Tiha diplomacija spravila Jorasa do gladovanja
Joško Joras od včeraj stavka: Hrvati so mu vzeli zemljo, ki jo plačuje slovenskemu skladu kmetijskih zemljišč – Ali je sodna izvršba del »tihe diplomacije«?
Odpri galerijo
Najem zemljišča, do katerega nima več dostopa, ima Joško Joras vpisan v zemljiški knjigi k. o. Sečovlje. Foto Jože Suhadolnik
Borec za južno mejo Joško Joras nam je povedal, da je znova začel gladovno stavko. Včeraj mu je hrvaški sodni izvršitelj v spremstvu hrvaške policije preprečil dostop do zemljišča, ki ga je obdeloval 20 let in zanj Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS redno plačeval zakupnino. Zdaj je ob najeto obdelano zemljo, sadno drevje, kobilo, dve kravi in hlev s senikom.
Najem ima Joško Joras vpisan v zemljiški knjigi k. o. Sečovlje. Sam trdi, da gre za etnično čiščenje, ki se dogaja kljub dogovoru obeh držav, da bosta mejno vprašanje rešili s tako imenovano tiho diplomacijo. Neurejenost je posledica nespoštovanja sklepa arbitražnega sodišča in dogovora, da bosta državi to vprašanje uredili.
Kot nam je povedal Joško Joras, je približno 5000 kvadratnih metrov zemljišča na južni strani Dragonje (v neposredni bližini mejnega prehoda Sečovlje in Jorasove hiše Sečovlje 1) dobil v zakup leta 2002 od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. To zemljišče je bilo od 1849 vpisano samo v piransko zemljiško knjigo katastrske občine Sečovlje. Leta 1993 je Hrvaška ponaredila kataster in zemljišči enostransko (brez soglasja Slovenije) vpisala v hrvaško zemljiško knjigo sodišča v Bujah v katastrsko občino Kaštel.
Leta 2007 je hrvaška država to kmetijsko zemljišče (čeprav je bilo v lasti slovenskega kmetijskega sklada) prodalo podjetju Casino Mulino, kjer je večinski lastnik (slovenski in hrvaški državljan) Urban Cerar. Slednji si je dolgo časa prizadeval dobiti zemljišče v posest, vendar mu je to uspelo šele včeraj s pomočjo hrvaškega sodnega izvršitelja.
V postopku sodne izvršbe so Jošku Jorasu iz nerazumljivega razloga odpeljali tudi lipicansko kobilo Dano in dve kravi. Na zemljišču je imel Joras hlev s senikom v velikosti 180 kvadratnih metrov, 48 dreves kakija, 12 mandljevcev, 20 žižol, murvo, dve jablani, pet breskev, 10 lesk, pet marelic, tri orehe in eno češnjo. Zemljišče so ogradili in Jorasu preprečili dostop. Joras je povedal, da mu slovenska država doslej ni pomagala obdržati skrbno obdelane površine, za katero je še letos plačal najemnino. Pred nekaj leti pa je s skladom podpisal novo, 30-letno pogodbo (do leta 2047). Zaradi krivice, ki jo občuti, in zaradi tega, ker državi toliko let nista sposobni rešiti mejnega vprašanja, se je odločil stavkati.
Povedal je, da so mu predstavniki slovenske države večkrat ponujali denarno odkupnino ali drugo nepremičnino, če bi se iz hiše na naslovu Sečovlje 1 izselil, vendar sam ni bil pripravljen sodelovati pri kupčiji, ki bi zmanjševala slovensko ozemlje.
Arbitražno sodišče je leta 2017 sprejelo sklep, po katerem bi teh 113 hektarjev spornega ozemlja južno od Dragonje sicer res pripadlo Hrvaški, vendar Hrvaška tega sporazuma ne priznava, s tem pa ostaja nerazrešena odločitev o suverenosti nad tem območjem.
Kljub jasnemu hrvaškemu stališču, da arbitražne razsodbe ne prizna, je Slovenija leta 2018 sprejela Zakon o ureditvi vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča (ZUVRAS) in zanj tega leta izplačala približno dva milijona evrov odškodnin vsem slovenskim prebivalcem, ki jih je odločitev arbitraže preselila v sosednjo državo. Gospodinjstva z dvema osebama so prejela po 67.950 evrov pomoči. Pomoč so na območju ob Dragonji prejeli skoraj vsi, ki so za to prosili. Med njimi tudi hči in sin Joška Jorasa, sam Joras s soprogo pa za to pomoč (edini) ni zaprosil, čeprav vsi prejemniki pomoči lahko ohranijo nepremičnino na Hrvaškem.
