Razkol med kmeti in kmetijskimi podjetji, ki ga je sprožilo kmetijsko ministrstvo, ko je brez predhodnega posvetovanja v javno obravnavo poslalo sveženj zakonov s področja kmetijske zemljiške politike, ki predvideva postopno zmanjšanje zakupa kmetijskih zemljišč v državni lasti kmetijskim podjetjem in prenos teh zemljišč na mlade prevzemnike, je prinesel nov (ne)pričakovan zasuk, razkol znotraj kmečkih vrst.
Na ministrico za kmetijstvo
Aleksandro Pivec je s pozivom po »ustavitvi razdora«, ki ga je »povzročila s predlaganimi spremembami kmetijske zemljiške zakonodaje«, naslovila pismo skupina 25 kmetov s prvim podpisanim Darkom Gjergjekom. V pismu pišejo, da »nekaj dodatnih hektarov zemlje«, ki bi jih s predlaganim zemljiškim maksimumom dobili (gre za okoli 4000 hektarov zemljišč v upravljanju sklada kmetijskih zemljišč v 30 letih), ne bo izboljšalo njihovega položaja, saj je vir njihovih težav drugje: v tem, da so Avstrijci množično odkupovali kmetijska zemljišča, v pozidavi kmetijskih zemljišč in nizkih odkupnih cenah. Ker je za takšno stanje po mnenju podpisnikov pisma kriva država, Pivčevo pozivajo, naj z vsemi stranmi sede za skupno mizo in poišče ustrezno rešitev. Spominjajo, da marsikateri kmet dobro sodeluje s kmetijskimi podjetji, ki odkupujejo njegove pridelke, takšen odnos želijo ohraniti tudi v prihodnosti.
Izkazalo se je, da so pismo sestavili rejci prašičev za največje slovensko kmetijsko podjetje Panvito.
Lidija Kos iz Trnovske vasi, pove, da so jih »k temu, naj stopijo skupaj«, pozvali v Panviti. Za podjetje redi 550 prašičev, s sodelovanjem je zadovoljna in želi, da se to nadaljuje, a se boji, da bi z zmanjšanjem površin, ki jih ima Panvita v zakupu od sklada kmetijskih zemljišč, ta zmanjšala tudi rejo prašičev, sama pa bi ostala brez dela. »Prašičereja je naš dohodek že 17 let. V Panviti so mi pomagali, da dejavnost nadaljujem po moževi smrti. Imam tri majhne otroke, treba je preživeti.«
Podiranje dobro vzpostavljene verige
Direktor Kmetijstva v murskosoboški Panviti
Branko Virag je potrdil njeno bojazen: zmanjšanje obsega površin bi pomenilo tudi zmanjšanje rej prašičev. Če bi bil predlagani zemljiški maksimum sprejet, bi se po enem ali dveh desetletnih zakupnih obdobjih dobiček iz poslovanja pred amortizacijo podjetja za polovico zmanjšal, kar bi zmanjšalo tudi poslovno zanimanje zanje. Po drugi strani poudarja, da bi ob odvzemu 4000 hektarov zemljišč velikim podjetjem vsak od okoli 57.000 kmetov, ki vlagajo zahtevke za kmetijske subvencije, dobil le 0,3 hektara, kar ni omembe vredno.
Kmetijska podjetja v lobistično ofenzivo
Kmetijska podjetja (skupaj s predstavniki kmetijskih zbornic) vse od predstavitve osnutka zakona o spremembah in dopolnitvah treh zakonov na področju kmetijske zemljiške politike pri poslancih državnega zbora, funkcionarjih na kmetijskem in okoljskem ministrstvu, v poslanskih skupinah in celo v kabinetu predsednika vlade intenzivno lobirajo zoper sprejetje zakonskih sprememb. Pri politikih in javnih funkcionarjih so se oglasili predstavniki Žipa Lenart (prijavljenih 13 lobističnih stikov), PP Agra (12 stikov), največjega slovenskega vinarja Puklavec Family Wines (devet lobističnih stikov), podjetja Jeruzalem-Ormož SAT (štirje stiki), po dva stika pa sta prijavila Panvita in Panvita Agromerkur. Vsa podjetja so na seznamu desetih največjih prejemnikov kmetijskih subvencij, v zakupu imajo tudi največji delež kmetijskih zemljišč v upravljanju sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Največji najemnici skladovih zemljišč sta PP Agro, ki upravlja skoraj 4200 hektarov skladovih zemljišč, in Panvita, ki obdeluje 3500 hektarov, od tega ima v zakupu od sklada dobrih 3100 hektarov.
»Kmetijstvo je prav tako gospodarska panoga, napačno je pojmovanje, da mora vzdrževati socialo. Za to imamo druge sektorje,« meni Virag in dodaja, da bi se morali na kmetijskem ministrstvu seznaniti s tem, da je marsikateri mali kmet kooperant velikih podjetij. Panvita pogodbeno sodeluje z 2500 kmeti, jih kreditira in jim na obroke daje repromaterial. A Virag verjame, da bo pred romanjem svežnja zakonodaje na vlado – tega so na ministrstvu prestavili jeseni –, prevladal razum. Neumnost bi bila, če bi podrli dobro vzpostavljeno vertikalno verigo vrednosti, z dostopom produktov do trga, in začeli postavljati novo. Tudi če bodo kmetje na pridobljenih površinah dosegali dobre rezultate, ne bodo vstopili v verige dodane vrednosti, meni Virag.
Kmetijska podjetja brez prave dodane vrednosti
V sindikatu kmetov, kjer sveženj kmetijske zemljiške zakonodaje podpirajo, se s takšnim razmišljanjem ne strinjajo. Velika podjetja, kot sta Panvita in Perutnina Ptuj – zadnja je izključno v tujih rokah – se bojijo za svoj kapital. Ukvarjajo se izključno z industrijskim poljedelstvom in ne ustvarjajo dodane vrednosti. Prašiče uvažajo, matične črede v prašičereji in še kateri drugi živinorejski panogi nimajo, to pa ni nikakršna dodana vrednost za slovensko kmetijstvo, trdi predsednik sindikata
Anton Medved.
Po njegovem mnenju bi morala kmetijska politika podpreti male družinske kmetije, ki imajo hleve s prašiči in matično čredo, dodatne podpore pa bi morala nameniti temu, da bi slovenski potrošnik jedel meso slovenskega prašiča. Do zakupa državnih kmetijskih zemljišč bi morale biti upravičene le kmetije, ki so proizvodno naravnane, imajo osebe, ki so zavarovani kot kmeti, in naslednike.
