Bi Vladimir Putin napadel Nato?

Egert Belitšev, vodja estonskih obmejnih sil, to območje imenuje obrobje svobodnega sveta. Od zunanjega obzidja Hermannovega gradu v Narvi na estonski strani do obzidja trdnjave Ivangorod v Rusiji je speljan most. Pod njim buči reka Narva, ki je zaradi taljenja snega močno narasla. Na dveh velikanskih zaslonih, ki sta bila pred kratkim postavljena na ruski strani proti Estoniji, so predvajali videoposnetek parade na Rdečem trgu 9. maja v spomin na zmago v drugi svetovni vojni. Ob zvokih bobnov in podobah korakajočih ruskih vojakov se v Estoniji, ki si jo je leta 1940 priključil Stalin, od leta 1944 do 1991 pa jo je okupirala Sovjetska zveza, vsekakor prebujajo nelagodni občutki.

Provokacije so tam nekaj običajnega. Rusija na celotnem območju ovira signale GPS, zaradi česar so moteni zračni promet ter iskalne in reševalne operacije. Ruski obmejni stražarji so lani odstranili mejne boje na reki Narvi. Na nebu se redno pojavljajo tudi nadzorni zrakoplovi. Bolj skrb vzbujajoče je to, kar je razvidno s satelitskih posnetkov. Ruska oporišča ob estonski in finski meji so sicer skoraj prazna, saj so bili vojaki in oprema poslani v Ukrajino, vendar pa že poteka gradnja novih.

Zdi se, da ima Rusija precej obsežne načrte. Septembra je imela 1,3 milijona aktivnih vojakov, zdaj pa namerava število dvigniti na 1,5 milijona. Leta 2023 je napovedala ustanovitev nove formacije 44. armadnega korpusa v Kareliji tik ob finski meji. Prve enote 44. bataljona so bile lani v Ukrajini krvavo poražene. Poleg tega Rusija več brigad širi v večje divizije. Vse to bo trajalo več let. Če bo Rusija uspešna, bo po ugotovitvah litovske obveščevalne agencije na svoji zahodni fronti povečala število vojakov, opreme in orožja za 30 do 50 odstotkov. V nedavni oceni danskih obveščevalnih služb je zapisano, da je rusko oboroževanje »v letu 2024 prešlo od prestrukturiranja k okrepljenemu vojaškemu kopičenju«. Njen glavni cilj je, da se bo lahko »enakovredno borila s silami Nata«.

V pričakovanju napada

Nekateri trdijo, da bo Rusija zagotovo napadla. »Vprašanje je, kdaj bodo zanetili naslednjo vojno,« je lani trdila Kaja Kallas, ko je bila še predsednica estonske vlade, zdaj pa je vodja zunanje politike EU. Francoski predsednik Emmanuel Macron je marca opozarjal na hitro oboroževanje Rusije. »Kako verjetno je torej,« se je vprašal, »da bo današnja Rusija ostala zgolj pri Ukrajini?« Drugi dvomijo, da ruske ambicije segajo dlje od reke Dneper. Španski premier Pedro Sánchez se posmehuje ideji o veliki vojni: »Ne ogroža nas Rusija, ki bi svoje vojake pripeljala čez Pireneje.« Steve Witkoff, odposlanec Donalda Trumpa za mirovne pogovore z Rusijo, je na vprašanje, ali namerava Rusija »marširati po Evropi«, odgovoril zelo preprosto: »Zagotovo ne.«

Francoski predsednik Emmanuel Macron je marca opozarjal na hitro oboroževanje Rusije. FOTO: Sarah Meyssonnier/Reuters

