopijo kolena s stopnjo nujnosti »zelo hitro«, denimo, 350 dni. Po pogovoru z vodstvom bolnišnice pa je jasno, da njihovih želja ne bodo upoštevali. Kaj to pomeni za celjsko ortopedijo, v državi noben ortoped ni brez službe, še ni znano.
»Ta teden smo po dvajsetih mesecih v ambulanti delali tako kot pred dvajsetimi meseci,« je dejal predstojnik celjske ortopedije Marko Mihelak. Z grenkobo v glasu, saj je tega očitno konec, kot je povedal: »Zaradi prerazporeditev sestrskega kadra se zmanjšuje ambulantni del ortopedije za 40 odstotkov. Naša ambulantna dejavnost je bila okrnjena od prvega vala, dvajset mesecev delamo s 60-odstotno zmogljivostjo.«
Na ortopedski pregled v SBC zdaj čaka 1672 pacientov, čakalne dobe s stopnjo nujnosti »zelo hitro« pa so povprečno daljše od sto dni. Na ortopedsko operacijo čaka 1760 pacientov. Na ortopedski pregled in operacijo čaka 3432 pacientov, Mihelak pa opozarja: »Pričakujemo, da se bo številka v tem valu še povečala, če se bo ortopedija zapirala tako zgodaj in v takem obsegu, kot je načrtovano. V teh razmerah ni več smiselno, da bi se tu še lahko izvajala ortopedska dejavnost. In seveda razmišljamo o odpovedih delovnih razmerij. Včeraj so mi sestre na oddelku povedale, da se temu pridružujejo.«
V. d. strokovnega direktorja SBC dr. Radko Komadina se je ortopedom zahvalil: »Zdravniške organizacije v celoti menimo, da je premalo poudarjena kolateralna škoda na račun asimetrične prednostne obravnave nujne obravnave bolnikov s covid-19.« Zato je pozval k cepljenju in dodal, da se je treba pripraviti na četrti val, »ki bo večji in bo presegal dosedanje kapacitete intenzivnih postelj v vseh slovenskih bolnišnicah v tretjem valu. Da se nam ne bi zgodil Bergamo, se zdaj ukvarjamo s tem.«
Komadina je dodal, da so se za to, da bodo ortopedski oddelek spremenili v covidnega, odločili zaradi izkušenj: »Da ne bi ponavljali napake in najprej rakavim bolnikom zasedali prostora v hiši in šele potem ortopedskim. Z vsem spoštovanjem, uganimo, kdo prej umre, če se ne zdravi.«
Mihelak je dejal, da ortopedski pacienti lahko počakajo, ampak po dveh letih čakanje ni več vzdržno. Dodal je, da v času epidemije niso opravili nobenega ortopedskega posega. »Razen v primeru, ko pacient ne more več hoditi, ko je nevarno, da postane nepokreten. Ko starejši pacient izgubi vzorec hoje, ko obleži, je stvar dokončna. En mesec pri starostniku pomeni, da ta človek najverjetneje nikoli več ne bo shodil. Nepokretnost za takega človeka pomeni katastrofo in zelo pomembno vpliva na pričakovano življenjsko dobo, da ne govorim o kakovosti življenja.«
Po sestanku z vodstvom, na katerega je čakal od začetka poletja, rešitve ni, je poudaril Mihelak: »Nič se ni spremenilo za ortopedske paciente, niti za nas. Zadovoljen sem samo s tem, da sem lahko to danes povedal. Da bodo pacienti vedeli, zakaj niso na vrsti in zakaj čakajo.«
»Ta teden smo po dvajsetih mesecih v ambulanti delali tako kot pred dvajsetimi meseci,« je dejal predstojnik celjske ortopedije Marko Mihelak. Z grenkobo v glasu, saj je tega očitno konec, kot je povedal: »Zaradi prerazporeditev sestrskega kadra se zmanjšuje ambulantni del ortopedije za 40 odstotkov. Naša ambulantna dejavnost je bila okrnjena od prvega vala, dvajset mesecev delamo s 60-odstotno zmogljivostjo.«
Na ortopedski pregled v SBC zdaj čaka 1672 pacientov, čakalne dobe s stopnjo nujnosti »zelo hitro« pa so povprečno daljše od sto dni. Na ortopedsko operacijo čaka 1760 pacientov. Na ortopedski pregled in operacijo čaka 3432 pacientov, Mihelak pa opozarja: »Pričakujemo, da se bo številka v tem valu še povečala, če se bo ortopedija zapirala tako zgodaj in v takem obsegu, kot je načrtovano. V teh razmerah ni več smiselno, da bi se tu še lahko izvajala ortopedska dejavnost. In seveda razmišljamo o odpovedih delovnih razmerij. Včeraj so mi sestre na oddelku povedale, da se temu pridružujejo.«
Triaža
V. d. strokovnega direktorja SBC dr. Radko Komadina se je ortopedom zahvalil: »Zdravniške organizacije v celoti menimo, da je premalo poudarjena kolateralna škoda na račun asimetrične prednostne obravnave nujne obravnave bolnikov s covid-19.« Zato je pozval k cepljenju in dodal, da se je treba pripraviti na četrti val, »ki bo večji in bo presegal dosedanje kapacitete intenzivnih postelj v vseh slovenskih bolnišnicah v tretjem valu. Da se nam ne bi zgodil Bergamo, se zdaj ukvarjamo s tem.«
Komadina je dodal, da so se za to, da bodo ortopedski oddelek spremenili v covidnega, odločili zaradi izkušenj: »Da ne bi ponavljali napake in najprej rakavim bolnikom zasedali prostora v hiši in šele potem ortopedskim. Z vsem spoštovanjem, uganimo, kdo prej umre, če se ne zdravi.«
Mihelak je dejal, da ortopedski pacienti lahko počakajo, ampak po dveh letih čakanje ni več vzdržno. Dodal je, da v času epidemije niso opravili nobenega ortopedskega posega. »Razen v primeru, ko pacient ne more več hoditi, ko je nevarno, da postane nepokreten. Ko starejši pacient izgubi vzorec hoje, ko obleži, je stvar dokončna. En mesec pri starostniku pomeni, da ta človek najverjetneje nikoli več ne bo shodil. Nepokretnost za takega človeka pomeni katastrofo in zelo pomembno vpliva na pričakovano življenjsko dobo, da ne govorim o kakovosti življenja.«
Po sestanku z vodstvom, na katerega je čakal od začetka poletja, rešitve ni, je poudaril Mihelak: »Nič se ni spremenilo za ortopedske paciente, niti za nas. Zadovoljen sem samo s tem, da sem lahko to danes povedal. Da bodo pacienti vedeli, zakaj niso na vrsti in zakaj čakajo.«
