Marakeški odmev v belgijski vladi
V zapleteni in razdeljeni Belgiji znova na obzorju trdovratna politična nestabilnost.
Odpri galerijo
Vlada frankofonskega liberalca Charlesa Michela je dolgo veljala za stabilno. FOTO: Piroschka Van De Wouw/Reuters
Bruselj – Ena od belgijskih posebnosti je zapleten politični sistem, v katerem velikokrat nastanejo krize, ki jih na koncu odpravljajo z dolgotrajnimi pogajanji in kreativnimi rešitvami.
Napoved premiera Charlesa Michela, da bo odstopil, je bila znamenje, da bi se lahko začelo še eno takšno obdobje. V spomin so priklicali politično krizo iz let 2010 in 2011, ko je bila Belgija rekordnih 541 dni brez zvezne vlade. Eden od razlogov za zaplete je notranja razdeljenost države. Znotraj političnih taborov poteka flandrijsko-valonska ločnica. V državi so dvojni krščanski demokrati, socialisti, liberalci, zeleni in komunisti. Najmočnejša stranka na zadnjih zveznih volitvah so flamski nacionalisti (N-VA) z več kot 20 odstotki glasov.
Vlada frankofonskega liberalca Michela, ki je na oblasti od jeseni 2014, je bila dolgo stabilna. To je bila tako imenovana švedska koalicija, poimenovana po zastavi skandinavske kraljevine: liberalci so modri, rumena je barva N-VA in križ je simbol krščanskih demokratov. N-VA je ves čas sodelovanja v vladi zagovarjala politiko trde roke na področju migracijskih in azilnih vprašanj. Zadnja kriza je nastala, ker je premier Michel odšel v Marakeš in kljub njihovemu nasprotovanju podprl migracijski pakt Združenih narodov. Zaradi tega so flamski nacionalisti odšli iz vlade.
Michel je poskusil iz ostankov vlade oblikovati »koalicijo dobre volje«, ki bi imela podporo socialistov in zelenih do rednih volitev maja. Obe socialistični stranki in frankofonski zeleni so se raje kot za podporo Michelu odločili za predlog glasovanja o nezaupnici. Sledila je Michelova napoved odstopa. Odtlej potekajo posvetovanja strankarskih prvakov pri belgijskem kralju Filipu. Monarh ima v belgijskem sistemu nekakšno posvetovalno vlogo pri iskanju poti iz krize. Najprej je odločil, da Michelovega odstopa še ne bo sprejel.
Za najverjetnejši scenarij velja, da bi do majskih volitev imeli vlado, ki bi opravljala tekoče posle (najbrž pod vodstvom Michela) in bi se z zadostno podporo v parlamentu osredotočila na nekaj ključnih vprašanj: kupno moč, podnebno politiko, zdravstveno oskrbo. Če bi spodletelo oblikovanje takšne zveze, v belgijskem časniku Le Soir vidijo dva scenarija. Po enem bi imeli klasično vlado za tekoče posle. Imela ne bi niti minimalnega programa in bi bila podvržena nevarnosti nenehnih spopadov med strankami. Druga pot bi bile predčasne volitve.
Na resnost položaja kaže odločitev o proračunu za prihodnje leto, ki bo vsaj prve tri mesece izračunan po dvanajstinah na podlagi lanskega. Belgija je z javnim dolgom v višini 103 odstotke BDP četrta najbolj zadolžena država v EU (za Grčijo, Italijo in Portugalsko). Številni kritiki bijejo plat zvona, ker da nova politična kriza nastaja v nepravem času. Belgija bo, denimo, med državami, ki jih bo brexit najbolj prizadel, zlasti če ne bo urejen. Kljub temu ni gotovo, da bo po volitvah, rednih ali predčasnih, preglednejši.
Napoved premiera Charlesa Michela, da bo odstopil, je bila znamenje, da bi se lahko začelo še eno takšno obdobje. V spomin so priklicali politično krizo iz let 2010 in 2011, ko je bila Belgija rekordnih 541 dni brez zvezne vlade. Eden od razlogov za zaplete je notranja razdeljenost države. Znotraj političnih taborov poteka flandrijsko-valonska ločnica. V državi so dvojni krščanski demokrati, socialisti, liberalci, zeleni in komunisti. Najmočnejša stranka na zadnjih zveznih volitvah so flamski nacionalisti (N-VA) z več kot 20 odstotki glasov.
Vlada frankofonskega liberalca Michela, ki je na oblasti od jeseni 2014, je bila dolgo stabilna. To je bila tako imenovana švedska koalicija, poimenovana po zastavi skandinavske kraljevine: liberalci so modri, rumena je barva N-VA in križ je simbol krščanskih demokratov. N-VA je ves čas sodelovanja v vladi zagovarjala politiko trde roke na področju migracijskih in azilnih vprašanj. Zadnja kriza je nastala, ker je premier Michel odšel v Marakeš in kljub njihovemu nasprotovanju podprl migracijski pakt Združenih narodov. Zaradi tega so flamski nacionalisti odšli iz vlade.
Posvetovalna vloga kralja
Michel je poskusil iz ostankov vlade oblikovati »koalicijo dobre volje«, ki bi imela podporo socialistov in zelenih do rednih volitev maja. Obe socialistični stranki in frankofonski zeleni so se raje kot za podporo Michelu odločili za predlog glasovanja o nezaupnici. Sledila je Michelova napoved odstopa. Odtlej potekajo posvetovanja strankarskih prvakov pri belgijskem kralju Filipu. Monarh ima v belgijskem sistemu nekakšno posvetovalno vlogo pri iskanju poti iz krize. Najprej je odločil, da Michelovega odstopa še ne bo sprejel.
Za najverjetnejši scenarij velja, da bi do majskih volitev imeli vlado, ki bi opravljala tekoče posle (najbrž pod vodstvom Michela) in bi se z zadostno podporo v parlamentu osredotočila na nekaj ključnih vprašanj: kupno moč, podnebno politiko, zdravstveno oskrbo. Če bi spodletelo oblikovanje takšne zveze, v belgijskem časniku Le Soir vidijo dva scenarija. Po enem bi imeli klasično vlado za tekoče posle. Imela ne bi niti minimalnega programa in bi bila podvržena nevarnosti nenehnih spopadov med strankami. Druga pot bi bile predčasne volitve.
Četrta najbolj zadolžena država v Uniji
Na resnost položaja kaže odločitev o proračunu za prihodnje leto, ki bo vsaj prve tri mesece izračunan po dvanajstinah na podlagi lanskega. Belgija je z javnim dolgom v višini 103 odstotke BDP četrta najbolj zadolžena država v EU (za Grčijo, Italijo in Portugalsko). Številni kritiki bijejo plat zvona, ker da nova politična kriza nastaja v nepravem času. Belgija bo, denimo, med državami, ki jih bo brexit najbolj prizadel, zlasti če ne bo urejen. Kljub temu ni gotovo, da bo po volitvah, rednih ali predčasnih, preglednejši.