Obveščevalni analitiki grožnje opisujejo z dvema spremenljivkama: namera in zmogljivost. Trenutno ni nobenih posebnih obveščevalnih podatkov, ki bi dokazovali, da namerava Rusija napasti Nato, toda nameni se spreminjajo. Vladimir Putin je v svojih javnih govorih vojno za okupacijo Ukrajine utemeljeval na več načinov: s potrebo po obrambi rusko govorečih v Donbasu, nujnostjo »demilitarizacije« in »denacifikacije« Ukrajine ter potrebo po obvladovanju domnevno sovražnega Nata. Februarja 2022 je Putin na predvečer vojne Leninu očital, da je razdejal ruski imperij, s čimer je implicitno podvomil o suverenosti ne le nekdanjih sovjetskih držav, kot je Ukrajina, temveč tudi tistih, ki so bile nekoč del tega imperija, npr. Finska. Vseeno pa Putin z vojno noče reševati zunanjih groženj, temveč podaljšati in legitimirati svojo vladavino. V 25 letih vladanja je vodil pet vojn. Vsaka se je začela z upadanjem njegove priljubljenosti, končala pa s krepitvijo njegove avtoritete. Na začetku vojne je le malo Rusov verjelo trditvam Kremlja, da Rusijo ogroža Zahod. Od takrat je postala bolj splošno sprejeta – tudi zato, ker so Putinovo propagando okrepile nekatere zahodne retorike, ki so za vojno krivile vse Ruse. To je odbilo tiste, ki so bili sprva naklonjeni Ukrajini in Zahodu.

Zbiranje okoli zastave

Čeprav bi si večina Rusov želela konec vojne, po podatkih raziskave, ki sta jo izvedla čikaški Svet za globalne zadeve in center Levada v Moskvi, večina Rusov vojni pripisuje tudi zasluge za povečanje mednarodnega ugleda države. V preteklosti je 60 odstotkov Rusov pred statusom velesile dajalo prednost visokemu življenjskemu standardu. Danes 55 odstotkov Rusov raje podpira krepitev moči. Morda se jim bo želja delno uresničila. Rusko gospodarstvo po treh letih vojne drsi v stagnacijo. Inflacija je do marca vztrajno presegala deset odstotkov, čeprav je centralna banka svojo referenčno obrestno mero ohranila pri 21 odstotkih.

Včasih zmožnosti oblikujejo namere. Putin je v nedavnem intervjuju dejal, da je vojna v Ukrajini vrhunec dolgoletnega konflikta z Zahodom. Ko je leta 2014 Ukrajini odvzel Krim, se je ustavil, a ne zato, ker ne bi hotel nadaljevati, ampak ker za to ni imel sredstev. »Leta 2014 država še ni bila pripravljena na spopad s celotnim Zahodom. Temu smo priča zdaj.«

Putinova strast do vojne in zmožnost za njeno vodenje sta dve različni stvari. Njegove enote so v Ukrajini devet mesecev neuspešno napadale Pokrovsk, kjer je pred vojno živelo 70.000 ljudi, vsak dan pa je bilo več kot tisoč mrtvih in ranjenih. Ruska vojska ni sposobna izvajati zapletenih manevrov. Izgubila je celo generacijo častnikov. Njene zračne sile redko prodirajo v Ukrajino, saj bombe raje odmetavajo z varne razdalje. Dokler se bo vojna v Ukrajini nadaljevala, Rusija ne bo imela rezervnih kopenskih sil, s katerimi bi lahko resno ogrozila Nato. Analitik Konrad Muzyka opozarja, da bo Rusija, tudi če podpiše premirje, težko preusmerila večje število vojakov, saj bi Ukrajina tako lahko spet zavzela svoje ozemlje.

