Je mogoče pošteno obračunati z zgodovino?
Soočanje s preteklostjo: V Lizboni naj bi postavili spomenik, s katerim bi se »opravičili« za stoletja trgovanja z afriškimi sužnji
Odpri galerijo
Portugalska je bila nekoč velika pomorska sila in tako tudi trgovka s sužnji. FOTO: Reuters
Naj bo človek ali narod, nerodna zgodovina ga slej ko prej ulovi. Portugalci se že mesece pogrezajo v polemiko, povezano s kolonialnimi stoletji trgovanja s sužnji. V jedru vnete razprave, ki jo je pograbila politika, je spomenik oziroma muzej, s katerim naj bi v Lizboni opomnili na sramoten čas suženjstva in se nacionalno pošteno poklonili žrtvam. Čeprav naj bi ga postavili šele prihodnje leto, je spolitizirane gorečnosti ogromno.
Enkrat je treba opraviti z manj čedno preteklostjo, a kako to storiti več kot pol tisočletja po velikih geografskih odkritjih in odprti trgovini s sužnji? V združenjih, v katera se povezujejo Portugalci afriških korenin, in nekateri intelektualci so prepričani, da je prava pot spomenik, za katerega naj bi poskrbeli v osrčju glavnega mesta (na aveniji Ribeira das Naus) ob reki Tejo, kjer so nekoč raztovarjali ladje, polne sužnjev. V naslednji fazi naj bi, kot se je odločila mestna oblast pod socialistično taktirko Fernanda Medine, odprli še muzej (morda poimenovan Muzej velikih odkritij ali Muzej osvajanj), s katerim naj bi opozorili na megalomanske portugalske ekspedicije, katerih tragična posledica je bila deportacija milijonov sužnjev.
Razgretosti je veliko in so večplastne, tudi lingvistične: nekateri bi hoteli oboje – spomenik in muzej, torej neločljivo posledico in vzrok – v enem; drugi se spotikajo ob poimenovanje, češ, portugalski pomorščaki sveta niso odkrili in s tem naredili, saj je ta že obstajal in zatorej (za avtohtono prebivalstvo) bil že raziskan; tretje skrbi pretirana politična korektnost pri soočanju z zgodovino, ko pa je jasno, da suženjstva ni mogoče pojasnjevati z vatli sodobne morale; in medtem ko še četrti prevzemajo portugalsko civilizacijsko krivdo, peti zagovarjajo, da je bila Portugalska mnogo bolj usmiljena kolonizatorka od drugih zavojevalskih sil.
Portugalska je bila zagotovo znamenita pomorska raziskovalka ter domovina mnogih nacionalno opevanih herojev (pomorščakov kot Vasco da Gama, Ferdinand Magellan ...) in tako tudi neslavna trgovka s človeškimi življenji, ki od leta 1444 s poslom ni služila samo na jugu Evrope, ampak tudi v Južni Ameriki ter kolonijah po Afriki in Aziji. Lizbona je bila pomembno pristanišče za transport sužnjev, kakor je bila velika »človeška tržnica« v (danes turistično ljubkem) Lagosu na jugozahodu države. Na portugalskih ladjah je bilo po zgodovinskih virih v štirih stoletjih prepeljanih približno šest milijonov sužnjev iz Afrike (po večini v Brazilijo, ki se je osamosvojila leta 1822), kar je skozi oči sodobnikov strašno barbarstvo, skozi relativno prizmo zgodovine pa lahko pomeni nekdanje realije in duha časa, povezane z geografsko lego, pomorskimi kapacitetami in prastaro človeško slo po kopičenju bogastva in moči. In vendar bi bilo menda – kot se nekateri zgodovinarji postavljajo proti »spolitiziranim tolmačenjem portugalske zgodovine« – napačno prikazovati Lizbono kot nekdanje velesredišče svetovnega trgovanja z ljudmi; bila da so še mnogo večja in krutejša.
Portugalska je suženjstvo zakonsko ukinila leta 1869, kar je, za primerjavo, 20 let pozneje, kot ga je Francija, portugalski kolonialni imperij pa je (nazadnje še v Afriki) dokončno razpadel revolucionarnega leta 1974, ko je zadišalo po nageljnih in tako močno želeni demokraciji. Himnična pesem Grândola, Vila Morena je prelomno preglasila avtoritarne zvoke ... O prevratni sredini sedemdesetih let pripoveduje nemalo knjig, med literarnimi denimo pretresljiv roman Vrnitev pisateljice Dulce Marie Cardoso. Avtorica piše tudi o medprostorju, v katerem so se po osamosvajanju Angole znašli številni »povratniki«. Potem ko so po sili razmer ostali brez doma in sploh vsega v Afriki, so pribežali na Portugalsko, kjer jih prav tako ni čakalo nič, mnoge niti odprta naročja sorodnikov, ampak so jih bolj kot ne gledali postrani – zaradi izgubljenih iluzij naroda.
Nemara ni okolja, ki bi bilo docela spravljeno s samim seboj, in tako tudi močno razslojena portugalska družba ni. Rasizem je za nekatere še naprej odprta rana, pa naj si to na splošno precej sproščeni in rasno premešani Portugalci priznajo ali ne. Kljub drugačnemu vtisu na pisanih ulicah svetovljanske Lizbone in četudi Portugalci ne poznajo skrajnodesničarskega populizma, naperjenega proti novodobnim migracijam, in čeravno je Portugalska verjetno danes ena izmed manj ksenofobnih družb EU, so po svoje zgovorne, denimo, gasilske fotografije visoke politike, na katerih je po dolgih stoletjih tesne prepletenosti z afriško celino prevladujoča koža še naprej bela. Zato se je treba vedno boriti proti rasizmu, tudi s temeljito premišljenimi in dobro vidnimi simboli v javnem prostoru, kakršnega napovedujejo v Lizboni prihodnje leto. Doslej so se Portugalci za tragiko kolonializma – suženjstvo – »opravičevali« predvsem z občasnimi razstavami.
Enkrat je treba opraviti z manj čedno preteklostjo, a kako to storiti več kot pol tisočletja po velikih geografskih odkritjih in odprti trgovini s sužnji? V združenjih, v katera se povezujejo Portugalci afriških korenin, in nekateri intelektualci so prepričani, da je prava pot spomenik, za katerega naj bi poskrbeli v osrčju glavnega mesta (na aveniji Ribeira das Naus) ob reki Tejo, kjer so nekoč raztovarjali ladje, polne sužnjev. V naslednji fazi naj bi, kot se je odločila mestna oblast pod socialistično taktirko Fernanda Medine, odprli še muzej (morda poimenovan Muzej velikih odkritij ali Muzej osvajanj), s katerim naj bi opozorili na megalomanske portugalske ekspedicije, katerih tragična posledica je bila deportacija milijonov sužnjev.
Razgretosti je veliko in so večplastne, tudi lingvistične: nekateri bi hoteli oboje – spomenik in muzej, torej neločljivo posledico in vzrok – v enem; drugi se spotikajo ob poimenovanje, češ, portugalski pomorščaki sveta niso odkrili in s tem naredili, saj je ta že obstajal in zatorej (za avtohtono prebivalstvo) bil že raziskan; tretje skrbi pretirana politična korektnost pri soočanju z zgodovino, ko pa je jasno, da suženjstva ni mogoče pojasnjevati z vatli sodobne morale; in medtem ko še četrti prevzemajo portugalsko civilizacijsko krivdo, peti zagovarjajo, da je bila Portugalska mnogo bolj usmiljena kolonizatorka od drugih zavojevalskih sil.
Človeške tržnice
Portugalska je bila zagotovo znamenita pomorska raziskovalka ter domovina mnogih nacionalno opevanih herojev (pomorščakov kot Vasco da Gama, Ferdinand Magellan ...) in tako tudi neslavna trgovka s človeškimi življenji, ki od leta 1444 s poslom ni služila samo na jugu Evrope, ampak tudi v Južni Ameriki ter kolonijah po Afriki in Aziji. Lizbona je bila pomembno pristanišče za transport sužnjev, kakor je bila velika »človeška tržnica« v (danes turistično ljubkem) Lagosu na jugozahodu države. Na portugalskih ladjah je bilo po zgodovinskih virih v štirih stoletjih prepeljanih približno šest milijonov sužnjev iz Afrike (po večini v Brazilijo, ki se je osamosvojila leta 1822), kar je skozi oči sodobnikov strašno barbarstvo, skozi relativno prizmo zgodovine pa lahko pomeni nekdanje realije in duha časa, povezane z geografsko lego, pomorskimi kapacitetami in prastaro človeško slo po kopičenju bogastva in moči. In vendar bi bilo menda – kot se nekateri zgodovinarji postavljajo proti »spolitiziranim tolmačenjem portugalske zgodovine« – napačno prikazovati Lizbono kot nekdanje velesredišče svetovnega trgovanja z ljudmi; bila da so še mnogo večja in krutejša.
Težke osebne zgodbe
Portugalska je suženjstvo zakonsko ukinila leta 1869, kar je, za primerjavo, 20 let pozneje, kot ga je Francija, portugalski kolonialni imperij pa je (nazadnje še v Afriki) dokončno razpadel revolucionarnega leta 1974, ko je zadišalo po nageljnih in tako močno želeni demokraciji. Himnična pesem Grândola, Vila Morena je prelomno preglasila avtoritarne zvoke ... O prevratni sredini sedemdesetih let pripoveduje nemalo knjig, med literarnimi denimo pretresljiv roman Vrnitev pisateljice Dulce Marie Cardoso. Avtorica piše tudi o medprostorju, v katerem so se po osamosvajanju Angole znašli številni »povratniki«. Potem ko so po sili razmer ostali brez doma in sploh vsega v Afriki, so pribežali na Portugalsko, kjer jih prav tako ni čakalo nič, mnoge niti odprta naročja sorodnikov, ampak so jih bolj kot ne gledali postrani – zaradi izgubljenih iluzij naroda.
Nemara ni okolja, ki bi bilo docela spravljeno s samim seboj, in tako tudi močno razslojena portugalska družba ni. Rasizem je za nekatere še naprej odprta rana, pa naj si to na splošno precej sproščeni in rasno premešani Portugalci priznajo ali ne. Kljub drugačnemu vtisu na pisanih ulicah svetovljanske Lizbone in četudi Portugalci ne poznajo skrajnodesničarskega populizma, naperjenega proti novodobnim migracijam, in čeravno je Portugalska verjetno danes ena izmed manj ksenofobnih družb EU, so po svoje zgovorne, denimo, gasilske fotografije visoke politike, na katerih je po dolgih stoletjih tesne prepletenosti z afriško celino prevladujoča koža še naprej bela. Zato se je treba vedno boriti proti rasizmu, tudi s temeljito premišljenimi in dobro vidnimi simboli v javnem prostoru, kakršnega napovedujejo v Lizboni prihodnje leto. Doslej so se Portugalci za tragiko kolonializma – suženjstvo – »opravičevali« predvsem z občasnimi razstavami.
