Kaj bo z evrskim kvantitativnim sproščanjem?
Bo Evropska centralna banka že kmalu končala nakupe obveznic?
Odpri galerijo
ECB naj bi začela razmišljati o zviševanju obrestnih mer. FOTO: Reuters
Berlin – Bo Evropska centralna banka že kmalu končala nakupe obveznic? Glavni ekonomist Peter Praet morebitno odločitev nakazuje že za prihodnji teden, čeprav tudi poudarja, da bo imel zadnjo besedo svet ECB.
Večina analitikov je odločitev o trideset milijard evrov na mesec vrednem programu, ki mu nekateri pripisujejo zasluge za rešitev evrskega območja, drugi pa krivdo za premalo reformne vnetosti držav članic, pričakovala šele julija. Nekateri so do zdaj videli možnost njegovega podaljšanja, čeprav vse članice evrskega območja že nekaj časa beležijo gospodarsko rast. Z zmago skrajnih strank v Italiji, ameriškimi trgovinskimi sankcijami in drugim se tudi nad evrskim območjem zbirajo temni oblaki. V ECB svoje politike seveda ne pojasnjujejo s političnimi dogajanji, a se po navedbah belgijskega ekonomista tudi inflacija približuje »pod, a blizu dvema odstotkoma«, kar predsednik ECB Mario Draghi razglaša za cilj na vsaki tiskovni konferenci. Praet odločitev o nakupih obveznic prepušča svetu ECB, ki bo prihodnjo sredo in četrtek zasedal v latvijski Rigi.
»Jastrebi« sveta ECB so se za končanje kvantitativnega sproščanja zavzemali že prej, predsednik nemške Bundesbank Jens Weidmann bi ga rad videl še letos, a je Peter Praet do zdaj veljal za »goloba«. Zaradi njegovih izjav analitiki zdaj bolj kot prej pričakujejo napoved končanja programa kvantitativnega sproščanja, domnevajo, da se v svetu ECB zanj oblikuje večina. Do zdaj so vsaj nekateri pričakovali njegovo nadaljevanje že zato, ker statistike kažejo počasno umirjanje gospodarske rasti, tudi evrskemu območju grozijo posledice naraščajočega protekcionizma. Najbrž bodo še vedno odločilne statistike o rasti in inflaciji, ki jih bodo objavili prihodnji teden, po sredinih izjavah glavnega ekonomista ECB pa je evro pridobil v primerjavi z dolarjem in vrednost obveznic evrskih držav se je znižala, med njimi še posebno italijanskim. Tudi ta država, ki z novo vlado že tako pretresa trge, bi s tem izgubila pomembnega kupca svojih obveznic.
»Stranki Gibanje pet zvezd in Liga sta v predvolilni kampanji volivcem obljubili množično nižanje davkov in povečanje javne potrošnje, a je bilo nejasno, kako bi država z dolgom v višini 132 odstotka bruto domačega proizvoda lahko plačala te obljube,« je sredi maja analiziral voditelj münchenskega inštituta Ifo Clemens Fuest. »Po objavi prvega osnutka koalicijske pogodbe med tema dvema strankama je jasno, od kod naj bi prišel denar: iz denarnic davkoplačevalcev iz drugih evrskih držav.« V Rimu naj bi računali prav na Evropsko centralno banko, dokler jim nekdo ni razjasnil, da za obveznice iz programa ECB jamčijo nacionalne centralne banke. »To bi bilo ropanje svoje lastne banke.«
V Münchnu se zdaj bojijo pritiskov za odpis dela dolga, ki ga Italija dolguje drugim evrskim državam, skupaj z grožnjo, da bodo v nasprotnem primeru zapustili evrsko območje brez njegovega odplačila. »Edini odgovor EU na takšno izsiljevanje bi moral biti dovoljenje Italiji za izstop,« verjamejo v Ifu. »Proti takšnemu ukrepu bi v Italiji gotovo masivno nasprotovali.« Če se novi voditelji v Rimu ne bodo zelo hitro obrnili za 180 stopinj, se grozljivka lahko uresniči, opozarjajo. Če bi se zaostrilo, nemški ekonomist za Italijo priporoča podobne ukrepe, kot jih je bila leta 2015 prisiljena sprejeti: ECB naj bi vlado prisilila k nadzoru nad pretokom kapitala. Drugi pa menijo, da bi bilo jasno znamenje že konec programa kvantitativnega sproščanja kmalu po nastopu populističnih strank v rimski vladi.
Nemški finančni minister Olaf Scholz vsaj politiko evrskih držav in še posebno Nemčije poziva k večji zadržanosti. »Realnost je pogosto drugačna od predvolilnih programov,« je morda tudi iz lastnih izkušenj ocenil nemški socialdemokrat, saj mu nekateri strankarski kolegi očitajo nadaljevanje politike krščanskodemokratskega predhodnika Wolfganga Schäubleja. Scholz tudi verjame, da je bilo med zadnjo gospodarsko in finančno krizo narejeno veliko za večjo varnost evrskih bank. Medtem pa se nekateri sprašujejo, ali ne bi morala ECB začeti tudi razmišljati o zviševanju obrestnih mer. Na drugi strani Atlantskega oceana inflaciji številni ekonomisti pri 2,2-odstotni pričakujejo večkratno višanje obresti v letošnjem letu in nihče si ne dela utvar, da to ne bo vplivalo tudi na druge dele sveta.
