Zoper izrabo zgodovine v politične namene in za nacionalni ponos
S slovensko himno se je danes pri spomeniku partizanskim junakom začela spominska slovesnost ob dnevu upora proti okupatorju in v spomin na 81-obletnico bitke zavednih Primorcev s fašistično soldatesko, bolj znano kot Nanoška bitka.
Junaški boj 54 partizanov s številčnejšim in bolje oboroženim sovražnikom je postal simbol poziva Primorkam in Primorcem k uporu.
»Upora potem ni bilo mogoče več zadušiti, ne z mučenjem, ne s streljanjem talcev, ne s poboji in niti s požigi vasi ne. Val upora je odplaknil vse ovire,« je zbranim med drugim v nagovoru povedal Božo Novak, podpredsednik slovenske borčevske organizacije.
O tej bitki, ki se je odvijala 18. aprila leta 1942, so poročali celo italijanski časopisi, ki so pisali o uničenju partizanov, da je njihova vojska v kali zatrla upor in da v Rimu sodijo le tistim, ki so Nanoško bitko preživeli. O bitki in njenih posledicah je bil menda temeljito obveščen tudi fašistični diktator Benito Mussolini.
Toda pisanje časnikov in trditve o tem, da so na Nanosu dokončno uničili partizane, je ovrglo samo posebno vojaško sodišče v Rimu, ko je v odsotnosti obsodilo na različno dolge zaporne kazni večje število partizanov, ki so se uspeli izvleči iz sovražnikovega obroča, sestavljenega iz 800 do zob oboroženih vojakov. »To, kar se je zgodilo na Nanosu, se je preprosto moralo zgoditi, saj ljudje niso več zdržali fašističnega nasilja,« je prepričan Novak.
Spoštljivo o primorski legendi
V odsotnosti je bil v Rimu na smrt obsojen tudi Janko Premrl Vojko, ki je še v času življenja postal legenda. To je tisti primorski in slovenski Vojko, ki je s prvimi partizani oblikoval Vojkov vod in je bil strah in trepet italijanskega okupatorja. Nanj je bila razpisana nagrada, a ni nikogar premamila k izdajstvu.
Vojko je bil partizanska ikona, izkazal se je v Nanoški bitki in ljudje še danes po Primorski govorijo o njem spoštljivo in s ponosom. Ko si ga je okupator najbolj prizadeval pokončati, se je oblekel v uniformo oficirja, v kantini kosil in jim pod krožnikom pustil svoj pozdrav.
»To je naš primorski junak, simbol upora in boja za svobodo, borec za slovenski jezik in narodov obstoj,« je z izbranimi besedami partizansko legendo opisal Branko Dolenc iz Kanala ob Soči, ki z današnjim časom, v katerem živimo ni najbolj zadovoljen. Po njegovem so ljudje po osamosvojitvi pričakovali veliko več, zato bi bil čas, da se preneha z obtoževanjem ter z izrabljanjem zgodovine v dnevno politične namene. Precej več bi morali postoriti tudi na nacionalnem ponosu, je prepričan mož iz Posočja.
Med več kot 700 navzočimi na Nanosu je bil tudi Miran Lavrenčič iz Gradišča pri Vipavi, ki se vsako leto udeleži spomina na padle borce med Nanoško bitko, katere udeleženec je bil tudi njegov oče. V boju z Italijani je tistega usodnega dne padlo sedem partizanov, enajstim so sodili v Rimu, od tega so jih osem obsodili na smrt, tri borce pa na dolgoletne zaporne kazni.
Slavnostni govornik je bil zgodovinar dr. Damijan Guštin, ki je temeljito prečesal zgodovino Primorcev vse od prve svetovne vojne do podpisa rapalske pogodbe, zaradi katere je velik del slovenskega ozemlja ostal zunaj matične domovine, do fašističnega nasilja nad primorskimi Slovenci, ki je pripeljalo do množičnega upora zoper fašizem in kasneje do borbe z nacizmom in jasne zahteve po združitvi s Slovenci v takratni Jugoslaviji.
Noben rodoljub na Primorskem, je med drugim povedal Guštin, ni mogel razumeti idiličnega razmerja takratne slovenske elite v Ljubljani z Italijani, fašističnimi oblastniki, ki so celo takoj enostransko anketirali pokrajino. Zbrane je nagovoril tudi vipavski župan Anton Lavrenčič. V bogatem kulturnem programu so sodelovali Orkester Slovenske vojske, Oktet Castrum, Glasbeno društvo In Music, kitaristka Eva Hočevar in kitarist Aleks Pavlin.
