Štirinajst postaj, štirinajst slovenskih umetnikov

Križev pot: V najvišje ležeči slovenski cerkvi sv. Uršule na Uršlji gori edinstvena upodobitev Jezusovega trpljenja.
Fotografija: Jezus, Marija
Odpri galerijo
Jezus, Marija

»Ko sem se upokojil kot kirurg, se je razvedelo, da zdravim le še ranjene in bolne umetnine, zato sem prejel klic, ali bi pomagal cerkvi sv. Uršule na Uršlji gori, starodavni, hudo poškodovani umetnini,« se spominja nekdanji dolgoletni direktor slovenjgraške bolnice Drago Plešivčnik.

Stopil je na čelo odbora, ki je najprej obnovila cerkev. Nato je vodil še skupino, ki je njeno notranjost opremila s svojevrstnim križevim potom, delom štirinajstih slovenskih umetnikov.

Obnove se je lotil, da bi se poklonil spominu na svoj rod, na Plešivčnikove. Bili so bili med tistimi plešivškimi kmeti, ki so »v slavo vere dedov in čast božjo, v poduk potomcev« na 1696 metrih nadmorske višine v času protireformacije postavili najvišjo cerkev v državi.

Sprva brez gradbenih načrtov so se v kotanji pod grebenom vrha lotili gradnje prave gorske katedrale. Gradnjo so dokončali s pomočjo škofa Tomaža Hrena, prevzetega nad njihovimi ambicijami. »Če so zmogli oni, z voli, brez moderne gradbene mehanizacije in obrtniškega znanja, bomo pa še mi,« je odločil Plešivčnik leta 2003.

Po nekaj letih so z ukrepi, ki jih je nadzoroval mariborski zavod za varstvo kulturne dediščine, preprečili nadaljnje propadanje objekta. Zamenjali so dotrajane dele ostrešja, cerkev prekrili z novimi, petdeset tisočimi cepljenimi macesnovimi skodli, zamenjali okna, notranjost je dobila nov, leseni strop, na tla pa so položili granitne plošče. Na cerkvi so v celoti odstranili star omet in po kemični analizi prvotnega nanesli novega, po stari recepturi. »Tretjino denarja za obnovo je prispevala starotrška župnija, tretjino ministrstvo za kulturo, preostanek pa Korošci,« je povedal Plešivčnik.



Velike prazne obokane stene v cerkveni ladji. Cerkev je sicer imela križev pot. »Od njega so ostali le še leseni okvirji. Obnovil sem jih, kolikor se je dalo,« se spominja sogovornik. A obnovljena notranjost je kar sama klicala po umetniškem projektu, kakršnega v slovenskih cerkvah še ni bilo.

»Na pobudo akademskega slikarja Benjamina Kumpreja smo se odločili, da povabimo k izdelavi uršljegorskega križevega pota štirinajst slovenskih umetnikov,« pove Milena Zlatar, nekdanja direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. »Polovica je bila domačih, koroških avtorjev, ostalo umetniki iz vse Slovenije. Izbirali smo med akademskimi slikarji in umetniki figuraliki,« doda Plešivčnik. Nihče ni odklonil povabila, čeprav so delo opravili prostovoljno in brez honorarja. »Vsak je dobil svojo temo. Določili smo jo z žrebom,« pravi Zlatarjeva.

Prvo postajo je upodobil Ludvik Pandur (Pilat obsodi Jezusa na smrt) in potem naprej Jerneja Smolnikar (Jezus vzame križ na svoje rame), Lucija Stramec (Jezus prvič pade pod križem), Štefan Marflak (Jezus sreča svojo žalostno mater), Tomaž Perko (Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ), Vida Slivniker Belantič (Veronika poda Jezusu potni prt), Rudi Španzel (Jezus drugič pade pod križem), Zoran Arizanović (Jezus tolaži Jeruzalemske žene), Franc Vozelj (Jezus tretjič pade pod križem), Rudi Skočir (Jezusa slečejo in mu dajo piti kisa pomešanega z žolčem), Darko Slavec (Jezusa pribijejo na križ), Anja Jerčič (Jezus umre na križu), Sašo Vrabič (Jezusa snamejo s križa in ga izročijo materi) in zadnjo, štirinajsto Benjamin Kumprej (Jezusa položijo v grob).



Svoja dela so z darilnimi pogodbami darovali cerkvi. »Z upodobitvami so cerkvi vrnili križev pot, ki ga je nekoč že imela, a ga je uničil čas, surov prezir do spoštovanja vrednega in zmota do ohranjanja kulturne dediščine,« pravi Plešivčnik, ki je prepričan, da je križev pot na Uršlji gori v umetniškem smislu več vreden zaradi različnih avtorjev, kot bi bil v primeru, če bi ga dali naročiti ali celo plačati zgolj enemu umetniku.

V okvirih iz najboljšega koroškega lesa

Vsa umetniška dela so položili v okvirje, ki so jih iz macesnovega lesa po načrtu arhitekta Franca Kvaternika izdelali dijaki srednje lesarske šole v Slovenj Gradcu. Dijaki so se izkazali že pri obnovi cerkve, ko so iz borovega lesa naredili nova okna. »Niso imeli lahkega dela. Nekatera okna so več kot tri metre visoka in skoraj vsako je bilo drugačne mere. Pred štiristo leti pač niso gradili tako natančno kakor danes,« pravi Plešivčnik. Za okvirje so tako kot za streho izbrali najboljši koroški les.

Za galerijo na Uršlji gori skrbi ključar Ivan Gačnik. »Obiskovalcev je veliko. Koliko natančno, ne vemo, saj je ključ od cerkve v bližnjem planinskem domu, a upam si trditi, da ni planinca, ki ne bi ob obisku gore stopil še v cerkev,« pove Gačnik. Največ obiskovalcev je na Uršlji gori po prvem maju. »Od takrat dalje sem tudi sam na gori vsake dva do tri tedne. Dela je veliko. Ker je na tej višini ogromno vlage, moram slike redno zaščititi proti plesni,« opozori ključar. Nekaj postaj so morali zaradi vlage že restavrirati.



Na Uršljo goro vodi veliko poti. A Ivan Gačnik ima svojo. »Ni markirana, del je vodi po stari romarski poti iz Podgorja, preko lovske koče na Vernarco,« pove ključar. »Nazadnje sem bil na gori lani. Peš več tja gor ne morem, zato sem sem se dal prepeljati,« pa pravi Plešivčnik, ki se bliža devetdesetim.

»Tudi letos bi rad šel, čeprav jo vsak dan vidim iz svojega doma,« nadaljuje sogovornik, ki se veseli, da bo letos končana še obnova Straussove oltarne slike. »Brez gore si Korošci ne znamo predstavljati življenja. Za svojo jo hitro vzamejo tudi tisti, ki k nam pridejo od drugod,« sklene Plešivčnik, pomirjen in srečen, da se je z obnovo izjemnega sakralnega in kulturnega spomenika odolžil svojim prednikom za vse dobro, kar so storili stoletja pred njim.

Komentarji: