TOM telefon: anonimno uho, ki posluša in svetuje že 30 let

Stiske se niso spremenile, le pridružile so se jim nove, tudi zaradi spleta in mobilnih naprav ter koronavirusa.
Fotografija: Lani so na Tom telefonu sprejeli 31.250 stikov, od tega 30.155 klicev, 315 e-vprašanj in 780 stikov prek spletne klepetalnice. FOTO: Roman Šipić/Delo
Odpri galerijo
Lani so na Tom telefonu sprejeli 31.250 stikov, od tega 30.155 klicev, 315 e-vprašanj in 780 stikov prek spletne klepetalnice. FOTO: Roman Šipić/Delo

Z odprtjem občasne razstave Odgovor je pogovor so v muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu počastili 30. obletnico delovanja telefona Tom, ki je začel delovati še v časih, ko mnogi doma sploh niso imeli telefonskega priključka, danes pa ima vsak otrok svoj telefon. Prostovoljci so v treh desetletjih odgovorili na 800.000 vprašanj otrok in mladostnikov, najpogosteje povezanih z odraščanjem, ljubezenskimi preglavicami, šolo, vrstniki, družino in spolnostjo. Se pa njihove težave v zadnjih letih spreminjajo zaradi novih tehnologij in vse večjih pritiskov na mlade, kar se kaže tudi v samopoškodovalnem vedenju, depresivnem razpoloženju in samomorilnih mislih.

TOM telefon – telefon za otroke in mladostnike, namenjen anonimnemu pogovoru o različnih težavah in stiskah, je nastal leta 1990 na pobudo komisije za otrokove pravice pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS), koncept pa so razvile psihologinja in socialna delavka dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek in psihologinja dr. Ida Hojnik, ki so program kot mentorice prvo leto tudi izvajale.
 

Televizija in prvi računalniki


Zakaj so leta 1990 slovenski otroci in mladostniki potrebovali takšno telefonsko linijo? »Vse več jih je ostajalo doma ob televiziji in prvih računalnikih. Druženje, vrstniški pogovori, skupno pohajkovanje ter igranje pred blokom so bili prej izjema kot pravilo. Otroci so bili po šoli sami doma cele ure in zdelo se je, da se vedno bolj zapirajo vase, njihovi problemi, nekateri vezani na razvojno obdobje, pa so ostajali enaki ali podobni. Zavedali smo se, da je še posebej na preventivni ravni pogovor tisti, ki marsikaj spremeni, morda celo reši. V nekaterih evropskih državah so že imeli podobne telefone in prve pozitivne izkušnje. Sama sem spoznala tovrstni telefon v Veliki Britaniji. Tudi v Sloveniji smo do takrat že imeli nekaj telefonov za pomoč osebam v duševni stiski, a koncept Toma je bil drugačen: bil je odziv na različne, tudi vsakodnevne težave doma, v šoli, vrstniškem okolju, in to otrok, starih osem, devet let in 15- ali 16-letnih mladostnikov,« odgovarja profesorica za razvojno psihologijo z ljubljanske filozofske fakultete Ljubica Marjanovič Umek.

Bolj kot vrsta težav me je presenetila pogostost težav in predvsem potreba, da se o tem pogovarjajo, pravi Ljubica Marjanovič Umek.<br />
FOTO: Tomi Lombar/Delo
Bolj kot vrsta težav me je presenetila pogostost težav in predvsem potreba, da se o tem pogovarjajo, pravi Ljubica Marjanovič Umek.
FOTO: Tomi Lombar/Delo


Kot se je pokazalo, je mladež klicala zaradi pričakovanih težav. »S šolo, učitelji, ki so bili po otrokovi presoji prestrogi, nepravični ali neprijazni, s sošolci in sošolkami, ki jih niso sprejeli, ki so bili telesno, verbalno nasilni ali mnogo bolj uspešni. Veliko je bilo tudi družinskih težav, nezadovoljstva staršev z učnim uspehom, pregovarjanja okoli učenja in nalog ali pa bolj osebni konflikti med starši in otroki, med sorojenci, občutek nesprejetosti v družini, stalen nadzor ... Zlasti mladostnice in mladostniki so se želeli pogovarjati tudi o svojem videzu, samopodobi, skrbeh, strahovih neznanega izvora, vplivu različnih substanc na njihovo počutje in podobno. Bolj kot vrsta težav me je presenetila pogostost težav in predvsem potreba, da se o tem pogovarjajo,« je povedala sogovornica.