Večina analitikov je odločitev o trideset milijard evrov na mesec vrednem programu, ki mu nekateri pripisujejo zasluge za rešitev evrskega območja, drugi pa krivdo za premalo reformne vnetosti držav članic, pričakovala šele julija. Nekateri so do zdaj videli možnost njegovega podaljšanja, čeprav vse članice evrskega območja že nekaj časa beležijo gospodarsko rast. Z zmago skrajnih strank v Italiji, ameriškimi trgovinskimi sankcijami in drugim se tudi nad evrskim območjem zbirajo temni oblaki. V ECB svoje politike seveda ne pojasnjujejo s političnimi dogajanji, a se po navedbah belgijskega ekonomista tudi inflacija približuje »pod, a blizu dvema odstotkoma«, kar predsednik ECB Mario Draghi razglaša za cilj na vsaki tiskovni konferenci. Praet odločitev o nakupih obveznic prepušča svetu ECB, ki bo prihodnjo sredo in četrtek zasedal v latvijski Rigi.
»Jastrebi« sveta ECB so se za končanje kvantitativnega sproščanja zavzemali že prej, predsednik nemške Bundesbank Jens Weidmann bi ga rad videl še letos, a je Peter Praet do zdaj veljal za »goloba«. Zaradi njegovih izjav analitiki zdaj bolj kot prej pričakujejo napoved končanja programa kvantitativnega sproščanja, domnevajo, da se v svetu ECB zanj oblikuje večina. Do zdaj so vsaj nekateri pričakovali njegovo nadaljevanje že zato, ker statistike kažejo počasno umirjanje gospodarske rasti, tudi evrskemu območju grozijo posledice naraščajočega protekcionizma. Najbrž bodo še vedno odločilne statistike o rasti in inflaciji, ki jih bodo objavili prihodnji teden, po sredinih izjavah glavnega ekonomista ECB pa je evro pridobil v primerjavi z dolarjem in vrednost obveznic evrskih držav se je znižala, med njimi še posebno italijanskim. Tudi ta država, ki z novo vlado že tako pretresa trge, bi s tem izgubila pomembnega kupca svojih obveznic.
Strah pred pritiski za odpis dela dolga
»Stranki Gibanje pet zvezd in Liga sta v predvolilni kampanji volivcem obljubili množično nižanje davkov in povečanje javne potrošnje, a je bilo nejasno, kako bi država z dolgom v višini 132 odstotka bruto domačega proizvoda lahko plačala te obljube,« je sredi maja analiziral voditelj münchenskega inštituta Ifo Clemens Fuest. »Po objavi prvega osnutka koalicijske pogodbe med tema dvema strankama je jasno, od kod naj bi prišel denar: iz denarnic davkoplačevalcev iz drugih evrskih držav.« V Rimu naj bi računali prav na Evropsko centralno banko, dokler jim nekdo ni razjasnil, da za obveznice iz programa ECB jamčijo nacionalne centralne banke. »To bi bilo ropanje svoje lastne banke.«
Odločitev o 30 milijard evrov na mesec vrednem programu bo sprejeta julija. FOTO: Reuters
V Münchnu se zdaj bojijo pritiskov za odpis dela dolga, ki ga Italija dolguje drugim evrskim državam, skupaj z grožnjo, da bodo v nasprotnem primeru zapustili evrsko območje brez njegovega odplačila. »Edini odgovor EU na takšno izsiljevanje bi moral biti dovoljenje Italiji za izstop,« verjamejo v Ifu. »Proti takšnemu ukrepu bi v Italiji gotovo masivno nasprotovali.« Če se novi voditelji v Rimu ne bodo zelo hitro obrnili za 180 stopinj, se grozljivka lahko uresniči, opozarjajo. Če bi se zaostrilo, nemški ekonomist za Italijo priporoča podobne ukrepe, kot jih je bila leta 2015 prisiljena sprejeti: ECB naj bi vlado prisilila k nadzoru nad pretokom kapitala. Drugi pa menijo, da bi bilo jasno znamenje že konec programa kvantitativnega sproščanja kmalu po nastopu populističnih strank v rimski vladi.
Nemčija poziva k zadržanosti
Nemški finančni minister Olaf Scholz vsaj politiko evrskih držav in še posebno Nemčije poziva k večji zadržanosti. »Realnost je pogosto drugačna od predvolilnih programov,« je morda tudi iz lastnih izkušenj ocenil nemški socialdemokrat, saj mu nekateri strankarski kolegi očitajo nadaljevanje politike krščanskodemokratskega predhodnika Wolfganga Schäubleja. Scholz tudi verjame, da je bilo med zadnjo gospodarsko in finančno krizo narejeno veliko za večjo varnost evrskih bank. Medtem pa se nekateri sprašujejo, ali ne bi morala ECB začeti tudi razmišljati o zviševanju obrestnih mer. Na drugi strani Atlantskega oceana inflaciji številni ekonomisti pri 2,2-odstotni pričakujejo večkratno višanje obresti v letošnjem letu in nihče si ne dela utvar, da to ne bo vplivalo tudi na druge dele sveta.
