Urad vlade za komuniciranje (Ukom) je po svoji definiciji samostojna strokovna služba vlade, ki skrbi za zagotavljanje obveščanja domače javnosti o delu predsednika vlade in ministrstev ter pripravlja in izvaja komunikacijske kampanje o najpomembnejših programskih prioritetah vlade. A zdi se, da v zadnjem času Ukom oziroma njen direktor Uroš Urbanija počne vse prej kot to. 

Zadnji dogodek, ki vzbuja dvome o strategiji komuniciranja Ukoma, je bilo nesoglasje za nastop vodje svetovalne skupine pri ministrstvu za zdravje Bojane Beović v informativni oddaji na nacionalni televiziji. Urbanija prav tako ni dal soglasja za nastop ministrice za šolstvo Simone Kustec, direktorja NIJZ Milana Kreka in predstavnikov ministrstva za zdravje v informativni oddaji Svet na Kanalu A. V uredništvu so od vseh dobili odgovor, da »Ukom potrjuje ali zavrača gostovanje v oddaji, in danes je vladna služba, torej Uroš Urbanija, vsem prepovedal dajati odgovore in jim prepovedal tudi gostovanje.« Direktorja Ukoma na položaj imenuje vsakokratna vlada ob nastopu mandata. Ali je zdaj Urbanija kot vodja urada za komuniciranje nadrejen ministrici za šolstvo? 



Po besedah strokovnjaka za komuniciranje Braneta Grubana je to nesprejemljivo in kaže na dejstvo, da Ukom ne opravlja vloge, za katero je bil ustanovljen. Ukom naj bi koordiniral delovanje svetovalcev za odnose z javnostjo na posameznih ministrstvih, vladnih službah in uradih. »Sodelovanje med uradom in službami za komuniciranje posameznih ministrstev, ki naj bi potekalo na neki strokovni ravni, je očitno porušeno. V ozadju so, kot kaže, politični diktati, ne pa strokovno sodelovanje.«

Ukom po Grubanovem mnenju doslej sploh ni odigral svoje vloge, bolj spominja na propagandistično agencijo kot pa na strokovno komunikacijsko telo. »Uroš Urbanija je z zadnjo potezo želel pokazati mišice, a očitno je za to dobil zaslombo v samem vrhu vlade. Drugačnega pojasnila ne more biti. Nekdo mu je dal mandat za to dejanje, sam takšne strokovne avtoritete nima,« meni Gruban. 



Zato bi bilo nujno, da se vsi deležniki pogovorijo o tem, kakšna je dejanska vloga Ukoma oziroma bi morala biti. Gre za strokovno inštitucijo, ki pa je že nekaj časa (ne le v času sedanje oblasti, pač pa tudi pred tem) brez prave strategije in ciljev, ki bi jih s svojim komuniciranjem želela doseči, še posebej v obdobju zdravstvene krize.

Strokovnjakinja za komuniciranje Darinka Pavlič Kamien pojasnjuje, da prav ta kriza narekuje skrbno načrtovano, premišljeno, transparentno, hitro in odzivno krizno komuniciranje vlade in njenih institucij. »Le takšna strategija ustvarja pri ljudeh zaupanje, jih povezuje, s tem pa omogoča zasledovanje skupnih ciljev. Še posebej je k takšni komunikaciji zavezan Ukom, ki koordinira to vladno področje. S prepovedjo komuniciranja strokovnjakov, ki svetujejo vladi o koronskih ukrepih, je Ukom povozil svoje lastno poslanstvo. To pa je zagotavljanje javnosti delovanja vlade in obveščanje javnosti o njenem delu.«

Od samega začetka je jasno, da so bile komunikacije z javnostjo usodne in ključne za upravljanje epidemije koronavirusa, je opozoril tudi Gruban in dodal, da je pomanjkanje dvosmerne komunikacije pripomoglo k nezaupanju javnosti ter posledično k slabim rezultatom na področju širjenja virusa.

Cenzura in centralizirano komuniciranje značilna za avtokracijo

Da Ukom s tem, ko omejuje in preprečuje postavljanje novinarskih vprašanj na vladnih novinarskih konferencah in očitno tudi v svojih novih pristojnostih z omejevanjem nastopov ministrom, uradnikom in drugim funkcionarjem v informativnih oddajah, krati novinarsko svobodo, so jasni v Društvu novinarjev Slovenije. »Oboje je za demokratične standarde nesprejemljivo in predstavlja nedopustno cenzuro. Ukom ne more biti selektor vsebin za medije in jih prilagajati po svoji meri oziroma meri vlade ter s tem onemogočati celovitost informiranja javnosti in delo uredništev. Centralizirano komuniciranje oblasti, cenzura lastnih funkcionarjev in omejevanje dostopa novinarjev do informacij so značilnosti avtokratskih in nedemokratičnih sistemov, ki ne spoštujejo svobode govora.«



Javnost v tem trenutku potrebuje čim širše relevantne informacije, so opozorili v DNS. Te nikakor ne morejo ostati na situ Ukoma, temveč o vsebinah za javnost presoja vsak medij oziroma novinar samostojno in znotraj uredništev. Vsakršno načrtno izogibanje novinarskim vprašanjem, ki jih nosilci oblasti vnaprej ocenjujejo kot neugodna, pomeni suspenz novinarjev in ogrožanje opravljanje osnovnega novinarskega dela – nadzora nad delom oblasti.

»Prav zato pričakujemo pojasnila, po kakšnem ključu se Ukom odloča, komu na novinarskih konferencah dovoljuje postavljanje vprašanj oziroma kdaj in kako in zakaj število vprašanj omeji, ter hkrati, kako in zakaj nenadoma omejuje tudi sogovornike. Pričakujemo konstruktivno sodelovanje vseh sogovornikov, relevantnih za razdelavo tematik – tako iz vrst politike kot stroke, še zlasti prve. Tudi njih zavezuje odgovornost do javnosti, hkrati pa kot kompetentni in suvereni (so)odločevalci na svojih področjih ne morejo pristajati na omejevanja in prepovedi Ukoma,« dodajajo v Društvu novinarjev Slovenije.



Posledice nestrokovnega komuniciranja z javnostjo so jasne in bodo po mnenju Darinke Pavlič Kamien »samo še poglobile razdeljenost Slovencev, saj imata desno in levo volilno telo o tem praviloma različne poglede. Predvsem pa se s tem dejanjem vlada, ki verjetno stoji za to odločitvijo, še bolj postavlja v kategorijo avtokratske in nad vladavino prava. Poleg tega omejevanje komuniciranja le še poglablja močno prisotno nezaupanje v vlado in njeno upravljanje koronakrize. Kar se na njeno lastno škodo preliva tudi na področja, ki jih vlada korektno opravlja.«