Biden med bojem za demokracijo in realpolitiko
Na virtualnem vrhu za demokracijo, ki se ga je udeležilo na desetine držav s Slovenijo vred, je ameriški predsednik Joe Biden poudaril večno privlačnost idej svobode in vladavine ljudstva. Njegov položaj v zgodovini – in mir na svetu – bo odvisen tudi od potez avtokratskih voditeljev. Po videokonferenci z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom zaradi Ukrajine še ni razsodbe, čigava načela bodo prevladala.
Biden »absolutno zaupa« v sporočilo Putinu, da bi rusko gospodarstvo ob morebitni zasedbi Ukrajine utrpelo resne posledice, omenil je tudi ameriške vojaške okrepitve vzhodnoevropskih članic zveze Nato. Že med virtualnim vrhom za demokracijo, na katerega Putina niso povabili, so se na vzhodu Ukrajine začeli prepirati o krivcih za propad zadnjega premirja v Donbasu in drugih ukrajinskih ozemljih s proruskim prebivalstvom. Na mejah z Ukrajino je še vedno skoraj 100.000 ruskih vojakov.
Prav toliko ali celo še več jih je bilo tam spomladi, pa se ni nič zgodilo, in v demokratski Beli hiši tudi tokrat upajo na razelektritev ozračja. Roke v ogenj pa si za to ne upa dati nihče, saj je Rusija zasedla ukrajinski Krim v času Bidnovega delovanja v vlogi podpredsednika prejšnje demokratske administracije. Morebitna zasedba drugih ukrajinskih območij s prevladujoče ruskim prebivalstvom bi bila za mnoge korak k izpolnjevanju poleti predstavljene Putinove vizije o zgodovinski enotnosti »enega ljudstva« Rusov in Ukrajincev. Vsaka enostranska ruska akcija v Ukrajini bi bila klofuta ameriški diplomaciji, ki je že brez tega prizadeta zaradi kaotičnega umika iz Afganistana.
V Washingtonu niso preslišali besed namestnika ruskega obrambnega ministra Sergeja Rjabkova o nevarnosti ponovitve kubanske raketne krize iz šestdesetih let minulega stoletja, ki je pripeljala svet na rob jedrske vojne. Tudi zato so pohiteli z zavračanjem govoric o morebitnem popuščanju in poudarili podporo suverenosti in ozemeljski celovitosti Ukrajine – pa tudi, da je kandidatura za Nato izključno v njihovih rokah ter rokah drugih članic severnoatlantske vojaške zveze. Predsednik Biden je poudaril, da je vojaška opcija »vzeta z mize«. Grožnje Ukrajini je zanikala tudi Rusija, v Moskvi so zatrdili, da samo odgovarjajo na akcije te države in Nata. Ob napovedih skorajšnje ameriško-ruske razprave o strateških varnostnih vprašanjih Evrope se pravo pogajalsko delo šele začenja, tudi za Belo hišo.
Izkoristijo vsako šibkost
Predsednik Biden o vzhodu Evrope in vsej celini noče odločati sam, zlasti ker poskuša doma z obsežnimi gospodarskimi in političnimi reformami korenito spremeniti ameriško družbo, poleg nasprotnih političnih silnic ga pri tem ovirata pandemija in inflacija. Z evropskimi partnerji se je posvetoval pred in po pogovoru s Putinom, med njimi tudi z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim, ki je napovedal nove pobude za odmrznitev mirovnega procesa. Kijev in nekatere druge vzhodnoevropske prestolnice je doslej motilo nemško vztrajanje pri neposredni plinski povezavi z Rusijo. Ne le v Washingtonu, tudi v Berlinu so ob morebitnih vojaških zapletih v Ukrajini namignili na zaključek projekta.
Bo to pomirilo ruskega medveda? V zahodnih prestolnicah se zavedajo, da v sedanjih sporih ne gre le za Ukrajino, saj so mnogi nedavno begunsko krizo med Poljsko in Belorusijo razumeli kot podaljšan bič Kremlja. Putinov šah-mat preostalim nekdanjim sovjetskim satelitom pred približevanjem Natu, Evropski uniji in ZDA bi lahko okrepil tudi ruske pozicije v preostalih delih Evrope in sveta, med drugim na Balkanu. Naj si demokratski predsednik Biden še tako želi premora za notranjepolitične reforme, bi vsako predstavo ameriške šibkosti lahko izkoristile tudi druge avtoritativne države, med njimi ruska zaveznika Kitajska in Iran.
Slednji je že doživel izločitev iz mednarodnega plačilnega sistema Swift, kar zdaj grozi tudi Rusiji, pa si še naprej prizadeva za jedrske programe in območno prevlado. ZDA bodo morale presoditi, ali si lahko še naprej privoščijo ignoriranje resnih varnostnih skrbi Savdske Arabije, medtem ko razmišljajo o skupnih vojaških vajah z Izraelom. Vse te zunanjepolitične skrbi so se pojavile še pred razpravo o Kitajski in njenih ambicijah v Tajvanu in drugje. Če se vrnemo k Ukrajini, so proruski separatisti nove predloge Kijeva že označili za »absolutno nezadostne«.
