Rolls-Royce: metafizika nekega avtomobila
Sanjati je dovoljeno celo upokojencem - Zdrav spanec prinese sanje o lebdeči vožnji z rollsom, s kristalnim kozarcem dobrega viskija v eni roki in z lepo damo pod drugo roko
Odpri galerijo
Ko je Lennon psihedelično obarval novega rollsa, je bilo v tovarni nekaj srčnih zastojev. Foto: Wikimedia
Rolls-Royce je predvsem referenčni pojem. Karkoli je popolno, ekskluzivno in skrajno solidno, se primerja z RR. Celo ženski smeš reči, da je kot rolls, pa ne bo nič zamerila. A ves neumrljivi sloves temelji na enem samem, davnem modelu: silver ghost.
Samovozi (samostojno vozeči avtomobili) v bistvu niso nič novega; takšne so bile nekdaj vse velike limuzine, da o kočijah sploh ne govorimo. Ni se spodobilo niti ni bilo tako prijetno, da bi jih gospod vozil sam: volan je bil strašno težak, »gumidefekti« pa skoraj pogostejši od točenja goriva.
Na Heathrowu me je pričakal gospod v sivi obleki, z vozniško čako na glavi in s tablico z mojim pravilno zapisanim priimkom v rokah. Ne, nisem pričakoval rollsa, zato je tudi mene sivi phantom malo osupnil. Do tovarne v Goodwoodu je kar dolga vožnja, torej sem se nagnil močno naprej, da sva se z voznikom lahko pogovarjala. Dvajsetcentimetrska usnjena naslonjala pač utišajo večino zvoka. Če so kaj nesrečni, ker je RR v nemški lasti: »Neeey, saj je kraljica tudi Nemka. In ona se raje vozi v britanskih daimlerjih – ki so navsezadnje izvorno nemški. Sploh so pa rollsi zdaj zares spet najboljši avtomobili na svetu. Zgodovina laže, Nemci so zmagali.«
Skozi Goodwood do tovarne pelje bližnjica, ozka, enosmerna ulica. Voznik je samoumevno zavil skoznjo v prepovedano smer, odprl svoje okno in prijazno mahal umikajočim se ter nasmehljano ponavljal: »Žal mi je, oprostite, žal mi je ...« Nihče ni robantil, morda je bil kdo malo presenečen. To je ena od čudežnih moči rollsov: zbujajo spoštovanje, zelo redko revolt, kakršnega bi doživel tam, pri nas in vsepovsod voznik čistokrvnega nemškega premijskega avtomobila. Vozniki se rollsu raje umaknejo kot reševalnemu avtomobilu.
In ni res, da si navadni upokojenec ne more privoščiti tega avtomobila. Nekje v 70. letih minulega stoletja je tudi naš časnik povzel angleško novico o hotelskem portirju, ki si je ob upokojitvi iz prihrankov kupil svoje sanje, novega rollsa silver shadow. Ne spominjam se, da bi bilo kasneje objavljeno, kaj se je dogajalo po garancijski dobi. Morda je imel nekdanji portir srečo in je umrl, preden bi mu bilo treba plačati kakšno večje popravilo.
O popravilih rollsov pripovedujejo dedki vnukom pravljico, da se rollsi sploh ne kvarijo. Če pa se, prileti tovarniški mehanik, odpravi napako in zavrne plačilo – njega sploh ni bilo tam, kajti rolls-royce se vendar ne kvari. Resnica je (povedal jo je predstavnik RR za medije), da tovarniški mehanik dvakrat na leto odleti v Vladivostok, kjer je nekaj lastnikov rolls-royceov. Tam v najetem servisu opravi redne servise in popravila. Ne zastonj.
Drugi R, Frederick Henry Royce, je bil bolestno pedanten mehanik. Na začetku prejšnjega stoletja so morali zelo glasne diferenciale v tovarni sestavljati in nastavljati s stetoskopi na ušesih, da so dosegli čim manjši hrup. Izvrstni šestvaljni model 40/50, kasneje imenovan silver ghost, je zmagoval na prestižnih dirkah, leta 1913 na Alpefahrtu, katerega trasa je šla tudi čez Ljubelj.
Senzacionalen je bi preizkus silver ghosta št. 1701 leta 1911. Od Londona do Edinburgha (približno 1250 km) je bleščeče in brez vsake težave vozil z zapečatenim menjalnikom, samo v direktni, 4. prestavi. Izjemno dragi avtomobil so odlično prodajali, ne zaradi razkošja, temveč zaradi velike zanesljivosti. S takšnim se je vozil po puščavi Lawrence Arabski, med prvo svetovno vojno pa so nanj serijsko montirali oklepno karoserijo. Zveneče ime silver ghost (srebrni duh) je dobil zaradi nekega indijskega veljaka, ki si je dal posrebriti celo karoserijo. Toda leta 1927, ko so silver ghost prenehali izdelovati, so bili nekateri drugi avtomobili že boljši. Nikoli pa niso niti dosegli, kaj šele presegli slovesa RR. Za kar je kasneje morda sokriv tudi letalski motor RR merlin, ki je poganjal znameniti spitfire.
Med našimi vladarji rollsi niso bili nujno najbolj priljubljeni. Franc Jožef se je vozil v domačem gräfu & stift, jugoslovanski dvor je preferiral ameriške packarde in je bil kakšen rolls samo v pratežu, Tito je imel dva imperialistična RR, toda bolj je bil zadovoljen z mercedesom 600 – se sliši bolj ljudsko, saj je bil naš fiat tudi 600 ... Rollsa bi imeli vsi, toda katera od naših veličin si ga bo prva drznila privoščiti?
Danes, ko so »gumidefekti« bolj redki od dvoglavih telet in vodenju težkega avtomobila pomaga servonaprava, je vožnja rollsa užitek. Še vedno pa se spodobi voziti le kabriolete, kupeje in novi, seveda skrajno razkošni SUV, imenovan cullinan po britanskem kronskem diamantu. Če si boste privoščili limuzino, naj vas vozi eleganten šofer, kajpak šolan v tovarni.
Če sta maska hladilnika in maskota non plus ultra in je dvanajstvaljnik več kot kos avtomobilu, pa menim, da ima maybach udobnejša vzmetenje in notranjost ter večji nabor sodobne opreme – ampak mu krvavo manjka karizme in impozantne maske.
Rolls-Royce ponuja šest modelov v mnogo različicah. Privlačneje, kot jih opisuje tovarna, se seveda ne da: reprezentativna limuzina je phantom: brez primerjave, brez tekmeca, edinstven. Cullinan, super SUV, ponuja vrhunsko svobodo. Ghost je lahkotna preprostost (!), wraith pa moč. Slog. Drama. Dawn je štirisedežni kabriolet, black badge je njegovo skrajno utelešenje zanesljivosti. Tehnika je vedno nemška, od BMW.
Cene se začno pri dobrih 300.000 funtih. Izmislite in doplačate si lahko karkoli, recimo karoserijo ali notranjost v barvi vašega psa ali oblizanega mentolovega bonbona. Res. Ne morete pa dobiti zadnjih sedežev iz blaga. Čeprav imajo vsaj vladarske limuzine skoraj vedno na zadnjih sedežih vrhunsko volno, vezeno s hišnimi grbi. Predstavnik RR je bil čisto osupel: saj imajo vendar na voljo tisoče odtenkov najboljšega usnja, pri njih dokončno prebranega, da imajo kože ravno pravo število brazgotinic pikov žuželk: preveč pokvari kakovost, premalo pokvari pristnost.
Pri 250 km na uro rjove phantom kot spitfire in tudi tako leti. Kakšna tišina in spodobnost neki! Čudovito. Sedemlitrski dvanajstvaljnik zmore 459 KM, tega ne skrivajo več.
Samovozi (samostojno vozeči avtomobili) v bistvu niso nič novega; takšne so bile nekdaj vse velike limuzine, da o kočijah sploh ne govorimo. Ni se spodobilo niti ni bilo tako prijetno, da bi jih gospod vozil sam: volan je bil strašno težak, »gumidefekti« pa skoraj pogostejši od točenja goriva.
Na Heathrowu me je pričakal gospod v sivi obleki, z vozniško čako na glavi in s tablico z mojim pravilno zapisanim priimkom v rokah. Ne, nisem pričakoval rollsa, zato je tudi mene sivi phantom malo osupnil. Do tovarne v Goodwoodu je kar dolga vožnja, torej sem se nagnil močno naprej, da sva se z voznikom lahko pogovarjala. Dvajsetcentimetrska usnjena naslonjala pač utišajo večino zvoka. Če so kaj nesrečni, ker je RR v nemški lasti: »Neeey, saj je kraljica tudi Nemka. In ona se raje vozi v britanskih daimlerjih – ki so navsezadnje izvorno nemški. Sploh so pa rollsi zdaj zares spet najboljši avtomobili na svetu. Zgodovina laže, Nemci so zmagali.«
Skozi Goodwood do tovarne pelje bližnjica, ozka, enosmerna ulica. Voznik je samoumevno zavil skoznjo v prepovedano smer, odprl svoje okno in prijazno mahal umikajočim se ter nasmehljano ponavljal: »Žal mi je, oprostite, žal mi je ...« Nihče ni robantil, morda je bil kdo malo presenečen. To je ena od čudežnih moči rollsov: zbujajo spoštovanje, zelo redko revolt, kakršnega bi doživel tam, pri nas in vsepovsod voznik čistokrvnega nemškega premijskega avtomobila. Vozniki se rollsu raje umaknejo kot reševalnemu avtomobilu.
Ob upokojitviv nakup svojih sanj
In ni res, da si navadni upokojenec ne more privoščiti tega avtomobila. Nekje v 70. letih minulega stoletja je tudi naš časnik povzel angleško novico o hotelskem portirju, ki si je ob upokojitvi iz prihrankov kupil svoje sanje, novega rollsa silver shadow. Ne spominjam se, da bi bilo kasneje objavljeno, kaj se je dogajalo po garancijski dobi. Morda je imel nekdanji portir srečo in je umrl, preden bi mu bilo treba plačati kakšno večje popravilo.
O popravilih rollsov pripovedujejo dedki vnukom pravljico, da se rollsi sploh ne kvarijo. Če pa se, prileti tovarniški mehanik, odpravi napako in zavrne plačilo – njega sploh ni bilo tam, kajti rolls-royce se vendar ne kvari. Resnica je (povedal jo je predstavnik RR za medije), da tovarniški mehanik dvakrat na leto odleti v Vladivostok, kjer je nekaj lastnikov rolls-royceov. Tam v najetem servisu opravi redne servise in popravila. Ne zastonj.
Drugi R, Frederick Henry Royce, je bil bolestno pedanten mehanik. Na začetku prejšnjega stoletja so morali zelo glasne diferenciale v tovarni sestavljati in nastavljati s stetoskopi na ušesih, da so dosegli čim manjši hrup. Izvrstni šestvaljni model 40/50, kasneje imenovan silver ghost, je zmagoval na prestižnih dirkah, leta 1913 na Alpefahrtu, katerega trasa je šla tudi čez Ljubelj.
Silver ghost očaral tudi Lawrencea Arabskega
Senzacionalen je bi preizkus silver ghosta št. 1701 leta 1911. Od Londona do Edinburgha (približno 1250 km) je bleščeče in brez vsake težave vozil z zapečatenim menjalnikom, samo v direktni, 4. prestavi. Izjemno dragi avtomobil so odlično prodajali, ne zaradi razkošja, temveč zaradi velike zanesljivosti. S takšnim se je vozil po puščavi Lawrence Arabski, med prvo svetovno vojno pa so nanj serijsko montirali oklepno karoserijo. Zveneče ime silver ghost (srebrni duh) je dobil zaradi nekega indijskega veljaka, ki si je dal posrebriti celo karoserijo. Toda leta 1927, ko so silver ghost prenehali izdelovati, so bili nekateri drugi avtomobili že boljši. Nikoli pa niso niti dosegli, kaj šele presegli slovesa RR. Za kar je kasneje morda sokriv tudi letalski motor RR merlin, ki je poganjal znameniti spitfire.
Med našimi vladarji rollsi niso bili nujno najbolj priljubljeni. Franc Jožef se je vozil v domačem gräfu & stift, jugoslovanski dvor je preferiral ameriške packarde in je bil kakšen rolls samo v pratežu, Tito je imel dva imperialistična RR, toda bolj je bil zadovoljen z mercedesom 600 – se sliši bolj ljudsko, saj je bil naš fiat tudi 600 ... Rollsa bi imeli vsi, toda katera od naših veličin si ga bo prva drznila privoščiti?
Danes, ko so »gumidefekti« bolj redki od dvoglavih telet in vodenju težkega avtomobila pomaga servonaprava, je vožnja rollsa užitek. Še vedno pa se spodobi voziti le kabriolete, kupeje in novi, seveda skrajno razkošni SUV, imenovan cullinan po britanskem kronskem diamantu. Če si boste privoščili limuzino, naj vas vozi eleganten šofer, kajpak šolan v tovarni.
Če sta maska hladilnika in maskota non plus ultra in je dvanajstvaljnik več kot kos avtomobilu, pa menim, da ima maybach udobnejša vzmetenje in notranjost ter večji nabor sodobne opreme – ampak mu krvavo manjka karizme in impozantne maske.
Brez tekmecev, edinstven
Rolls-Royce ponuja šest modelov v mnogo različicah. Privlačneje, kot jih opisuje tovarna, se seveda ne da: reprezentativna limuzina je phantom: brez primerjave, brez tekmeca, edinstven. Cullinan, super SUV, ponuja vrhunsko svobodo. Ghost je lahkotna preprostost (!), wraith pa moč. Slog. Drama. Dawn je štirisedežni kabriolet, black badge je njegovo skrajno utelešenje zanesljivosti. Tehnika je vedno nemška, od BMW.
Cene se začno pri dobrih 300.000 funtih. Izmislite in doplačate si lahko karkoli, recimo karoserijo ali notranjost v barvi vašega psa ali oblizanega mentolovega bonbona. Res. Ne morete pa dobiti zadnjih sedežev iz blaga. Čeprav imajo vsaj vladarske limuzine skoraj vedno na zadnjih sedežih vrhunsko volno, vezeno s hišnimi grbi. Predstavnik RR je bil čisto osupel: saj imajo vendar na voljo tisoče odtenkov najboljšega usnja, pri njih dokončno prebranega, da imajo kože ravno pravo število brazgotinic pikov žuželk: preveč pokvari kakovost, premalo pokvari pristnost.
Pri 250 km na uro rjove phantom kot spitfire in tudi tako leti. Kakšna tišina in spodobnost neki! Čudovito. Sedemlitrski dvanajstvaljnik zmore 459 KM, tega ne skrivajo več.
