Ali Kitajska še potrebuje Hongkong?

V Hongkongu je ob minulem koncu tedna več sto tisoč ljudi znova demonstriralo proti izročanju osumljencev Kitajski. A tokrat so posegli po drugačni taktiki: v nedeljo so korakali po celinski strani mesta, in to proti železniški postaji Zahodni Kawlon, s katere vozijo super vlaki proti kitajskim mestom. Poleg tega na to postajo pripotuje večina obiskovalcev iz Kitajske.

Demonstranti so tokrat vzklikali gesla v mandarinskem jeziku, na transparentih pa so bila gesla izpisana s preprostimi pismenkami, kakršne uporabljajo Kitajci iz komunističnega dela države. »Turistom, vključno tistim iz matične dežele, želimo pokazati, kaj se dogaja v Hongkongu, in to v upanju, da bodo naše ideje ponesli s seboj v Kitajsko,« je pojasnil 19-letni Eddison Ng.

V ponedeljek zjutraj je bilo znova vse mirno, čeprav je že zdaj povsem jasno, da to še ni konec. Hongkonžani si bodo izmišljali nove oblike protestov proti zatiranju avtonomije in svoboščin v njihovem mestu, območna vlada pa bo pod patronatom Pekinga odmerjala, na kakšen način je na vse to najbolje odgovoriti, ne da bi ob tem privolili v kakršen koli že kompromis.

Dragoceni laboratorij

Največje tveganje, s katerim se sooča Hongkong, izvira iz dejstva, da ga Kitajska nič več ne potrebuje. Ali vsaj ne tako zelo, kot ga je potrebovala pred 22 leti, ko je od tod na kraljevi jahti odplul zadnji guverner kolonialne oblasti.

V tistih časih Kitajska namreč še ni bila članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in svobodno pristanišče ji je ponujalo rešitev za izvoz njenih izdelkov na trge, na katerih so omejevali dotok blaga iz držav, ki niso bile članice omenjenega kluba. Celo ko je leta 2001 postala članica WTO, je Kitajska proti globalizaciji še dolgo hodila z negotovimi koraki, tako da je bil Hongkong zelo dragocen laboratorij za vse poskuse, vključno s tistimi z internacionalizacijo renminbi juana.

Hongkonško gospodarstvo je leta 1997 obsegalo 16 odstotkov kitajskega bruto domačega proizvoda, medtem ko je bil BDP na prebivalca v bivši britanski koloniji 35-krat višji od tistega v komunistični Kitajski. Danes znaša gospodarstvo Hongkonga slabe 3 odstotke celotnega kitajskega gospodarstva. Gledano na prebivalca pa je 7,5-milijonsko mesto le še petkrat bogatejše od matične države. O finančnem trgu pravzaprav sploh nima smisla govoriti, saj je Kitajska še pred dvema desetletjema oklevala glede tega, kako urediti svoje borze, na katerih se je takrat obračalo za polovico manj kapitala kot na hongkonški borzi. Danes se kapitalizacija na borzah v Šanghaju in Shenzhenu meri z blizu 8000 milijardami dolarjev. Hongkonški trg vrednostnih papirjev znaša zdaj le še okoli polovico tega zneska.

Malo upanja za uspeh

Celo pred petimi leti, torej v času »gibanja dežnikov«, je Kitajska Hongkong potrebovala bolj kot danes. Velika količina kapitala se je pretakala skozi Dišeče pristanišče v vseh mogočih smereh, britansko običajno pravo, na katerem temelji hongkonški sistem, pa je dopolnjevalo velikanske vrzeli v zasnovi »vladanja z zakonom«. Danes je azijska sila vsilila svoj model veliko partnerjem, s katerimi posluje, zato skoraj ne potrebuje več posrednika.

Vse do leta 2004 je imel Hongkong največji kontejnerski terminal na svetu. Le tri leta pozneje ga je prehitel Šanghaj z novim pristaniščem in globokim morjem, v naslednjih treh letih pa je to kitajsko mesto prevzelo tudi globalno vodstvo, ki ga ima še vedno v svojih rokah. Skozi Šanghaj gre vsako leto več kot 40 milijonov ton blaga, kar je dvakrat več od obsega, s katerim se ponaša hongkonško pristanišče. Sicer pa je Hongkong medtem prehitel tudi Singapur in, kar je še pomembnejše za to zgodbo – prehitela sta ga tudi Shenzhen in pristanišče Zhoushan v Ningboju.

Hongkong ima še vedno pomembno vlogo pri širjenju kitajske pobude pasu in ceste, a tudi glede tega ni nič več nenadomestljiv. Prav zato imajo demonstracije proti kitajskemu zatiranju njegove avtonomije malo upanja za uspeh. To ne pomeni, da protesti ne bodo postajali vse bolj radikalni. Vendar bo to še toliko slabše za Dišeče pristanišče. Šapa, ki nanj pritiska, je postala večja in težja. In nima namena popustiti.