Za pojasnilo smo prosili tudi ministrstvo za zunanje zadeve in sklad kmetijskih zemljišč, vendar nam do zaključka redakcije niso odgovorili.
Najem ima Joško Joras vpisan v zemljiški knjigi k. o. Sečovlje. Sam trdi, da gre za etnično čiščenje, ki se dogaja kljub dogovoru obeh držav, da bosta mejno vprašanje rešili s tako imenovano tiho diplomacijo. Neurejenost je posledica nespoštovanja sklepa arbitražnega sodišča in dogovora, da bosta državi to vprašanje uredili.
Kot nam je povedal Joško Joras, je približno 5000 kvadratnih metrov zemljišča na južni strani Dragonje (v neposredni bližini mejnega prehoda Sečovlje in Jorasove hiše Sečovlje 1) dobil v zakup leta 2002 od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. To zemljišče je bilo od 1849 vpisano samo v piransko zemljiško knjigo katastrske občine Sečovlje. Leta 1993 je Hrvaška ponaredila kataster in zemljišči enostransko (brez soglasja Slovenije) vpisala v hrvaško zemljiško knjigo sodišča v Bujah v katastrsko občino Kaštel.
Zakaj so mu odpeljali lipicanko in dve kravi?
Leta 2007 je hrvaška država to kmetijsko zemljišče (čeprav je bilo v lasti slovenskega kmetijskega sklada) prodalo podjetju Casino Mulino, kjer je večinski lastnik (slovenski in hrvaški državljan) Urban Cerar. Slednji si je dolgo časa prizadeval dobiti zemljišče v posest, vendar mu je to uspelo šele včeraj s pomočjo hrvaškega sodnega izvršitelja.
V postopku sodne izvršbe so Jošku Jorasu iz nerazumljivega razloga odpeljali tudi lipicansko kobilo Dano in dve kravi. Na zemljišču je imel Joras hlev s senikom v velikosti 180 kvadratnih metrov, 48 dreves kakija, 12 mandljevcev, 20 žižol, murvo, dve jablani, pet breskev, 10 lesk, pet marelic, tri orehe in eno češnjo. Zemljišče so ogradili in Jorasu preprečili dostop. Joras je povedal, da mu slovenska država doslej ni pomagala obdržati skrbno obdelane površine, za katero je še letos plačal najemnino. Pred nekaj leti pa je s skladom podpisal novo, 30-letno pogodbo (do leta 2047). Zaradi krivice, ki jo občuti, in zaradi tega, ker državi toliko let nista sposobni rešiti mejnega vprašanja, se je odločil stavkati.
Noče služiti pri zmanjševanju slovenskega ozemlja
Povedal je, da so mu predstavniki slovenske države večkrat ponujali denarno odkupnino ali drugo nepremičnino, če bi se iz hiše na naslovu Sečovlje 1 izselil, vendar sam ni bil pripravljen sodelovati pri kupčiji, ki bi zmanjševala slovensko ozemlje.
Arbitražno sodišče je leta 2017 sprejelo sklep, po katerem bi teh 113 hektarjev spornega ozemlja južno od Dragonje sicer res pripadlo Hrvaški, vendar Hrvaška tega sporazuma ne priznava, s tem pa ostaja nerazrešena odločitev o suverenosti nad tem območjem.
Slovenski državljani so dobili odškodnino za svoje nepremičnine, ki so po arbitraži pripadle Hrvaški, vendar jih lahko še naprej uporabljajo. Jorasu se to upira.
Kljub jasnemu hrvaškemu stališču, da arbitražne razsodbe ne prizna, je Slovenija leta 2018 sprejela Zakon o ureditvi vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča (ZUVRAS) in zanj tega leta izplačala približno dva milijona evrov odškodnin vsem slovenskim prebivalcem, ki jih je odločitev arbitraže preselila v sosednjo državo. Gospodinjstva z dvema osebama so prejela po 67.950 evrov pomoči. Pomoč so na območju ob Dragonji prejeli skoraj vsi, ki so za to prosili. Med njimi tudi hči in sin Joška Jorasa, sam Joras s soprogo pa za to pomoč (edini) ni zaprosil, čeprav vsi prejemniki pomoči lahko ohranijo nepremičnino na Hrvaškem.
Za pojasnilo smo prosili tudi ministrstvo za zunanje zadeve in sklad kmetijskih zemljišč, vendar nam do zaključka redakcije niso odgovorili.