Kot mentorici prostovoljcem, med katerimi so bili zlasti študenti psihologije, pedagogike, socialnega dela, razrednega pouka in sociologije, pa se ji je najbolj vtisnilo v spomin dekle, ki je po pogovoru z mladostnico, staro kakšnih 13 let, precej zmedeno razlagalo, da sta pogovor sklenili tako, da je mladostnica, ki je klicala zaradi nesprejetosti pri vrstnikih, svetovala njej, in ne obratno.

Infografika: Delo
Infografika: Delo

 

Prva leta po dve uri


Ker se je hitro pokazalo, da bodo mladi vzeli Tom telefon za svojega, so morali pohiteti z iskanjem in izobraževanjem prostovoljcev, ki so bili prva leta dosegljivi vsak delovnik med 12. in 16. uro. Največkrat so klicale deklice, stare od sedem do deset let. Leta 1995 je zaživela nacionalna mreža Tom, ki je pod enotno brezplačno številko povezala enajst svetovalnih skupin, čas za pogovor pa se je raztegnil, po novem so bili na voljo vsak dan med 12. in 20. uro. Od leta 2004 program sofinancira ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Zadnjih trinajst let deluje še spletni portal, kjer dobijo mladi več informacij o najbolj pogostih temah, vprašanja pa lahko postavijo tudi prek spletnega obrazca, s čimer so dobili možnost tudi gluhi in naglušni, ki telefona ne morejo uporabljati. Leta 2013 je začela delovati spletna klepetalnica.



In kaj se je spremenilo v vseh teh letih? Število klicev se je s 1200, kolikor so jih našteli prvo leto, povzpelo na več kot 30.000, kljub novim komunikacijskim tehnologijam pa še vedno prejmejo daleč največ telefonskih klicev. Trenutno deluje devet svetovalnih skupin, v katerih svetuje 138 prostovoljcev, samo v Ljubljani med 30 in 40.

Že zadnjih pet let se kažejo spremembe v težavah otrok in najstnikov. Največji porast klicev in drugih stikov so zaznali pri tematikah, povezanih z družino (povečanje za okoli 11 odstotkov), psihičnimi težavami (okoli 13 odstotkov), zlorabami (več kot sedem odstotkov), samomori (šest odstotkov) in internetom (več kot tri odstotke). Kot je poudarila psihologinja Maša Blaznik, vodja ljubljanske svetovalne skupine Tom telefona in sodelavka centra za varnejši internet, je izbruh epidemije marsikaj poslabšal: »Zaradi epidemije smo se vsi znašli v povsem novih, neznanih razmerah, otroci iz težavnih okolij pa so bili dvojno prizadeti, saj se niso mogli nikamor umakniti, ker ni bilo ne druženja s prijatelji ne šole. Med karanteno so v ospredje stopile vsebine, povezane z družinskimi odnosi, psihičnimi težavami, samopoškodovanjem in samomorilnimi mislimi.«

Lani so na Tom telefonu sprejeli 31.250 stikov, od tega 30.155 klicev, 315 e-vprašanj in 780 stikov prek spletne klepetalnice. FOTO: Roman Šipić/Delo
Lani so na Tom telefonu sprejeli 31.250 stikov, od tega 30.155 klicev, 315 e-vprašanj in 780 stikov prek spletne klepetalnice. FOTO: Roman Šipić/Delo

 

