Visoki obiskovalci Bele hiše se bojijo drame, kako jo bo odnesel Nemec?

Nemški kancler Friedrich Merz bo danes na obisku v Washingtonu, Donalda Trumpa pa naj bi po medijskih poročilih povabil v Nemčijo, v domačo vas predsednikovega deda. Kallstadtska nostalgija družine Trump ne bo dovolj za izboljšanje čezatlantskih odnosov, ki v času naraščajočih groženj evropskemu in svetovnemu miru vse bolj vzbujajo skrb.

Obiski v Beli hiši niso več, kar so bili, vsak obiskovalec se mora zdaj bati drame, ki jo je nepredvidljivi republikanski prvak priredil ukrajinskemu in južnoafriškemu predsedniku. V Trumpovih očeh je tudi nemški krščanski demokrat eden izmed grešnikov prevzemanja industrije in  omejevanja demokracije, saj naj bi dovoljeval pregone nacionalistične desnice in svobode govora. Poleg nepredvidljivosti srečanja v ovalni pisarni je na ramenih Friedricha Merza velika odgovornost za izboljšanje čezatlantskih odnosov v nevarnem svetu. Evropa je varnostno še odvisna od ZDA in prav Nemčija lahko s spremenjenimi gospodarskimi razmerji pripomore k razelektritvi napetosti.

Največja članica EU se mora zavedati pretekle velikodušnosti ZDA po drugi svetovni vojni. Brez privolitve iz Washingtona ne bi bilo niti nemške združitve. Pa vendar ZDA niso več velikodušne velesile Zahoda. Pod Donaldom Trumpom prepoznavajo svoje omejitve in zanje krivijo tako sovražnike kot prijatelje. Njegovim obtožbam zlorabe trgovinskih in drugih pravil za siromašenje ameriške industrije je na zadnjih volitvah pritrdila polovica volivcev, druga polovica bi jim morda, če bi jih zagovarjal kdo drug.

Nekdanja krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel se je bolj kot s Trumpom razumela z demokratom Barackom Obamo. Foto: John Macdougall/Afp

Ob takšnih zamerah tudi družinska nostalgija do Nemčije po očetovi strani ne bo dovolj, zlasti zato, ker je nikoli ni bilo veliko. Iz Škotske priseljena Trumpova mama je ohranila ljubezen do stare domovine ter predvsem do pokojne britanske kraljice, dedu, ki se je kot šestnajstletnik pred vpoklicem v vojsko zatekel v ZDA iz tedaj bavarskega ter zdaj pfalškega Kallstadta, pa se je domovina zamerila. Ko si je njegova nevesta in nekdanja soseda želela nazaj domov, jima oblasti tega niso dovolile. Ob velikem trgovinskem presežku, ki ga v nasprotju z Veliko Britanijo v ZDA ustvarja Nemčija, najbrž tudi lepši družinski spomini ne bi pomagali. Ameriški nacio­nalist za uravnoteženje trgovine že grozi s kazenskimi carinami in ima na voljo druge, za Evropo zelo boleče argumente. Anatema ni več niti umik ameriške vojske iz Evrope in Nata.

Trump in njegovi so bolj blizu alternativi za Nemčijo Alice Weidel. Foto: Lisi Niesner/Reuters

Nemčija z vodilno industrijsko vlogo v Evropi drži v rokah še druge ključe do boljših odnosov, saj tudi nekateri nemški ekonomisti svarijo pred preveliko odvisnostjo od izvoza. Tega ne ogrožajo le Trumpove kazenske carine, ampak tudi Kitajska, ki je za vse več Američanov največja grožnja ameriškemu razvoju in prevladi na svetu. Peking si je v času zadnje globalizacije pridobil številne monopole in z nekaterimi lahko ogrozi tudi Trumpov pohod na svetovni industrijski vrh. Nemčija lahko pomaga. Moralne vzvišenosti si ne more dovoliti že zato, ker je pod prejšnjimi kanclerji tudi sama precej kratkovidno zagovarjala Wandel durch Handel, spremembe v svetu s pomočjo ­trgovine.

Ruska agresija

Pri vojni v Ukrajini, ki bo druga pomembna tema današnjega nemško-ameriškega srečanja v Beli hiši, je Trump v prvem mandatu sprejemal sankcije proti ruskemu plinovodu Severni tok II ter v nasprotju z demokratom Barackom Obamo oboroževal leta 2014 prvič napadeno državo. Kanclerka Angela Merkel je tedaj Nemčijo potiskala v energetsko odvisnost od Moskve, njen socialdemokratski predhodnik Gerhard Schröder je celo vodil ruska energetska podjetja. Trumpu še ni mogoče pripisati niti odgovornosti za ukrajinske vojaške poraze, saj je državo premalo in prepozno oboroževal njegov predhodnik Joe Biden. Po drugem nastopu v Beli hiši je ruskega predsednika Vladimirja Putina vendarle poskušal s korenčki odtegniti od Kitajske in zdaj spoznava, da avtokratske sile razumejo predvsem palico.

Časi, ko so amerški in nemški voditelji složno sodelovali - na fotografiji Helmut Kohl in Ronald Reagan -, so mimo. Foto: Michael Urban/Reuters

Če bodo zadovoljivo rešena gospodarska vprašanja, bodo Evropa in ZDA lažje sodelovale pri zagotavljanju miru na svetu. Evropa, ki je prej s prešibko vojaško podporo Ukrajini sekundirala Bidnu, zdaj prepoznava nujnost poraza ruskega imperializma. Trump – morda – spoznava, da umetnost poslovnega pogajanja v svetovni realpolitiki ne deluje vedno. Med grožnjami s prelevitvijo hladnih vojn v vroče je med tradicionalnimi zahodnimi zaveznicami še več možnosti za nesporazume. Nenadzorovano priseljevanje, proti kateremu se na vso moč bori doma, tudi v Evropi krepi nacionalistične sile. Nekdanjemu predsedniku nadzornega sveta nemške podružnice ameriške investicijske velikanke BlackRock Friedrichu Merzu predstavniki ameriškega gibanja Maga (Make America Great Again, Naredimo Ameriko spet veliko) očitajo globalizem.

Učenec nekdanjega kanclerja Helmuta Kohla ima zdaj priložnost za uveljavitev gesla svojega mentorja in bavarskih konservativcev, da desno od CDU/CSU ne sme biti nobene demokratično legitimne nemške stranke. Evropi naklonjeni senator Lindsey Graham je pred njegovim obiskom v Washingtonu spomnil, da si Trump pri zmanjšanju priseljevanja v Evropo pomaga s prenehanjem sankcij proti Siriji.