Bližnja odločanja o usodni prihodnosti

Kako prožna do Ankare je politika Moskve v Siriji?
Fotografija:
Odpri galerijo

Ob polnoči bi moral v Idlibu zavladati mir, če se bodo sprte strani držale protokola, ki so ga nocoj v Moskvi podpisali po več kot šesturnih rusko-turških pogajanjih, na katerih sta bila udeležena tudi predsednika države Vladimir Putin in Recep Tayip Erdoğan. Dogovorili so se tudi o odprtju varnega koridorja za dostavo humanitarne pomoči in vračanje beguncev, od sredine marca bodo razmejitveno črto nadzorovale skupne rusko-turške patrulje. Zaradi nedavne zaostritve razmer v Idlibu so vzniknila tudi trenja med Moskvo, ki je pokroviteljica sirskega predsednika Bašarja al Asada, in Ankaro, ki v Idlibu podpira oboroženo »zmerno« opozicijo. A po včerajšnjih pogovorih sta voditelja zatrdila, da so odnosi med državama še naprej odlični.
 
Tri ure sta se včeraj o zaostrovanju razmer v Idlibu najprej iz oči v oči pogovarjala ruski in turški predsednik Vladimir Putin in Recep Tayip Erdoğan, preden sta se za pogajalsko mizo posedli še delegaciji držav, ki sta zaradi sirske krize tudi sami v čedalje slabših odnosih.

Pogovor bo oster, so že vnaprej napovedovali ruski in turški analitiki, med katerimi so nekateri celo opozarjali, da v času, ko sta se obe državi vpletli v sirsko vojno, prišlo le zaradi turške sestrelitve ruskega letala nad sirskim ozemljem do takšnega poslabšanja odnosov med Ankaro in Moskvo, kakor so ga povzročili zadnji spopadi med turško in sirsko vojsko v Idlibu. Visoke meddržavne delegacije so se medsebojno obiskovale, a se v treh krogih pogajanj niso uspele dogovoriti, kako zaustaviti spopade. Vmes je potekala besedna vojna med visokimi uradnimi predstavniki obeh držav, ki so drug drugega obtoževali, da ne spoštujejo mirovnega sporazuma, ki so ga sklenili v ruskem črnomorskem letovišču Soči. Poenostavljeno rečeno, so v Ankari Moskvi zamerili, da podpira »režim«, ki napada turške vojake, nameščene na - v Sočiju dogovorjenih - nadzornih točkah, v Moskvi pa odgovarjali, da Turčija ni nikoli izpolnila zaveze, da bo ločila svoje zaveznike, oboroženo »zmerno« opozicijo, od terorističnih skupin, ki imajo še vedno nadzor nad večino »neosvobojenega« ozemlja.
 

Turška »internacionaliziracija« krize


Do včeraj sta Erdoğan in Putin uspela vsaj za silo umirjati razmere v nekaj telefonskih pogovorih. V Ankari so vztrajali na osebnem srečanju med voditeljema, v Kremlju pa menda niso hoteli nanj pristati, dokler se niso pojavile grožnje, da lahko v Siriji pride do pravih oboroženih spopadov med vojskama obeh držav. Drugi razlog je po mnenju nekaterih analitikov v tem, da Rusija noče dopustiti naraščanja vpliva ZDA in Evrope na razvoj oziroma reševanje sirskega konflikta. Predsednik Turčije, ki je doslej sirsko krizo reševal skupaj z Rusijo in Iranom v astanskem formatu, je namreč v zadnjem času »internacionaliziral« krizo. Vsaj besedno so se morale vključiti Natovske zaveznice Turčije, Evropska unija je bila v godljo potisnjena zaradi turškega izsiljevanja, da bodo odprli meje za sirske begunce.



Še pred srečanjem so v ruskem časniku Kommersant ugotavljali, da se bo na njem pokazalo, kako prožna je politika Moskve v Siriji, na njem pa da se bo v veliki meri odločalo tudi o tem, kakšna bo bližnja prihodnost te republike. Erdoğan je že vnaprej napovedal, da se bosta s Putinom dogovorila o prekinitvi ognja v »coni deeskalacije« v Idlibu. To, ali sta se predsednika pogovarjala tudi o prejšnjih zahtevah Ankare, ni znano. Že pred zadnjo zaostritvijo je namreč turški obrambni minister Hulusi Akar povedal, da hoče njegova država na nebu nad Idlibom tudi svobodo preletov za svoje brezpilotnike.
 

Prerazporejanje interesnih območij?


A daleč najpomembnejše za prihodnost Sirije bi bilo, če bi se državnika res pogovarjala tudi o tem, kar je bil v zadnjem času predmet ugibanj tako v ruskih kot turških komentarjih: ali bo morebitna tema četrtkovih pogovorov »dobrih prijateljev« tudi nova prerazdelitev interesnih sfer na območju Idliba in na severu Sirije. Koza bi bila sita, volk pa cel, so ugotavljali tisti, ki so napovedovali, da se utegne Erdoğan sprijazniti z nadzorom Damaska nad območji, ki so jih v zadnjem času osvobodile sile sirskega predsednika Bašarja al Asada, če sam dobi nadzor nad širšim območjem na tistem delu severne Sirije, kjer po njegovem prepričanju turško nacionalno varnost ogrožajo sirski »teroristi«. To bi lahko Erdoğan, ki se javno zavzema za razširitev območij turškega vpliva na severu svoje južne sosede, svojemu domačemu občinstvu predstavil kot zmago, so včeraj zapisali v Kommersantu.

Ankari večja »interesna sfera« v Siriji ne bi prišla prav le zaradi zaščite pred Kurdi, tja bi lahko namestila tudi sirske begunce, tako tiste, ki zdaj bežijo iz Idliba, kot tiste, ki jih je že prej nastanila na svojem ozemlju. Poleg tega bi lahko takšno ozemlje postalo oporišče tiste »zmerne« sirske opozicije, ki jo podpira Turčija. Prek takšnega »otočka« bi imeli Turki, ki ponavljajo, da ne bodo umaknili vojske iz Sirije, dokler tamkajšnja opozicija in »režim« ne najdeta kompromisa, tudi vpliv na pogajanja med sprtimi stranmi o rešitvi sirske krize.

Komentarji: