Genocid v Srebrenici se lahko ponovi kjerkoli v Evropi
Obstajajo različni pogledi na krvavo balkansko morijo in prizadevanja za spravo.
Odpri galerijo
Svojci žrtev v spominskem parku Potočari spremljajo obsodbo vojaškega poveljnika bosanskih Srbov Ratka Mladića na haaškem sodišču za genocid v Srebrenici. FOTO: Dimitar Dilkoff/AFP
V Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Kosovu se vojna še ni končala. Bošnjaki, Srbi, Hrvati in Albanci še naprej živijo v kulturi vojne. Na to opozarjata tudi 23. obletnica poboja Muslimanov v Srebrenici in 26. obletnica »žive grmade« v Višegradu.
Genocid v Srebrenici, ko so sile bosanskih Srbov pobile več kot 8000 Muslimanov, se lahko ponovi kjerkoli v Evropi, če se kultura vojne ne bo spremenila v kulturo miru. Po odprtju razstave fotografij Dade Ruvića Srebrenica 2009–2017 v evropskem parlamentu v Bruslju se je pokazalo, da obstajajo različni pogledi na krvavo balkansko morijo in prizadevanja za spravo.
Navsezadnje so umetniki in intelektualci v zgodovini pogosto sodelovali v vzpostavljanju razmer za širjenje sovraštva. Niti vsi ljudje, ki živijo v družbah, kjer konflikt ni končan, še niso spoznali, da je bila Srebrenica velika človeška tragedija. Daytonski mirovni sporazum ni vzpostavil miru v BiH, temveč je le prekinil vojno. Čeprav je res, da nihče ni prišel iz vojne čist, je nepriznavanje zločinov najbolj karakteristično za Srbijo, Hrvaško, Kosovo in tudi BiH.
Vsi primeri genocida v zgodovini kažejo, da gre za demonizacijo in dehumanizacijo posameznikov in skupnosti samo zato, ker pripadajo drugemu narodu oziroma religiji ali pa imajo le drugačno barvo kože. Genocid ni nikoli spontan, temveč se načrtno pripravlja. Vse se začne z besedami, ki izločijo posamezne skupine kot manjvredne ljudi in sosede spreminjajo v sovražnike. To vodi v zločine. Če jih ne prepoznamo, postanejo vgrajeni v družbe. Zato je pomembno, da zločin v Srebrenici imenujemo s pravim imenom genocid. Srebrenica se je zgodila v družbah, ki se ne razlikujejo veliko od družb, v katerih živimo.
V hišah Adema Omeragića v Pionirski ulici in Mehe Aljića na Bikavcu so 14. in 27. junija 1992 žive zažgali več kot 140 žensk, otrok in starcev. Za zločine na območju Višegrada sta bila obsojena Milan Lukić na dosmrtni zapor in Sredoje Lukić na 27 let zapora, pred dnevi pa so francoske oblasti izročile Radomira Šušnjara BiH.
Najmlajša žrtev »žive grmade« je bil dva dni star dojenček, ki je zgorel v objemu matere. V kleti obnovljene hiše v Pionirski ulici razstava fotografij žrtev spominja na noč, v kateri je zgorelo več kot 70 živih civilistov. V glavnem je šlo za muslimane iz vasi Koritnik, zločin pa je preživelo osem ljudi. Družine žrtev pričakujejo, da bo Šušnjar razkril, kje so posmrtni ostanki žrtev »žive grmade«, ki so jih zločinci pozneje premestili skupaj z ostanki požganih hiš. Več kot četrt stoletja po zločinu jih še niso našli.
Si je mogoče zamisliti več kot 140 nedolžnih ljudi, nagnetenih v dveh hišah, ki stokajo, kričijo in kličejo na pomoč. Do zob oboroženi »vojaki« z obsojenima zločincema na čelu so jih strpali v hiši z grožnjami, da bodo ubili vsakega, ki bi si drznil priti ven. Vrata in okna so neprodušno zaprli in hiši polili z bencinom. Ko se je ogenj razširil v hišah, so bili »srečni« tisti, ki so umrli takoj, ne da bi se spremenili v žive bakle.
Po okolici sta se širila dim in neznosen vonj zažganega človeškega mesa. Groza žrtev in ogenj sta trajala več ur. Krvniki so se režali, ker so bili navdušeni nad lastno domiselnostjo. Brez kančka milosti in z željo po uničevanju. Zlo ni skregano z inteligenco. Zločin je bilo treba skrbno načrtovati, poiskati zanesljive pomagače, zagotoviti vso logistiko, izbrati žrtve in izpeljati »hudičevo orgijo«.
Prebivalci Višegrada so molče sodelovali v tem grozovitem zločinu. V njihovih glavah se doslej ni nič spremenilo. Pred več kot četrt stoletja so poskušali zločinci v njihovem imenu fizično uresničiti idejo o iztrebitvi muslimanov v Višegradu, zdaj pa večinsko srbsko prebivalstvo zarotniško molči in ne razkrije podatka, kje so zakopani posmrtni ostanki zažganih nedolžnih ljudi.
Kot kaže, ni problem zažgati žive ljudi, molčati več kot četrt stoletja, kje so zakopane njihove kosti, in obračati glavo stran, kot da se ni nič zgodilo. Sprave še vedno ni videti. Duh lahko znova pobegne iz steklenice, ognjena spirala pekla pa bo doživela reprizo.
Genocid v Srebrenici, ko so sile bosanskih Srbov pobile več kot 8000 Muslimanov, se lahko ponovi kjerkoli v Evropi, če se kultura vojne ne bo spremenila v kulturo miru. Po odprtju razstave fotografij Dade Ruvića Srebrenica 2009–2017 v evropskem parlamentu v Bruslju se je pokazalo, da obstajajo različni pogledi na krvavo balkansko morijo in prizadevanja za spravo.
Zločini vgrajeni v družbe
Navsezadnje so umetniki in intelektualci v zgodovini pogosto sodelovali v vzpostavljanju razmer za širjenje sovraštva. Niti vsi ljudje, ki živijo v družbah, kjer konflikt ni končan, še niso spoznali, da je bila Srebrenica velika človeška tragedija. Daytonski mirovni sporazum ni vzpostavil miru v BiH, temveč je le prekinil vojno. Čeprav je res, da nihče ni prišel iz vojne čist, je nepriznavanje zločinov najbolj karakteristično za Srbijo, Hrvaško, Kosovo in tudi BiH.
Vsi primeri genocida v zgodovini kažejo, da gre za demonizacijo in dehumanizacijo posameznikov in skupnosti samo zato, ker pripadajo drugemu narodu oziroma religiji ali pa imajo le drugačno barvo kože. Genocid ni nikoli spontan, temveč se načrtno pripravlja. Vse se začne z besedami, ki izločijo posamezne skupine kot manjvredne ljudi in sosede spreminjajo v sovražnike. To vodi v zločine. Če jih ne prepoznamo, postanejo vgrajeni v družbe. Zato je pomembno, da zločin v Srebrenici imenujemo s pravim imenom genocid. Srebrenica se je zgodila v družbah, ki se ne razlikujejo veliko od družb, v katerih živimo.
Dojenček zgorel v objemu matere
V hišah Adema Omeragića v Pionirski ulici in Mehe Aljića na Bikavcu so 14. in 27. junija 1992 žive zažgali več kot 140 žensk, otrok in starcev. Za zločine na območju Višegrada sta bila obsojena Milan Lukić na dosmrtni zapor in Sredoje Lukić na 27 let zapora, pred dnevi pa so francoske oblasti izročile Radomira Šušnjara BiH.
Najmlajša žrtev »žive grmade« je bil dva dni star dojenček, ki je zgorel v objemu matere. V kleti obnovljene hiše v Pionirski ulici razstava fotografij žrtev spominja na noč, v kateri je zgorelo več kot 70 živih civilistov. V glavnem je šlo za muslimane iz vasi Koritnik, zločin pa je preživelo osem ljudi. Družine žrtev pričakujejo, da bo Šušnjar razkril, kje so posmrtni ostanki žrtev »žive grmade«, ki so jih zločinci pozneje premestili skupaj z ostanki požganih hiš. Več kot četrt stoletja po zločinu jih še niso našli.
Si je mogoče zamisliti več kot 140 nedolžnih ljudi, nagnetenih v dveh hišah, ki stokajo, kričijo in kličejo na pomoč. Do zob oboroženi »vojaki« z obsojenima zločincema na čelu so jih strpali v hiši z grožnjami, da bodo ubili vsakega, ki bi si drznil priti ven. Vrata in okna so neprodušno zaprli in hiši polili z bencinom. Ko se je ogenj razširil v hišah, so bili »srečni« tisti, ki so umrli takoj, ne da bi se spremenili v žive bakle.
Repriza ognjene spirale pekla
Po okolici sta se širila dim in neznosen vonj zažganega človeškega mesa. Groza žrtev in ogenj sta trajala več ur. Krvniki so se režali, ker so bili navdušeni nad lastno domiselnostjo. Brez kančka milosti in z željo po uničevanju. Zlo ni skregano z inteligenco. Zločin je bilo treba skrbno načrtovati, poiskati zanesljive pomagače, zagotoviti vso logistiko, izbrati žrtve in izpeljati »hudičevo orgijo«.
Prebivalci Višegrada so molče sodelovali v tem grozovitem zločinu. V njihovih glavah se doslej ni nič spremenilo. Pred več kot četrt stoletja so poskušali zločinci v njihovem imenu fizično uresničiti idejo o iztrebitvi muslimanov v Višegradu, zdaj pa večinsko srbsko prebivalstvo zarotniško molči in ne razkrije podatka, kje so zakopani posmrtni ostanki zažganih nedolžnih ljudi.
Kot kaže, ni problem zažgati žive ljudi, molčati več kot četrt stoletja, kje so zakopane njihove kosti, in obračati glavo stran, kot da se ni nič zgodilo. Sprave še vedno ni videti. Duh lahko znova pobegne iz steklenice, ognjena spirala pekla pa bo doživela reprizo.
