Težava je, če je pornografija edini vir informacij o spolnosti
Peter Topić, socialni delavec, psihoterapevt in certificirani terapevt, je prvo terapevtsko skupino za pomoč zasvojenim s seksualnostjo ustanovil že leta 2004, tri leta je delal tudi kot svetovalec pri zaupnem telefonu za klic v duševni stiski in se usposobil za izobraževanje prostovoljcev za sprejemanje klicev ljudi v stiski. Študiral je v Veliki Britaniji in ZDA, je avtor knjige Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi, prav tako je prevedel delo dr. Patricka J. Carnesa Ne recite temu ljubezen.
Peter Topić je na Nacionalnem inštitutu za psihoterapijo v Ljubljani vodil Center za psihoterapijo in psihosocialno pomoč, bil predavatelj na Fakulteti za uporabne družbene študije, od leta 2020 pa predava na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje je v okviru nacionalnega programa za duševno zdravje član interdisciplinarne delovne skupine za področje nekemičnih zasvojenosti.
Koliko ljudi ima težave z zasvojenostjo s pornografijo?
V znanstveni literaturi najdemo podatke, da ima težave z zasvojenostjo s seksualnostjo od tri do šest odstotkov ljudi. Po navedbah v eni od letošnjih raziskav naj bi imelo težave z zasvojenostjo s pornografijo od pet do osem odstotkov splošne populacije. Raziskava, ki so jo lani opravili na vzorcu tisoč študentov medicine v ZDA, je na problematično rabo pornografije pokazala pri 12,5 odstotka udeleženih.
Zakaj je težav s seksualnostjo vedno več?
Pomemben vpliv ima internet. Z njim se je povečala dostopnost pornografije, dostopna je kjerkoli, kadarkoli, skoraj ali popolnoma brezplačno in ustvarja iluzijo, da gre za vedenje, ki je povsem anonimno in skrito. Kar ni res.
Kateri so razlogi za pojav zasvojenosti?
Če proučujemo populacijo zasvojenih s seksualnostjo, vidimo, da jih je bilo 70 odstotkov v preteklosti fizično zlorabljenih, 80 odstotkov je bilo spolno zlorabljenih, 90 odstotkov pa čustveno zlorabljenih. Gre za kompleksno populacijo in prepričanje, da je zasvojenost s seksom nekaj prijetnega in zabavnega, je zelo napačno. Ljudje uporabljajo to vedenje za blaženje bolečin iz preteklosti. Najbolj ranljivi del populacije so mladi, ker še gradijo spolno identiteto, poleg tega pa njihovi možgani niso do konca razviti.
Izraziteje so k zasvojenosti nagnjeni tudi starejši. Med temi – imam nekaj klientov, starih od 60 do 70 let – se v nekaj mesecih, preživetih na internetu, težave lahko tako stopnjujejo, da niso več zmožni prenehati gledati seksualne vsebine. Zanimivo je, da pred tem niso imeli nobenih kompulzivnih vedenjskih vzorcev, še posebej ne na področju seksualnosti. Očitno internet izdatno pripomore k stimulaciji možganov, ti pa so, kot vemo, najpomembnejši spolni organ. Pri mladih opažamo sicer manj travmatičnih izkušenj iz preteklosti. Moramo pa biti še dodatno previdni, ko govorimo o tej temi, kajti raziskovanje spolnosti in zanimanje zanjo sta normalen del odraščanja. Ne smemo vsakega vedenja označiti za potencialno zasvojenost.
Moški v pornografskih filmih vidijo neskončno erekcijo, zaradi česar se počutijo slabo, nekatere celo paralizira. Ženske, vsaj mlajše, mislijo, da če se ne bodo vedle kot v pornografskih filmih, ne bodo dobile ljubezni.
Kakšna je ločnica med pornografijo kot raziskovanjem spolnosti, popestritvijo spolnosti ter zasvojenostjo s pornografijo?
Ločnico je včasih težko potegniti. Kljub temu so trije odločilni dejavniki. Prvi je neobvladljiv vedenjski vzorec, ki se lahko kaže s tem, da si ogledujemo vsebine dlje časa, kot smo nameravali, da ogledovanje prikrivamo pred partnerjem ali mu celo obljubimo, da bomo prenehali, pa tega ne naredimo. Naslednji je nezmožnost prekinitve kljub temu, da imamo zaradi določenega vedenja že negativne posledice, recimo izgubo zaposlitve zaradi gledanja pornografije na delovnem mestu. Tretji dejavnik pa so neuspeli poskusi prekinitve, torej da je oseba že hotela prenehati, a ji večkrat ni uspelo. V bistvu se ločnica kaže v tem, da oseba izgubi možnost izbire – odloči se, da bo nehala, ampak ji ne uspe. Večina si problematičnost vedenja zanika.
Kako pomagati pri zasvojenosti?
Najprej je treba prekiniti s škodljivim vedenjem in preseči zanikanje. Razumeti moramo, da pri ljudeh, ki so že zasvojeni s pornografijo, vedenjski vzorec preraste v nevrobiološko kompenzacijo, ki povzroči spremembe tudi na ravni možganov. Teh ne moremo spremeniti v nekaj mesecih, zato običajno proces okrevanja od zasvojenosti traja od treh do petih let. Za zdaj tega procesa ne znamo pospešiti. Zasvojenost, katerakoli, je ena najkompleksnejših in najbolj uničujočih težav v duševnem zdravju. Pomoč se izvaja z individualnim ali skupinskim svetovanjem oziroma psihoterapijo ali vključevanjem v skupine, ki niso terapevtsko vodene in delujejo podobno kot skupine anonimnih alkoholikov, torej po principu 12 korakov.
Dramatične reakcije, če recimo otrok v šoli gleda pornografijo, in posledično kaznovanje privedejo do stiske otroka in ponotranjenja sramu, kar mu v prihodnosti onemogoči, da bi v spolnosti svobodno užival.
Ali torej obstaja zdrava mera spremljanja pornografije?
Med mlajšimi vidimo, da pornografija in sporočila, ki jih posreduje, vplivajo na njihovo spolno vedenje. Nekateri ljudje iščejo informacije o spolnosti, toda pornografija je izkrivljen prikaz spolnosti. Običajno prikazuje nerealno spolnost, na spola pa vpliva različno. Moški v pornografskih filmih lahko vidijo neskončno erekcijo. Če jo začnejo primerjati s svojo, se zaradi tega počutijo slabo, nekatere celo paralizira. Ženske, vsaj mlajše, mislijo, da če se ne bodo vedle tako kot v pornografskih filmih, ne bodo dobile ljubezni. Poleg tega moški pogosto pričakujejo od partneric, da se bodo vedle enako kot ženske v filmih.
Sama pornografija se je zelo spremenila, v digitalni obliki je veliko bolj zasvojljiva kot tista v revijah. V preteklosti so bile v pornografskih revijah prikazane fotografije golih žensk, predvsem heteroseksualna spolnost, ni bilo nobenih skrajnih vsebin. Pozitivna stran spleta je, da si lahko enako misleči ljudje na forumih izmenjujejo informacije. Naj še dodam, da sama pornografija, kot kažejo raziskave, spolnega življenja ne izboljšuje. Ena zadnjih raziskav sicer kaže, da naj bi imela rahel pozitiven vpliv na izboljšanje spolnega življenja žensk, za moške pa to absolutno ne drži.
Kdaj se mladi danes že srečajo s pornografijo?
Povprečna starost, ko se mladostnik sreča s temi vsebinami, je padla pod 11 let. Po raziskavah iz leta 2013 pridejo do njih že osemletniki. Na spletu hitro pridejo v stik tudi s praksami, kot je BDSM (sadomazohistične prakse v spolnosti). Te oblike spolnega izražanja so lahko za mladostnika prezahtevne, preintenzivne in jih nimajo kam umestiti. Posledično to lahko vodi v težave v spolnosti v odraslosti.
Lahko torej rečemo, da digitalna pornografija pri mladih gradi napačne spolne vzorce?
Problem je, če vzgaja samo pornografija. Dokler vzgajajo tudi starši in se z mladostniki pogovarjajo o spolnosti, se težave verjetno ne bodo pojavile. Te so bolj verjetne, če je pornografija edini vir informacij o spolnosti.
Očitno internet izdatno pripomore k stimulaciji možganov, ti pa so, kot vemo, najpomembnejši spolni organ.
Bi morali ponudniki pornografijo med mladimi bolj omejevati?
Prohibicija, kot nas uči zgodovina, ni nikoli zares delovala. Večji učinek bi imelo ozaveščanje o tem, kaj človeška spolnost sploh je, a ne le prek pouka in predavanj, ampak prek primarne vzgoje. Starši imajo neprecenljivo vlogo pri normalizaciji človeške spolnosti in preprečevanju patologije.
Kako z otroki govoriti o spolnosti?
Priložnosti za pogovor je neskončno. Že zelo zgodaj lahko začnemo govoriti o stvareh, ki jih vidimo v vsakodnevnem življenju in na televiziji. Najslabše je, če otrok ob seksualnih prizorih zazna našo zadrego, mi pa ne odreagiramo. Takrat ne razume, kaj je narobe, lahko si razlaga, da je nekaj narobe z njim ali s tistim, kar je videl. Oboje je slabo. Odzvati se moramo preprosto, na primer: »Tole, kar sva zdaj videla na televiziji, je bilo pa precej nenavadno, a ne? Ampak veš, nekateri odrasli ljudje, ki se imajo radi, to počnejo.« S tem normaliziramo spolnost, postavimo jo v kontekst odraslosti, vključimo ljubezen, če vedenje ni v skladu z našimi vrednotami, lahko povemo, da nam to ni všeč in da imamo sami drugačna prepričanja.
Dramatične reakcije, če recimo otrok v šoli gleda pornografijo, in posledično kaznovanje privedejo do stiske otroka in ponotranjenja sramu, kar mu v prihodnosti onemogoči, da bi v spolnosti svobodno užival. Dobro je, da imajo starši v takih okoliščinah več vprašanj kot odgovorov. Dejstvo je, da je pornografija med mladimi prisotna, v človeški naravi pa je zanimanje za spolnost. Temu ne gre oporekati. Škodljivo je, če se to zgodi prezgodaj in na napačen način z vsebinami, ki niso primerne starosti. Skrajne vsebine se lahko intenzivno vpišejo v njihov spomin, in to vpliva na matrico tega, kaj jih bo v prihodnje vzburjalo. V preteklosti je veljalo, da se vzorci spolnega vzburjenja trajno oblikujejo med petim in enajstim letom. A to ne drži, če upoštevamo raziskave o vedenju ljudi, ki dostopajo do internetnega seksa in pornografije. Iz teh vidimo, da se vzorci spreminjajo vse življenje. Leta 2004 smo poznali 175 vedenjskih vzorcev spolnosti, leta 2008 jih je bilo že 240, in internet je glavni razlog za njihov porast.
