Samoumevno je bilo, da si politika podreja javni servis

O noveli zakona o RTV Slovenija, o kateri bomo prihodnjo nedeljo na referendumu odločali državljani, smo se pogovarjali z dr. Igorjem Vobičem s katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Sprememb tako imenovanega Grimsovega zakona o RTV Slovenija iz leta 2005, čeprav je bilo že od začetka jasno, da je strokovno neustrezen in slab ter da omogoča vdor politike v programski svet, ni bilo. Zakaj je ta zakon tako trd oreh? Zakaj je zakon tako dolgo v veljavi?

Kljub nekaterim resnim poskusom spremembe zakona, ki so bili predvsem leta 2010, vse do zdaj ni bilo trdne politične volje za spremembe uzakonjenih mehanizmov za podrejanje in nadzorovanje javne RTV. Samoumevno je bilo, da vsakokratna vladajoča politika preobrazi upravljanje in nadzorovanje javne RTV po svoji podobi. Ta samoumevnost pa je RTV pripeljala na rob njenega razkroja. S sedanjo zakonsko ureditvijo smo postopno postali družba, v kateri oblast nadzira javne medije, namesto da bi ti kot organ javnosti nadzirali oblast. RTV je zdaj politično podrejena, je v skrb vzbujajočem finančnem stanju, izgublja zaupanje javnosti in gledanost, hkrati pa je povsem brez razvojne strategije v zelo zahtevnem digitalnem okolju. Spremembe so nujne.

So zakonske spremembe ostale v predalu tudi zaradi tako imenovane velike koalicije med SDS in SD, ki je vse od sprejetja zakona do tretje vlade Janeza Janše leta 2020 vzpostavljala ravnotežje na RTV in med obema političnima poloma? Spomnimo, večino časa veljavnosti zakona so vladale levosredinske vlade.

Vladajoči politiki je to ves čas ustrezalo. Postalo je samoumevno, da vladajoča politika preobrazi upravljanje in nadzorovanje RTV po svoji podobi. Zdaj pa smo dosegli točko, ki je težko primerljiva s čimerkoli prej. Dejansko lahko govorimo o zelo jasni in trdni politični podrejenosti RTV Slovenija. Zato so spremembe nujne. Lahko govorimo o tihi koaliciji, čeprav se pretekla dogajanja na RTV Slovenija težko primerjajo s tem, kar je zdaj. Tako resnih in skrb vzbujajočih razmer do zdaj še ni bilo.

Pred tretjo vlado Janeza Janše se je znala politika samoomejiti?

To bi težko rekel. Samoumevnost, da je mogoče sestaviti organe upravljanja in vodenja po svoji podobi, je spremljala zakon vse od leta 2005. Težko bi govoril o kulturi samoomejevanja, nasprotno – če bi ta bila jasna, bi zakon spremenili prej. Politične volje, razen leta 2010, ko poskus spremembe zakona ni bil uspešen, ni bilo. Danes pa lahko rečemo, da so pri vladajoči politiki opazna prizadevanja za samoomejevanje. Bolje rečeno namera samoomejevanja.

Pod sedanjo vlado so bile spremembe zakona o RTV narejene hitro, po nujnem postopku. Je z njim mogoče preprečiti težko popravljive posledice za delovanje RTV, kjer se je zgodil strankarski politični prevzem javnega servisa?

RTV Slovenija razpada pred očmi javnosti in nadaljevanje strankarsko motiviranih procesov vodi v njeno razgradnjo. Če se bodo ti procesi nadaljevali, bomo dobili nekakšno zombijevsko RTV, ki bo živa z vidika produkcije medijskih vsebin, a mrtva z vidika javnega in javnosti. To je tudi nevarnost za državo. Vprašanji nujnega postopka in takojšnjega prenehanja mandata postavljata zahtevna pravna vprašanja, na katera so opozorili pravni in ustavni strokovnjaki. Dejstvo je, da so prehodne določbe pri zakonu iz leta 2005 skoraj enake kot pri tej noveli. Imamo torej že podobno izkušnjo.

So v noveli zakona zadostne varovalke pred političnimi zlorabami javnega medija?

Najpomembnejši cilj novele zakona, kot so zapisali predlagatelji, je zagotovitev popolne institucionalne in programske avtonomije RTV oziroma novinarske avtonomije in uredniške neodvisnosti. Spremembe so vsekakor pripravljene tako, da bodo z njimi vladajoči politiki odvzeti škarje in platno pri sestavi organov upravljanja in vodenja RTV Slovenija tako, da državni zbor ne bo imenoval niti enega člana sveta.

Imate pomisleke zaradi popolnega izvzetja državnega zbora iz imenovanja v nov organ, ki bo nadomestil programski svet?