Rusija proti Natu. Viri: Norveška obveščevalna služba; Nato FOTO: Delo

Posledično bi morala Rusija vzpostaviti nove sile. Zahodne obveščevalne agencije so ugotavljale, koliko časa bi to lahko trajalo. Njihove ugotovitve so zelo različne. ZDA pravijo, da bo Rusija »v prihodnjem desetletju« ponovno izoblikovala svojo vojsko. Norveška obveščevalna služba ocenjuje, da bo to storila »šele« čez pet do deset let. Ukrajina napoveduje od pet do sedem, Nemčija pa od pet do osem let. Estonski obveščevalci se zdijo najmanj optimistični, saj predvidevajo, da bo Rusija nove formacije vzpostavila v treh do petih letih, odvisno od poteka vojne, ruskega gospodarstva in sankcij. Te napovedi so odvisne od različnih dejavnikov. Po ukrajinskih ocenah in nedavnem poročilu londonskega analitičnega centra Royal United Services Institute (RUSI) Rusija izredno hitro proizvaja strelivo – več kot 1400 balističnih raket iskander na leto in 500 manevrirnih raket Kh-101. Pri drugih področjih pa so trenutne stopnje proizvodnje neobvladljive. Od 1500 do 2000 tankov in 3000 drugih oklepnih bojnih vozil, ki jih na leto proizvedejo, je novih le od deset do 15 odstotkov, ugotavlja RUSI. Preostala so obnovljena iz starih sovjetskih zalog. Če se stopnja izgub ne bo spremenila, bi lahko ta sredstva izčrpali do leta 2026, ugotavlja Dara Massicot iz možganskega trusta Carnegie Endowment. Muzyka meni, da je ruska proizvodnja oklepnikov letos najverjetneje dosegla vrhunec.

Še pomembnejša pa je kakovost teh sil. »Obnovitev materialnih sredstev bo veliko hitrejša in lažja kot dejanska zmožnost za uporabo sil,« meni Michael Kofman, prav tako iz Carnegie Endowment. Po njegovih besedah so se ruske oborožene sile na nekaterih področjih močno okrepile, na primer pri iskanju in bombardiranju ciljev z brezpilotnimi letali, vendar je sposobnost okrepitve omejena s kakovostjo vojaških enot, častnikov in osebja.

Vojaki v zakloniščih

Kakovost ruskih sil so prizadele hude izgube. Zahodni uradniki menijo, da ruske vojaške bolnišnice od konca leta 2024 obratujejo z največjo zmogljivostjo. General Chris Cavoli, vrhovni poveljnik zavezniških sil Nata v Evropi, je aprila dejal, da je Rusija utrpela približno 790.000 žrtev. Številni ubiti ali ranjeni so nižji častniki, ki vodijo enote v razširjenih silah. Javna pogrebna obvestila kažejo, da je Rusija med letoma 2022 in 2024 izgubila približno toliko poročnikov, kot bi jih običajno potrebovala za deset divizij ali brigad, piše Massicotova.

V nedavni študiji ameriškega možganskega trusta RAND Corporation so preučili različne načine, kako bi Rusija lahko obnovila svoje oborožene sile. Že več let pred napadom na Ukrajino so si ruski voditelji prizadevali oblikovati učinkovitejše in bolj profesionalne sile, ki bi temeljile na tehnologiji in agilnosti. Ta model so zdaj zavrgli. Rusija se vrača k starejšemu in surovejšemu načinu vojskovanja: »Bistvo teh reform niso inovacije in tehnološka prilagoditev. Gre za povratek k množičnosti in strelski moči.«

General Chris Cavoli (na sliki ob slovenskemu premieru Robertu Golobu), vrhovni poveljnik zavezniških sil Nata v Evropi, je aprila dejal, da je Rusija utrpela približno 790.000 žrtev. Številni ubiti ali ranjeni so nižji častniki, ki vodijo enote v razširjenih silah. FOTO: Voranc Vogel

Rusko zmožnost vzdrževanja krepitve vojske omejuje tudi njeno nestabilno gospodarstvo. Po uradnih podatkih je lani za obrambo porabila 6,7 odstotka BDP, letos pa naj bi se izdatki še povečali. Vseeno pa vsega tega denarja ne bodo porabili samo za nakup nove opreme, saj znesek vključuje tudi izplačila ranjenim vojakom in družinam ubitih, pa tudi visoke plače, s katerimi privabljajo ljudi, da se zaposlijo v vojski.

Vojno breme

Eden od taborov zato trdi, da je ruska grožnja, ki je sicer realna, bolj obvladljiva, kot smo si mislili. Nove formacije, kot je 44. armadni korpus na finski meji, so »Potemkinove enote«, pravi John Foreman, ki je bil britanski obrambni ataše v Kijevu in Moskvi. Spominja se, da je Rusija trdila, da ima milijon oboroženih vojakov; resnična številka je takrat znašala 880.000. Poleg tega se je z vstopom Švedske in Finske v Nato močno poslabšal položaj Rusije na severu Nata. Zamisel, da bi se Rusija lahko umaknila iz Ukrajine, prenovila svojo vojsko in se podala na Varšavo, je »popolna fantazija«, ugotavlja Foreman. Vsekakor dvomi, da Rusija namerava napasti.

Po drugi strani je ruska zmožnost vojskovanja zelo odvisna od vojne, ki jo bo vodila. »Srednjeročno Rusija verjetno ne bo mogla vzpostaviti zmogljivosti, ki bi bile potrebne za obsežno konvencionalno vojno proti Natu,« pravi litovska obrambna obveščevalna agencija. »Kljub temu lahko Rusija vzpostavi dovolj vojaških zmogljivosti, da bo lahko izvedla omejeno vojaško akcijo proti eni ali več državam članicam Nata.« Danski obveščevalci svarijo podobno: Rusija bi se na veliko vojno (ki ne bi vključevala ZDA) pripravljala pet let. Za pripravo na »regionalno vojno« proti več državam na območju Baltskega morja bi zadostovali dve leti, za »lokalno vojno« proti eni sosednji državi pa slabih šest mesecev.

Rusija bi lahko 50.000 vojakov iz Ukrajine premestila v svoje leningrajsko vojaško okrožje, kar bi minimalno vplivalo na sedanjo vojno, meni Hanno Pevkur, estonski obrambni minister. »To pa bi bistveno spremenilo položaj ruske vojske v bližini Estonije,« opozarja. »Za manjši lokalni spopad ne potrebujejo vseh enot iz Ukrajine.« Ti scenariji so zelo omejeni. Danci predvidevajo, da se Nato ne bi oboroževal »tako hitro«, kar se danes zdi vse manj verjetno, saj evropske zaveznice Nata zaradi Trumpovih groženj vlagajo denar v svoje oborožene sile. Še pomembnejša predpostavka je, če bo Rusija sploh lahko ohranila vojno na lokalni ravni. Nato ima trenutno na voljo več naprednih bojnih skupin v osmih državah, od Estonije do Bolgarije, v katerih so vojaki iz 28 različnih držav. V vsaj treh so prisotne tudi ameriške enote. Nato vse pogosteje spremlja tudi ruske vaje, pri čemer nadzoruje in izenačuje povečanje števila ruskih vojakov ob meji; pozorno bo spremljal vajo »Zahod« v Rusiji in Belorusiji, ki bo potekala konec tega leta.

Rusija bi morala za omejen spopad sklepati, da bodo te sile ostale v pripravljenosti, se umaknile ali vsaj, da Američani ne bodo ukrepali (ta domneva bi se še okrepila, če bi ZDA preusmerile pozornost drugam, na primer zaradi kitajskega napada ali blokade Tajvana). To bi zagotovo izenačilo možnosti.

Rusija bi lahko 50.000 vojakov iz Ukrajine premestila v svoje leningrajsko vojaško okrožje, kar bi minimalno vplivalo na sedanjo vojno, meni Hanno Pevkur, estonski obrambni minister. »To pa bi bistveno spremenilo položaj ruske vojske v bližini Estonije,« opozarja. FOTO: Maxim Shemetov/Reuters