Manjka empatije odraslih in vrstnikov


Predsednik nacionalne mreže Tom, psiholog in psihoterapevt dr. Albert Mrgole, ki kot strokovni vodja bedi nad enotami po državi, razkriva, da je največ klicateljev starih od 12 do 16 let, med njimi je nekaj več deklet kot fantov. Po njihovih težavah pa se vidi predvsem, da pogrešajo empatijo odraslih. Zato so ob razstavi in obletnici izdali zbornik s štiridesetimi primeri odzivov, kako lahko otroku v stiski pokažemo empatičen odnos, jim vlijemo zaupanje, da jih razumemo in nam je zanje mar. Empatije manjka tudi med otroki, saj vlada velika nestrpnost do drugačnih, kar se izraža v nasilju vseh vrst med njimi.

Med karanteno so v ospredje stopile vsebine, povezane z družinskimi odnosi, psihičnimi težavami, samopoškodovanjem in samomorilnimi mislimi. FOTO: Dejan Javornik/Delo
Med karanteno so v ospredje stopile vsebine, povezane z družinskimi odnosi, psihičnimi težavami, samopoškodovanjem in samomorilnimi mislimi. FOTO: Dejan Javornik/Delo


Se težave razlikujejo od tistih, ki jih sliši na družinskih terapijah? »Razlika je le, da otroci k meni pridejo s starši, Tom telefonu pa zaupajo tudi tisto, česar svojim odraslim ne zmorejo in o čemer dalj časa molčijo. Pogosto gre za medvrstniško nasilje, prav tako govorijo o drugih težkih temah, družinskih razmerah pred ločitvijo, pojavljajo se celo samomorilne misli in druge hujše stiske. Pestijo jih še stiske zaradi socialnega položaja, brezposelnosti staršev, materialnih razlik z vrstniki, pa tudi vsa preostala vprašanja, ki zadevajo odnose v družini, ljubezenske težave, težave, povezane z odraščanjem in razvojem telesa, vse do vprašanj, kaj naj počnem, ker mi je dolgčas ali sem osamljen. Mislim, da je bilo v obdobju epidemije koronavirusa zelo veliko zamolčanega, stiske so ostale,« je prepričan.

Infografika: Delo
Infografika: Delo


Koristne informacije tudi za starše




Nekaj, kar že nekaj let ostaja visoko, pa je število tako imenovanih preizkuševalnih klicev, ko mladi klicatelji zafrkantsko preverjajo, kako varno je na drugi strani – lani so jih našteli nekaj več kot 24.000. Pokličejo večkrat, na koncu pa se zlomijo in svetovalcu zaupajo svoje težave. Kadar gre za hujše kršitve otrokovih pravic, svetovalci otroka napotijo po pomoč k osebi, ki ji lahko zaupa, sodelujejo pa tudi z vsemi pristojnimi službami, šolsko svetovalno službo, zdravniki, policijo.

Kadar se prostovoljci, med katerimi nekateri delajo že dvajset let ali več, soočijo s težkim primerom, morajo tudi sami poiskati strokovno pomoč pri kolegih in mentorjih. Maše Blaznik se je najbolj dotaknila zgodba učenca prve triade, ki je klical zaradi bolnega očeta, ki je umiral, čeprav je otrok imel doma zelo močno podporo svojcev. Misliš si, da otroke in mladostnike tarejo najstniške težave, a nekateri se spoprijemajo z zares težkimi situacijami, je povedala. »Tom je edini medij, ki je otrokom in mladostnikom na voljo vsak dan, tudi med prazniki in konec tedna, in deluje že trideset let. Nanj smo izredno ponosni, je eden nosilnih programov ZPMS in ga čuvamo kot veliko dragocenost. Na spletni strani, kjer med drugim opozarjamo na pasti interneta in mobilnih naprav, pa koristne informacije najdejo tudi starši,« je poudarila predsednica ZPMS Darja Groznik.

Preberite še:

Komentarji: