Zrelo in zavezujoče
Rojevanje in še zlasti osmišljenje države ni niti šala niti praznični vrisk veselih fantov in deklet, nedolžni nasmeh otrok ali zadovoljstvo starcev
Odpri galerijo
Ciril Zlobec Foto Jure Eržen
Zadržanost in celo odkrito nasprotovanje, ki se je v zadnjih dneh pred osamosvojitvijo stopnjevalo iz tujine, celo naraščajoči dvomi, ki jih je bilo zaznati v Sloveniji, so tisti čas pred tridesetimi leti napolnili z negotovostjo, strahom, pa tudi pričakovanji in željami.
Član takratnega predsedstva Slovenije, sicer pa eden najbolj znanih slovenskih pesnikov in intelektualcev dvajsetega stoletja Ciril Zlobec je tudi zato v zadnji Sobotni prilogi Dela, ki je izšla 22. junija 1991, zapisal tudi te besede:
»Ni se še dopolnilo, a ker je neizbežno, lahko že v naprej zapišem: zgodilo se je: Slovenci imamo svojo državo. Toda samo to je tako, kot smo pričakovali, vse drugo nas je pošteno izmučilo in še nas neprizanesljivo preizkuša. Pravzaprav smo šele zdaj stopili na trdna tla: rojevanje in še zlasti osmišljenje države ni niti šala niti praznični vrisk veselih fantov in deklet, nedolžni nasmeh otrok, zadovoljstvo starcev, ampak v slehernem trenutku zgodovine, tudi našem, ozaveščeno hotenje, ki se hoče uresničiti, vendar zadeva ob same neprijaznosti (zelo mil izraz tudi za današnjo slovensko izkušnjo) tudi tam, kjer bi jih najmanj pričakovali.
Nastanki držav so skoraj praviloma vezani na zmagovito orožje, mi o sebi trdimo, da je bila naša edina državnost kultura. V tem je celo nekaj samovšečnosti, vendar tudi priznanje nemoči, da bi si, tako kot mnogi drugi narodi, po lastni volji in okusu in v trenutku, ki bi si ga sami izbrali, ustanovili svojo državo, kar konec koncev pomeni, predvsem v očeh drugih, da smo vendarle in v vsakem pogledu narod s pravico, da si samostojno kroji svojo usodo. Ali po Cankarjevo: Narod si bo pisal svojo sodbo sam.
Pogosto slišimo ali beremo, da s sedanjim dejanjem pravzaprav samo uresničujemo tisto, česar si niso upali naši predniki. In kot zamujeno priložnost omenjajo leta 1848, 1918, 1945. Resnica je najbrž samo v tem, da se je v teh letih dogajalo in zgodilo tisto, zaradi česar danes lahko, celo v nasprotju s svetovno politično logiko, udejanjamo to, kar v preteklosti ni bilo mogoče. Seme tega pa je bilo zasejano že davnaj in zorelo je dolgo, dlje od človeškega življenja, kar nas v sedanji evforiji celo zavaja v misel, da je naš osamosvojitveni delež večji, kot v resnici je. Čeprav tudi ta seveda ni majhen.
N
ove države navadno nastajajo ob velikih političnih prevratih, vojnah in revolucijah, mi pa kot da smo izjema. Toda domala hkratni razpad socialističnega sistema kot državne ureditve je v življenju narodov srednje in vzhodne Evrope, pa tudi širše, podoben pretres, kot sta bili v tem prostoru prva in druga svetovna vojna. Posledice so v svojem radikalizmu enake vojnim, torej do kraja radikalne, čeprav se te spremembe dogajajo v mirnodobskih razmerah in v času, ko je mir nedotakljiva kategorija v meddržavnih odnosih vsaj našega starega kontinenta. Velika, vsesplošna skepsa nad uporabo in močjo orožja, tudi možnega posega JLA v slovenske razmere, je odločilna prednost, ki zmanjšuje naše tveganje ob dokončno objavljeni osamosvojitvi. Svet okrog nas, v katerem smo stoletja izkustveno prepoznavali svojega nacionalnega sovražnika, da smo ga občutili že kot dednega, dandanes potrebuje mir tudi zunaj svojih meja.
Takšen evropski mir je namreč že dolgo temeljni ekonomski interes, bogatih ne manj kot siromašnih. In spet smo pri enem izmed paradoksov: z mislijo na takšen ekonomski mir je ob sedanjih mednacionalnih razprtijah v Jugoslaviji slovenska osamosvojitev neprijeten in nezaželen vzorčni primer, ki bi utegnil povzročiti ali vsaj pospešiti tudi v drugih večnacionalnih državah proces, kakršnega si ustaljeni Zahod ne želi, ker tak, nepredvidljiv, nekontroliran razvoj ni, kot že rečeno, v njegovem ekonomskem interesu. To zapisujem zato, ker mnogi preprosto ne morejo razumeti, zakaj današnji demokratični Zahod ni naklonjen slovenskim prav tako demokratičnim prizadevanjem in nesporni samoodločbeni nacionalni pravici.
Življenje ni praznik, lahko ob tem parafraziramo Gregorčiča. Ustanovitev nove države, še posebej če gre, kot v slovenskem primeru, za majhen narod in se zato v njegove odločitve še toliko bolj vmešavata ne samo soseščina, ampak tudi bolj ali manj vsa svetovna politika, je nadvse resna zadeva, ki lahko zamaje tudi naša še do včeraj tako trdna stališča, še zlasti pa naša čustva. Tako ostaja prazničnost bolj stvar razpoloženja kot kritične zavesti, tega, zaradi česar smo se za ta korak odločili, in manj zaradi tega, ker bo naša jutrišnja realnost, tista vsakdanjost, ki ji pravimo naš vsakdanji kruh ali, sociološko rečeno, socialni vidik te radikalne politične spremembe. Prav je, da je v nas toliko politične in nacionalne zavesti, da ta dogodek občutimo in preživimo kot praznik, morda največji v naši zgodovini, vendar ne bo ta praznik nič manjši, če bo naš zanos obvladljiv, da se ne bi današnje navdušenje že jutri sprevrglo v razočaranje.«
Član takratnega predsedstva Slovenije, sicer pa eden najbolj znanih slovenskih pesnikov in intelektualcev dvajsetega stoletja Ciril Zlobec je tudi zato v zadnji Sobotni prilogi Dela, ki je izšla 22. junija 1991, zapisal tudi te besede:
»Ni se še dopolnilo, a ker je neizbežno, lahko že v naprej zapišem: zgodilo se je: Slovenci imamo svojo državo. Toda samo to je tako, kot smo pričakovali, vse drugo nas je pošteno izmučilo in še nas neprizanesljivo preizkuša. Pravzaprav smo šele zdaj stopili na trdna tla: rojevanje in še zlasti osmišljenje države ni niti šala niti praznični vrisk veselih fantov in deklet, nedolžni nasmeh otrok, zadovoljstvo starcev, ampak v slehernem trenutku zgodovine, tudi našem, ozaveščeno hotenje, ki se hoče uresničiti, vendar zadeva ob same neprijaznosti (zelo mil izraz tudi za današnjo slovensko izkušnjo) tudi tam, kjer bi jih najmanj pričakovali.
Ciril Zlobec Foto Jure Eržen
Nastanki držav so skoraj praviloma vezani na zmagovito orožje, mi o sebi trdimo, da je bila naša edina državnost kultura. V tem je celo nekaj samovšečnosti, vendar tudi priznanje nemoči, da bi si, tako kot mnogi drugi narodi, po lastni volji in okusu in v trenutku, ki bi si ga sami izbrali, ustanovili svojo državo, kar konec koncev pomeni, predvsem v očeh drugih, da smo vendarle in v vsakem pogledu narod s pravico, da si samostojno kroji svojo usodo. Ali po Cankarjevo: Narod si bo pisal svojo sodbo sam.
Pogosto slišimo ali beremo, da s sedanjim dejanjem pravzaprav samo uresničujemo tisto, česar si niso upali naši predniki. In kot zamujeno priložnost omenjajo leta 1848, 1918, 1945. Resnica je najbrž samo v tem, da se je v teh letih dogajalo in zgodilo tisto, zaradi česar danes lahko, celo v nasprotju s svetovno politično logiko, udejanjamo to, kar v preteklosti ni bilo mogoče. Seme tega pa je bilo zasejano že davnaj in zorelo je dolgo, dlje od človeškega življenja, kar nas v sedanji evforiji celo zavaja v misel, da je naš osamosvojitveni delež večji, kot v resnici je. Čeprav tudi ta seveda ni majhen.
N
ove države navadno nastajajo ob velikih političnih prevratih, vojnah in revolucijah, mi pa kot da smo izjema. Toda domala hkratni razpad socialističnega sistema kot državne ureditve je v življenju narodov srednje in vzhodne Evrope, pa tudi širše, podoben pretres, kot sta bili v tem prostoru prva in druga svetovna vojna. Posledice so v svojem radikalizmu enake vojnim, torej do kraja radikalne, čeprav se te spremembe dogajajo v mirnodobskih razmerah in v času, ko je mir nedotakljiva kategorija v meddržavnih odnosih vsaj našega starega kontinenta. Velika, vsesplošna skepsa nad uporabo in močjo orožja, tudi možnega posega JLA v slovenske razmere, je odločilna prednost, ki zmanjšuje naše tveganje ob dokončno objavljeni osamosvojitvi. Svet okrog nas, v katerem smo stoletja izkustveno prepoznavali svojega nacionalnega sovražnika, da smo ga občutili že kot dednega, dandanes potrebuje mir tudi zunaj svojih meja.
Ustanovitev nove države, še posebej če gre, kot v slovenskem primeru, za majhen narod, je nadvse resna zadeva, ki lahko zamaje tudi naša še do včeraj tako trdna stališča, še zlasti pa naša čustva.
Takšen evropski mir je namreč že dolgo temeljni ekonomski interes, bogatih ne manj kot siromašnih. In spet smo pri enem izmed paradoksov: z mislijo na takšen ekonomski mir je ob sedanjih mednacionalnih razprtijah v Jugoslaviji slovenska osamosvojitev neprijeten in nezaželen vzorčni primer, ki bi utegnil povzročiti ali vsaj pospešiti tudi v drugih večnacionalnih državah proces, kakršnega si ustaljeni Zahod ne želi, ker tak, nepredvidljiv, nekontroliran razvoj ni, kot že rečeno, v njegovem ekonomskem interesu. To zapisujem zato, ker mnogi preprosto ne morejo razumeti, zakaj današnji demokratični Zahod ni naklonjen slovenskim prav tako demokratičnim prizadevanjem in nesporni samoodločbeni nacionalni pravici.
Življenje ni praznik, lahko ob tem parafraziramo Gregorčiča. Ustanovitev nove države, še posebej če gre, kot v slovenskem primeru, za majhen narod in se zato v njegove odločitve še toliko bolj vmešavata ne samo soseščina, ampak tudi bolj ali manj vsa svetovna politika, je nadvse resna zadeva, ki lahko zamaje tudi naša še do včeraj tako trdna stališča, še zlasti pa naša čustva. Tako ostaja prazničnost bolj stvar razpoloženja kot kritične zavesti, tega, zaradi česar smo se za ta korak odločili, in manj zaradi tega, ker bo naša jutrišnja realnost, tista vsakdanjost, ki ji pravimo naš vsakdanji kruh ali, sociološko rečeno, socialni vidik te radikalne politične spremembe. Prav je, da je v nas toliko politične in nacionalne zavesti, da ta dogodek občutimo in preživimo kot praznik, morda največji v naši zgodovini, vendar ne bo ta praznik nič manjši, če bo naš zanos obvladljiv, da se ne bi današnje navdušenje že jutri sprevrglo v razočaranje.«