Izračuni kažejo, da Putinovi obrambni izdatki tudi po upoštevanju nižjih plač in stroškov v Rusiji ter povečanih proračunov ne dosegajo izdatkov evropskih članic Nata. Zaradi razdrobljenosti in podvajanja pa zapravimo vsaj del evropskih sredstev. Še pomembneje pa je, da so evropske sile v teoriji sicer dobro oborožene, vendar bi brez ameriškega sodelovanja težko usmerjale orožje z dolgim dosegom, organizirale zapletene zračne operacije, poveljevale velikim formacijam in premagovale rusko zračno obrambo. Poljska ima na primer veliko raketometov za rakete dolgega dosega, nima pa sredstev za iskanje ciljev daleč za frontno črto. Za zdaj večina evropskih držav predpostavlja, da bodo ZDA tudi pod Trumpovim vodstvom dovolj dolgo zagotavljale podporo in bo Evropa sčasoma lahko zapolnila vrzeli – to bo nadzorovan prehod, ne pa neurejen umik.

Nežni napad s strani

Če bo ta predpostavka obveljala in če se bo evropsko oboroževanje pospešilo – oboje je zelo verjetno –, bodo Rusijo verjetno še naprej odvračali od kakršnih koli vojnih dejanj, ki bi sprožila Natovo klavzulo o vzajemni obrambi iz člena 5. Kljub temu bi se njena želja po tveganju lahko povečala, če bi ocenila, da bo Trump morda spregledal manjše prekrške. »Rusija bo v prihodnjih letih postopoma vse bolj nagnjena k uporabi vojaške sile za izvajanje pritiska ali izzivanje celotnega Nata ali zgolj njegovih članic,« trdijo danski obveščevalci.

To lahko zajema razmeroma majhne incidente, kot je nepremišljeno poseganje v ameriška, britanska in francoska nadzorna letala v zadnjih letih. Lahko pa bi šlo tudi za bolj ambiciozna prizadevanja za destabilizacijo ozemlja, ki je po ruskem mnenju obrobno, kot na primer norveški otok Svalbard, kjer bi bilo morda težje doseči soglasje med zavezniki Nata glede pravočasnega odziva. Še lažji plen bi bile tudi države, ki niso članice Nata. »Če bi se ruske enote iz Pridnestrja premaknile v kakšen del Moldavije, bi bilo zelo težko ukrepati. To bi razdelilo Nato,« pravi eden od obveščevalcev.

Težko je napovedovati prihodnje vojne. ZDA in Sovjetska zveza sta med hladno vojno pogosto zmotno razumele namere in zmožnosti druga druge. Raymond Garthoff, nekdanji analitik Cie, je v zbirki esejev Watching the Bear (Opazovanje medveda), ki jo je Cia objavila leta 1991, razmišljal o težnji v petdesetih in šestdesetih letih ter ponovno v sedemdesetih in osemdesetih letih, »ko so vsem večjim sovjetskim strateškim ofenzivnim zmogljivostim pripisali napadalne namene«. Sovjetsko razmišljanje je bilo po njegovih besedah zaznamovano s »precejšnjim pretiravanjem glede bojevitosti in zmogljivosti Zahoda, vključno z načrtovanjem začetka vojne«.

Če bo ta predpostavka obveljala in če se bo evropsko oboroževanje pospešilo – oboje je zelo verjetno –, bodo Rusijo verjetno še naprej odvračali od kakršnih koli vojnih dejanj, ki bi sprožila Natovo klavzulo o vzajemni obrambi iz člena 5. Kljub temu bi se njena želja po tveganju lahko povečala, če bi ocenila, da bo Trump morda spregledal manjše prekrške. FOTO: Brendan Smialowski in Olga Maltseva/AFP

Nevarno pa je tudi podcenjevanje tveganj. Po navedbah državne vohunske agencije je verjetnost velike vojne v bližini Švedske majhna. Vendar pa je »omejen oborožen napad« na baltsko državo ali Natove ladje povsem mogoč, opozarja. »Takšno dejanje bi lahko bilo s švedskega vidika neugodno,« pojasnjujejo vohuni, »vendar pa je treba poudariti, da rusko vodstvo sprejema odločitve na podlagi lastne logike in presoje.«