To je povezano z vprašanjem odgovornosti države kot ustanoviteljice pri dolgoročni strateški in programski usmeritvi. Država v novem svetu ostaja prisotna z imenovanjem dveh članov finančnega odbora, prav tako vlada ohranja izključno pristojnost pri določanju višine RTV-prispevka, ker novela tega ne spreminja. Po eni strani lahko prepoznamo oblastno namero destrankarizacije upravljanja in vodenja RTV, po drugi strani pa še ni jasno, kaj so namere in načrti sedanje oblasti glede financiranja RTV.

Kar je zelo pomembno vprašanje, saj naj bi izguba javnega zavoda znašala pet milijonov evrov.

RTV Slovenija je v skrb vzbujajočem finančnem položaju, kar ugotavljamo že nekaj let. Cilja institucionalne in programske avtonomije ni mogoče doseči brez zagotavljanja stabilnega in zadostnega financiranja RTV brez dolgoročno zadostnega financiranja. Teh sprememb pa za zdaj ni na agendi, vladajoča politika jih ne napoveduje. Državljani z RTV-prispevkom, ki je že od leta 2005 pravzaprav nespremenjen, dejansko namenjamo vse manj denarja javni RTV, pri čemer to lahko razumemo tako, da država finančno izčrpava RTV. Visoka inflacija bo nadalje poglobila poslovno krizo RTV. Ob zamrznjenem RTV-prispevku se lahko še poveča pomen oglaševanja v njenem poslovanju. Da bi RTV lažje uresničevala ideal razsvetljene družbe, bi bila nujna njena dekomercializacija. Oglaševanje lahko vladajoči politiki in kapitalu predstavlja stranska vrata za pritisk na RTV Slovenija.

Zaradi političnega prevzema RTV in uvoza politično lojalnega kadra se je poslabšala kakovost programov, s tem se je precej znižala gledanost, umikajo se oglaševalci, posledično se znižujejo oglaševalski prihodki, prispevek za RTV pa je že 17 let zacementiran pri 12,75 evra. Spirala je torej močno obrnjena navzdol.

Razmere so zelo skrb vzbujajoče. Vodstvo RTV se s temi vprašanji ne ukvarja, niso na agendi. Ni jasne strateške usmeritve, kako ta vprašanja rešiti, že srednjeročno pa so lahko pogubna.

Dr. Igor Vobič. FOTO: Črt Piksi/Delo

Nasprotniki novele zakona trdijo, da so nevladne organizacije in civilna družba spolitizirane ter da s tem politika vdira v delovanje javnega zavoda. Imajo prav?

Novelo zakona vsekakor lahko razumemo kot samoomejevanje vladajoče politike, a na namere, da bi oblast poskušala nadzorovati in podrejati medije, ne smemo pozabiti. Ni ga zakona, ki bi bil neprebojen. Nedemokratične politične sile zakon lahko zlorabljajo, če se tako odločijo. Novela zakona bi morebitne namere precej otežila, saj se je moč odločanja razpršila na zaposlene na RTV in organizacije, ki bodo na podlagi javnega poziva izvedle postopke izbora in imenovanja članov sveta. Poleg tega zakon prinaša dodatne varovalke, kdo v svet ne more biti imenovan. S tem se omeji možnost, da bi v svetu sedeli izvoljeni politiki, strankarski in politični funkcionarji. Hkrati novela zakona uvaja tudi možnost odpoklica svetnika, kar zdaj ni mogoče.

Generalni direktor Andrej Grah Whatmough in predsednik programskega sveta Peter Gregorčič sta se vključila v kampanjo kot fizični osebi. Je to konflikt interesov, tudi zato, ker je generalni direktor napovedal pritožbo na ustavno sodišče, če bodo spremembe zakona sprejete?

Problem je, da se generalni direktor, ki je v kampanji odgovoren za zakonitost soočenj in mora vsem organizatorjem zagotavljati enakopraven položaj, tudi sam vključuje kot organizator. To odpira širšo problematiko navzkrižja interesov. S to potezo generalni direktor deluje tudi kot tragikomična in obscena figura v službi politične volje, ki ga je prek programskega sveta ustoličila kot podaljšek večine v prejšnji sestavi državnega zbora, in sicer tako, da povsem zanemarja pravno in moralno odgovornost funkcije, ki jo zaseda. V mandatih sedanjega generalnega direktorja lahko z zaskrbljenostjo prepoznamo popolno pomanjkanje strateškega razvoja osrednje medijske institucije v Sloveniji ter spremljamo obscenost vodstva in večine v programskem svetu, ki se kaže v nespoštovanju napisanih in nenapisanih pravil javnih medijev, zaničevanju poklicne avtonomije novinarjev, brezbrižnosti do socialnega dialoga med stavko in kafkovskih procesov do ključnih delavcev na RTV. Ta obscenost se je izrazito pokazala tudi ob ustoličenju nekdanjega glavnega vladnega propagandista za direktorja javne RTV.

