Sprava in osamosvojitev

S približevanjem dejanske osamosvojitve Slovenije so nekateri politiki in razumniki opozarjali na politično in ideološko neenotnost, ki se je v letu dni od prvih demokratičnih volitev, sčasoma prikradla na površje. Čeprav nihče ni nasprotoval temeljni ideji, da Slovenija postane samostojna in demokratična država, so med sprejemanjem zakonodaje in upravljanjem države v času do plebiscita in pozneje tudi osamosvojitve, prihajale sčasoma na površje razlike, ki smo jim priča tudi danes.



O strahovih, kako bo slovenska ideološka in politična razdvojenost vplivala na prihodnost Slovenije, je 18. maja 1991 v Sobotni prilogi Dela razmišljal tudi takratni predsednik Socialistične stranke Viktor Žakelj. Zapisal je tudi tole:

»Razdeljenost – v nas samih, v družinah, med vasmi, med mesti, narodom kot celoti – je naša usoda. Morda je razlog to, da je bilo naše nacionalno ozemlje vseskozi po­razdeljeno med različne gospodarje, da nismo nikdar mogli zadihati kot zaokrožena naci­onalna skupnost, morda je v tem, da so se na tem prehodnem evropskem križpotju vedno sekale vse evropske duhovne silnice, kar je povzročalo vedno nove delitve ljudi. Bodi ka­korkoli: razmejitve med Vzhodom in Zaho­dom, Severom in Jugom, verske vojne, ide­ološka navzkrižja so naša zgodovina. Zadnja usodna »delitev duhov«, h kateri je pozival na začetku stoletja Mahnič, se je krvavo zaključi­la ob koncu druge svetovne vojne. Komaj za silo zaceljene rane se pogosto iz čistih politi­kantskih razlogov ponovno razpirajo, videti je celo, da se bodo stara nasprotja poglobila in da bomo za desetletja naprej nesposobni ude­janjati temeljne nacionalne interese …

… Vse, kar se je doslej na področju osamosvaja­nja dogajalo, je bila ena sama velika predigra. Legitimirala se je ideja, preverila se je volja državljanov, narejeni so bili že prvi drobni koraki na pravno-politični ravni itd. Realno življenje pa je teklo in še teče po uhojeni poti. Prav sedaj smo v fazi normativnega konstitu­iranja mlade slovenske države, ki ji bo sledi­lo efektivno prevzemanje oblasti. Tu pa se bo začelo zatikati in nasprotja v državi se bodo do skrajnosti zaostrila: Slovenija bo spet po­stala osrednje krizno žarišče v državi. Za to naše zaključno osamosvojitveno dejanje ne bo podpore s prav nobene strani.
Razviti svet bo še naprej (iz znanih razlogov) vztrajal pri »enotnosti Jugoslavije«. Še hujša nasprotova­nja bodo znotraj Jugoslavije. Ni ga namreč naroda oziroma republike, ki bi ji odhod Slo­vencev iz razpadajoče države ustrezal.

Bodisi zato ker – če si pomagam s preprosto prime­ro – dobre mlekarice ne želi dati noben kmet iz hleva ali zato, ker bi srboslavske sile brez Slovencev lažje obračuna le z njihovim naro­dom oziroma republiko ali zato, ker bi z do­končnim razpadom Jugoslavije njihova repu­blika lahko kmalu postala plen agresivnih sosedov. Zato smemo pričakovati, da bo zlasti zvezna vlada – in njen nasmejani predsednik, ki me vedno bolj spominja na pretkanega mediteranskega trgovca, ki je vedno (zgodovi­na je v tem poučna) uspešno trgoval med Bizancem in Rimom – storila vse, da prepre­či izvedbo naše plebiscitarne odločitve. V to postavljanje po robu bodo vključeni vsi: zvez­ni upravni in pravosodni organi, policija, JLA in celo mednarodne zveze se bodo zato upo­rabljale ter – ne prezrimo – iskali bodo »zdrave sile« med državljani naše republike.Ta umazana igra se je že začela. Zato nas sme upravičeno skrbeti sedanje po­glabljanje naše politične neenotnosti, iskanje vedno novih razlogov zoper izpolnitev plebis­citarno izražene volje državljanov Slovenije ter nepripravljenost oblastnih organov za prevzem efektivne oblasti …

… Zato me skrbi rastoča slovenska razdvojenost in neodločnost. Zgodovina se očitno tudi v tem primeru ponavlja kot farsa. Ali bomo sposobni ločiti seme od plevela, prepoznati ključne nacionalne interese, se gle­de njihovega uveljavljanja poenotiti; politična strankarska razhajanja, ki so seveda legitim­na, pa obdržati v mejah obvladljivega, ali pa bomo za Judeževe groše spet prodajali naci­onalne interese – to pot gotovo zadnjič?«