Umrla je Andreja Kocijančič
Andreja Kocijančič je bila doslej edina ženska na čelu Univerze v Ljubljani in ustanoviteljica klinike za endokrinologijo.
Odpri galerijo
Andreja Kocijančič, nekdanja rektorica Univerze v Ljubljani. FOTO: Jure Eržen/Delo
V 79. letu je umrla nekdanja rektorica Univerze v Ljubljani Andreja Kocijančič, piše na spletni strani Univerze v Ljubljani. Bila je prva in do zdaj edina rektorica ljubljanske univerze, vodila jo je od leta 2005 do 2009. Univerza bo odprla elektronsko žalno knjigo.
Kocjančičeva je bila profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je med drugim vodila katedro za interno medicino in bila prodekanja, bila je ustanoviteljica in dolgoletna predstojnica klinike za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana ter prva strokovna direktorica UKC.
»Medicina je bila njena velika ljubezen in strast, kar se je odražalo v njeni izredni profesionalni karieri. Bila je učenka in naslednica Stanislava Mahkote, pionirja slovenske endokrinologije. Pokazala je izjemno znanje in talent,« so navedli na univerzi.
Na noge je postavila kliniko za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove UKC Ljubljana ter jo tudi več let vodila. Na medicinski fakulteti in širše je desetletja vzgajala nove generacije zdravnic in zdravnikov endokrinologov, vodila in spodbujala raziskovalne dejavnosti na področju hormonov in presnove ter zastopala slovensko endokrinologijo v mednarodnih organizacijah.
A postati zdravnica ni bila prvotna želja Kocjančičeve, navajajo na Univerzi. Po končani gimnaziji je nameravala študirati filozofijo, nato pa jo je za študij medicine navdušil njen fant, pozneje mož, ker je bila njegova mama zdravnica. »Slovenija je tako dobila eno največjih strokovnjakinj na področju endokrinologije,« so navedli na Univerzi.
Medicine se nikoli ni naveličala, je pa spoznala, da lahko veliko naredi še na katerem drugem področju. Odločila se je za kandidaturo za rektorico Univerze v Ljubljani. »Vedno sem hotela nekaj novega, dodatnega, izboljšati organizacijo dela ali poskrbeti za boljše razmere. Če nekaj hočeš, če o tem govoriš in razlagaš, potem je seveda dobro, prav in pošteno, da pokažeš tudi, kako se to naredi,« je dejala v enem od intervjujev po izvolitvi.
Poudarjala je potrebo po tesnejšem povezovanju z gospodarstvom, zvišanju kakovosti izobraževalnih programov, internacionalizaciji ter po združevanju in povezovanju raziskovalnega dela, ki poteka na članicah Univerze v Ljubljani. Zavzemala se je za prenove študijskih programov, ki naj postanejo primerljivi s programi sorodnih institucij v Evropi.
V knjigi Spomini na rektorska leta, ki je izšla ob stoletnici Univerze v Ljubljani, je v svojih spominih zapisala, da je velika čast voditi Univerzo v Ljubljani, pa tudi velika odgovornost. »Vsak rektor s svojo ekipo pusti pečat univerzi. Pa vendar, naša ekipa je želela nadaljevati v smeri, ki so jo začrtali naši predhodniki. Dobro smo se zavedali, da se tako gradi tradicija, ki jo univerza za svojo uveljavitev nujno potrebuje,« je zapisala.
Kocjančičeva je bila profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je med drugim vodila katedro za interno medicino in bila prodekanja, bila je ustanoviteljica in dolgoletna predstojnica klinike za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana ter prva strokovna direktorica UKC.
»Medicina je bila njena velika ljubezen in strast, kar se je odražalo v njeni izredni profesionalni karieri. Bila je učenka in naslednica Stanislava Mahkote, pionirja slovenske endokrinologije. Pokazala je izjemno znanje in talent,« so navedli na univerzi.
Na noge je postavila kliniko za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove UKC Ljubljana ter jo tudi več let vodila. Na medicinski fakulteti in širše je desetletja vzgajala nove generacije zdravnic in zdravnikov endokrinologov, vodila in spodbujala raziskovalne dejavnosti na področju hormonov in presnove ter zastopala slovensko endokrinologijo v mednarodnih organizacijah.
A postati zdravnica ni bila prvotna želja Kocjančičeve, navajajo na Univerzi. Po končani gimnaziji je nameravala študirati filozofijo, nato pa jo je za študij medicine navdušil njen fant, pozneje mož, ker je bila njegova mama zdravnica. »Slovenija je tako dobila eno največjih strokovnjakinj na področju endokrinologije,« so navedli na Univerzi.
Medicine se nikoli ni naveličala, je pa spoznala, da lahko veliko naredi še na katerem drugem področju. Odločila se je za kandidaturo za rektorico Univerze v Ljubljani. »Vedno sem hotela nekaj novega, dodatnega, izboljšati organizacijo dela ali poskrbeti za boljše razmere. Če nekaj hočeš, če o tem govoriš in razlagaš, potem je seveda dobro, prav in pošteno, da pokažeš tudi, kako se to naredi,« je dejala v enem od intervjujev po izvolitvi.
Poudarjala je potrebo po tesnejšem povezovanju z gospodarstvom, zvišanju kakovosti izobraževalnih programov, internacionalizaciji ter po združevanju in povezovanju raziskovalnega dela, ki poteka na članicah Univerze v Ljubljani. Zavzemala se je za prenove študijskih programov, ki naj postanejo primerljivi s programi sorodnih institucij v Evropi.
V knjigi Spomini na rektorska leta, ki je izšla ob stoletnici Univerze v Ljubljani, je v svojih spominih zapisala, da je velika čast voditi Univerzo v Ljubljani, pa tudi velika odgovornost. »Vsak rektor s svojo ekipo pusti pečat univerzi. Pa vendar, naša ekipa je želela nadaljevati v smeri, ki so jo začrtali naši predhodniki. Dobro smo se zavedali, da se tako gradi tradicija, ki jo univerza za svojo uveljavitev nujno potrebuje,« je zapisala.