Ali ni prioriteta generalnega direktorja, ki sodeluje v referendumski kampanji, končanje stavke, ki traja že pol leta?

Absolutno. Kot lahko spremljamo v javnosti, ne moremo prepoznati jasnih namer vodstva RTV, da bi se lotilo stavkovne zahteve in se približalo podpisu stavkovnega sporazuma. Problemi, na katere opozarjajo sindikati, se poglabljajo in nenehno nastajajo novi. Če bi vodstvo res želelo podpisati stavkovni sporazum, ki bi rešil probleme, na katere opozarjajo stavkajoči, bi moralo ravnati povsem drugače, kot ravna. Vsekakor bodo odločitve, ki jih je v zadnjem obdobju sprejelo vodstvo RTV Slovenija, imele daljnosežne posledice za zavod.

Sploh prvič se je tudi zgodilo, da so mediji kot institucija uvrščeni slabše kot večina političnih institucij, razen strank opozicije, za njimi so poleg teh le še cerkev ter objave na družbenih omrežjih.

Stopnja zaupanja v RTV Slovenija je po nekaterih raziskavah najnižja kadarkoli izmerjena, kar kaže na to, da javnost prepoznava, da se je osrednja medijska institucija znašla v velikih težavah.

Je javnemu servisu že storjena nepopravljiva škoda? Jo je z zakonom mogoče popraviti?

Z zakonom samim po sebi ne. Zakon spremembe v delovanju RTV ne bo prinesel čez noč. Ta proces je dolgotrajen in ne zadeva samo RTV Slovenije, medijev in novinarstva, ampak družbo v celoti. Delujoči novinarski sistem je eden od ključnih osnovnih pogojev delujoče demokracije. Brez zagotovil varnosti in podpore demokratičnega sistema, mediji in novinarstvo ne morejo delovati. Novinarstvo samo po sebi ne more rešiti demokracije, je pa ključno za njen obstoj. Očitno je, da kakovostno novinarstvo dolgoročno ne more pomagati pri povezovanju državljanov z družbenim sistemom, če ti občutijo razmerja moči tega sistema tako, da so iz njega izključeni. Kriza demokracije in kriza novinarstva sta vzajemni.

Imamo v Sloveniji slabo medijsko zakonodajo ali je le ne izvajamo, kot je bila zamišljena? Poleg javne RTV Slovenija in pred tem STA se težave pojavljajo tudi v medijih v zasebni lasti. Priča smo vse večji koncentraciji lastništva medijev.

V Sloveniji imamo zakon o RTV in medijski zakon, ki se nista spremenila desetletje in pol, zato ne ustrezata okolju in razmerjem, v katerih delujejo mediji. Zakon o medijih je, milo rečeno, zastarel v tehnološkem smislu, saj se v nobenem pogledu z njim ne moremo lotiti problemov in protislovij digitalizacije, ki so izjemno zahtevni. Zastarel pa je tudi glede na stanje na medijskem trgu, kjer imamo v Sloveniji resne probleme zaradi prikritega lastništva predvsem na radijskem trgu in trgu tiskanih medijev. Država bi morala tudi v okviru evropskega akta o medijski svobodi po eni strani zaostriti regulacijo medijskega lastništva z vidika njegove transparentnosti in odpraviti primere koncentracije na medijskem trgu. Te namere vlada vse do nedavnega intervjuja svetovalca za medije v kabinetu ministrice za kulturo ni izražala.

Kaj pa se po političnem prevzemu RTV dogaja v medijskem ekosistemu največje opozicijske stranke SDS, kjer se iz financiranja umika madžarski kapital, povezan z madžarski predsednikom vlade Viktorjem Orbánom?

Ta umik kaže na to, da ti mediji niso bili zasnovani kot medijski projekti, ampak kot politični. Od začetka je bilo jasno, da gre pri teh medijih, denimo pri Novi24TV, za ozko politične strankarske projekte in da niso zasnovani tako, da bi delovali kot zasebne družbe na medijskem trgu. Brez injekcij madžarskega političnega denarja ti mediji ne morejo preživeti. S politično propagando v preobleki novinarstva strankarski mediji simbolno uničujejo poklicno novinarstvo, kar je eden od ključnih ciljev te politične strategije. Po zaslugi teh medijev, ki so med seboj tako lastniško kot kadrovsko povezani in imajo digitalne podaljške na medmrežju, se v družbi vse težje pogovarjamo, vse težje ločimo zrnje od plev.