Bruselj se brani: »To ne bo Guantanamo za migrante«

Kot evropska rešitev sta na najvišji ravni predlagana vračanje migrantov proti jugu in centri zanje zunaj ozemlja Unije.
Fotografija: Reševanje beguncev na obali blizu mesta Tadžura, vzhodno od libijske prestolnice Tripoli FOTO: Reuters/Hani Amara
Odpri galerijo
Reševanje beguncev na obali blizu mesta Tadžura, vzhodno od libijske prestolnice Tripoli FOTO: Reuters/Hani Amara

Bruselj – »To bo iskanje rešitev v odsotnosti evropskih rešitev,« je bila misel enega izmed bruseljskih diplomatov pred nenadno sklicanim nedeljskim »mini vrhom«, na katerem se bo skupina članic EU posvetovala o migracijskih in azilnih vprašanjih.

Priprave na zasedanje so obravnavane kot nekoliko kaotične. Najprej je bilo zamišljeno, da bo predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker gostil le ključne vstopne države (Avstrija, Grčija, Malta, Španija), trojico ciljnih držav (Avstrija, Francija, Nemčija) in predsedujočo Bolgarijo. Toda Junckerjevo komuniciranje o vrhu je bilo razumljeno kot vabilo članicam in seznam udeleženih se je podaljšal. Na vrhu naj bi bila sprejeta le skupna izjava, odločitev bo sprejemalo vseh 28 članic na rednem vrhu EU čez teden dni.

Neuradni vrh v ožji zasedbi je sklican v kontekstu notranjepolitičnih razmer v Nemčiji, kjer kanclerka Angela Merkel pod velikim pritiskom potrebuje nekaj oprijemljivih rešitev. Že nekaj tednov je jasno, da soglasja članic o najbolj kočljivem vprašanju, samodejnem premeščanju prosilcev za azil (obveznih kvot) iz najbolj obremenjenih vstopnih držav, ne bo. Tako višegrajska četverica kot Avstrija takšno rešitev zavračajo. Na drugi strani je za Italijo nesprejemljivo, da tega ob morebitnem večjem migracijskem pritisku ne bi bilo.
 

Predlog Nemčije


Ena izmed rešitev, ki naj bi izšle z neuradnega vrha, je predlog Nemčije o dvostranskih sporazumih med članicami o vračanju prosilcev za azil. V takšno rešitev je francoski predsednik Emmanuel Macron že privolil na srečanju s kanclerko v Mesebergu blizu Berlina. Podoben dogovor utegne biti ponujen, denimo, Grčiji in Italiji, ki bi kot vstopni državi morali biti po dublinski uredbi odgovorni za obravnavo prošenj prosilcev za zaščito. Države bi v zameno dobile finančne in materialne spodbude, ki bi lahko bile primerljive s tistimi iz »kupčije« s Turčijo spomladi.

Ustavitev balkanske poti velja za uspeh, saj se je število ljudi, ki so prišli na grške otoke, z 10.000 na dan oktobra 2015 znižalo na v povprečju 81. V Uniji je v fazi sprejemanja odločitev o odobritvi drugega zneska v višini 3 milijard evrov za pomoč sirskim beguncem na turških tleh. Vzvod za pritisk za več voljnosti držav, kot je Italija, za sprejemanje prosilcev, je logika (denimo nemškega notranjega ministra Horsta Seehoferja) o zaprtju meje. Nemčiji bi sledila Avstrija vsaj na Brennerju in schengna bi bilo hitro konec.

Tako imenovana sekundarna gibanja prosilcev za azil, z juga proti severu stare celine, so ves čas znamenje nedelovanja evropskega azilnega sistema, ki ni bil zasnovan za množični prihod ljudi. Poleg tega med ljudmi, ki prihajajo v zadnjem obdobju, ni več veliko Sircev, ki bežijo pred vojno, ampak prevladujejo gospodarski migranti iz drugih dežel. Stvari zadevajo tudi Slovenijo, v katero prihajajo migranti, ki praviloma niso ustrezno registrirani po pravilih EU, ko so iz BiH ali Srbije vstopili na Hrvaško.
 

Ploščadi za izkrcanje


Druga rešitev, ki se pred nedeljskim zasedanjem ponuja kot čarobna paličica, so posebni centri zunaj Unije, v katere bi namestili begunce in migrante, ki so bili rešeni na morju. V osnutku sklepov uradnega vrha EU so omenjeni kot ploščadi za izkrcanje (disembarkation platforms). V zadnjih letih so bile takšne ideje o centrih v severni Afriki že večkrat na mizi – ne samo od desničarskih politikov –, a njihove potrditve na najvišji ravni v EU še ni bilo na obzorju. Kot jamstvo, da bo v njih primerno poskrbljeno za ljudi, velja vključitev UNHCR in mednarodne organizacije za migracije (IOM).



»Sem proti Guantanamu za migrante. To je proti evropskim vrednotam,« je povedal evropski komisar za migracije Dimitris Avramopulos. Tudi vsakršne primerjave z otokom Nauru, kjer končajo ljudje, ki so poskusili nezakonito vstopiti v Avstralijo, bruseljska politika zavrača, saj da bi bile v predlaganih centrih zagotovljene vse pravice. Glavna naloga takšnih centrov bi bila, da bi v njih ugotovili, kdo od rešenih izpolnjuje pogoje za azil v EU. Za druge je predviden postopek vračanja domov, ki bi ga spodbudili s finančno in drugo podporo.

Logika v ozadju tega je še uničenje poslovnega modela tihotapcev, saj ljudje naj ne bi hoteli več plačati več tisoč evrov za pot, ki na koncu pripelje le v katerega od afriških taborov za migrante. V Bruslju še nočejo govoriti o državah ali projektih. Vprašanje je, ali bo katera država sploh pripravljena gostiti takšne izkrcevalne centre. Med možnimi lokacijami teh centrov ne omenjajo le severnoafriških držav (Libija ali Tunizija), temveč tudi Albanijo. Tirana je že uradna kandidatka za članstvo in si želi čimprejšnji začetek pristopnih pogajanj.

Komentarji: