Četrta industrijska revolucija pred vrati

Berlin – V Nemčiji tudi v oktobru nižajo pričakovanja gospodarske rasti, poročajo pri centru za evropske gospodarske raziskave ZEW. Izvozno usmerjeno gospodarstvo še posebej obremenjujejo trgovinska zaostrovanja med ZDA in Kitajsko ter morebitni »trdi« brexit, ne pomagajo pa niti prepiri v vladi kanclerke Angele Merkel, ki jo v gospodarstvu ocenjujejo za nestabilno.

V Mannheimu konjunkturnih pričakovanj ne nižajo le za Nemčijo, ampak za vse evrsko območje. S takšnimi opozorili se pridružujejo drugim nemškim gospodarskim inštitutom in Mednarodnemu denarnemu skladu, kjer so globalnemu gospodarstvu tudi napovedali počasnejšo rast. To še ni nobena drama, poudarjajo pri kölnskem inštitutu IW, saj se bo po sedanjih napovedih svetovne gospodarske dejavnosti v letošnjem in prihodnjem letu gospodarska rast še vedno povečevala, a se upočasnjuje tako pri razvitih državah kot pri državah v razvoju.
 

Nova reagonomika prinaša številna tveganja

Gospodarska dogajanja v Evropi in svetu so ta čas tudi v znamenju trgovinske vojne ameriškega predsednika Donalda Trumpa s Kitajsko, ki že napoveduje nižjo gospodarsko rast od dosedanje, s številnimi domačimi težavami se srečujejo »tigri«, kot so Indonezija in Filipini, ali južnoameriške države, kot sta Argentina in Brazilija. Trumpu pa se je posrečilo skleniti trgovinska pogajanja s Kanado in Mehiko ter korenito znižati podjetniške davke, ki naj bi privabili del v zadnjih desetletjih v tujino izseljene proizvodnje. Nova reaganomika, ki jo v slogu nekdanjega predsednika Ronalda Reagana naznanja sedanji republikanski voditelj, pa s povečevanjem zadolževanja prinaša tudi številna tveganja. Sporni politik še ni zaključil niti spora zaradi nemškega trgovinskega presežka in plačevanja evropske varnosti ter je v pogovoru za televizijsko družbo CBS spet ocenil, da je bila Evropska unija oblikovana za izkoriščanje njegove države.
 

Konec selitve industrijskih delovnih mest

V ozadju teh prepirov se kažejo prvi obrisi tako imenovane četrte industrijske revolucije, ki med drugim napoveduje končanje množične selitve industrijskih delovnih mest v manj razvite države s cenejšo delovno silo. Ta proces, ki je zaznamoval zadnja desetletja, je prinesel neznanske pozitivne spremembe in prav globalizaciji je mogoče pripisati razveseljivo dejstvo, da zdaj tako imenovani srednji razred sestavlja največjo gospodarsko skupino sveta. Od srednjega veka do danes se je povprečna življenjska doba povečala s tridesetih na sedemdeset let, stopnja absolutne revščine z devetdesetih na deset odstotkov prebivalstva, število analfabetov z devetdesetih na manj kot dvajset odstotkov, poudarja Harvardski profesor Steven Pinker, ki verjame, da delamo manj in živimo bolj zdravo, varno, svobodno in obveščeno kot katera koli generacija pred nami, vključno z generacijo naših staršev. Pa čeprav »grozljivo veliko« ljudi čuti nostalgijo do preteklosti, je ocenil v intervjuju za revijo Focus. Ameriški psiholog navaja pisatelja Franklina Piercea Adamsa, da je najboljše pojasnilo za dobre stare čase slab spomin. »Danes zjutraj nisem nikjer prebral, da se je včeraj iz izjemne revščine izvilo 137.000 ljudi,« pa bi lahko mediji to vsak dan pisali že trideset let.
 

Roboti cenejši od kitajskih delavcev

A se ljudje spomnijo tudi zadnje finančne in gospodarske krize in na nasprotovanju selitve industrijskih delovnih mest temelji »Najprej Amerika!«, doktrina ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Nekateri ekonomisti vsaj pri zadnjem opozarjajo na nove trende. Roboti so cenejši od kitajskih delavcev in lahko delajo tudi v Nemčiji, verjame vse več ekonomistov, podjetja, kot so Adidas, Bosch ali Märklin, pa menda že razmišljajo o vračanju proizvodnje domov in povsod tja, kjer so potrošniki njihovih izdelkov. Z 31 roboti na tisoč zaposlenih je Nemčija pri takšni avtomatizaciji proizvodnje med vodilnimi v svetu, profesorica na münchenski univerzi LMU Dalia Marin pa vendarle opozarja tudi na manj rožnate plati teh trendov: roboti ne prevzemajo le preprostih in fizično napornih delovnih mest, ampak vse bolj tudi takšna, ki zahtevajo znanje. Morda bo to s časom zmanjšalo razlike med bolj in manj izobraženimi, ki so očitne še posebej v ZDA. Zaradi razširjenega sistema poklicnega izobraževanja, ki odgovarja na potrebe gospodarstva, ima Nemčija pri tem nekatere prednosti.


 

Preslabo pripravljeni na delovna mesta prihodnosti

Pri Svetovnem gospodarskem forumu (WEF) vendarle opozarjajo, da tudi v Nemčiji številni zaposleni niso dovolj dobro pripravljeni na delovna mesta prihodnosti. Stroji bodo menda že leta 2025 opravili več delovnih ur kot ljudje, a bodo tudi za nas ustvarjali nova delovna mesta, samo v prihodnjih petih letih 58 milijonov, ocenjujejo v Ženevi. A bo v tem času predvidoma tudi 57 odstotkov vseh sedanjih služb v nevarnosti avtomatizacije, za ustvarjanje in spremljanje novih procesov pa bodo potrebni posebej kvalificirani zaposleni, usposobljeni za analize podatkov in ustvarjanje programske opreme. Teh zdaj ni dovolj, veliko povečanje povpraševanja po izučeni delovni sili pa napovedujejo tudi v zdravstvu ter negi starejših in bolnih, pa čeprav še ni mogoče napovedovati, kako bodo robotika in novi načini zdravljenja vplivali na te zaposlitve.

Ekonomisti zahtevajo, naj se države hitro začnejo pripravljati na ustvarjanje priložnosti za doživljenjsko izobraževanje in izpopolnjevanje prebivalcev, še posebej tistih, ki že zdaj zaostajajo za potrebami vse bolj razvitih gospodarstev. Vsaj konservativno-liberalni strokovnjaki pa vladam kljub vsemu svetujejo, naj se omejujejo na te dejavnosti in na zagotavljanje dobrih poslovnih pogojev. Nekateri med njimi bodo zato morda nasprotovali nemškemu gospodarskemu ministru Petru Altmaierju, ki je med obrisi nove industrijske politike svoje države omenil državno pomoč gospodarskim in tehnološkim panogam, ki niso tako uspešne v mednarodni konkurenci kot tridimenzionalno tiskanje ali nekatere druge tehnologije prihodnosti.

Da vpletanje države gospodarstvu bolj škodi kot koristi, se v časopisnem intervjuju strinja tudi visoki krščanskodemokratski politik, a omenja izjeme, kot je Airbus, ki je nekoč veljal za izgubaški projekt, danes pa je drugi največji svetovni proizvajalec letal. Tesni zaveznik kanclerke Angele Merkel se o sodelovanju pri proizvodnji baterijskih celic že dogovarja s Francijo, Avstrijo, Nizozemsko in Poljsko, prve rezultate teh dogovorov pa napoveduje v prihodnjih tednih.