Najstarejše in najtežje premagljivo sovraštvo

Sodobni antisemitizem: Protijudovske tendence v Evropi se krepijo in dobivajo nove oblike.
Fotografija: Člani Neonacističnega nordijskega odpora 1. maja letos maširajo skozi švedsko mesto Ludvika.
Odpri galerijo
Člani Neonacističnega nordijskega odpora 1. maja letos maširajo skozi švedsko mesto Ludvika.

»Antisemitizem je najbolj destruktiven primer človeške neumnosti in zlobe, saj simbolno manifestira arhetipsko nezaupanje do vsakogar, ki ni član tvojega plemena, govori drugačen jezik in prakticira skrivnostne rituale in običaje.« Misel književnika Maria Vargasa Llose bi se še nedolgo tega zdela zgolj historična reminiscenca na neke druge čase, vendar se antisemitske tendence krepijo povsod, tudi v Evropi, kjer po holokavstvu takšnih pojavov ne bi več pričakovali.

Tristo oseb iz javnega življenja v Franciji, med njimi filozofa Bernard-Henri Lévy in Alain Finkielkraut, zgodovinar Georges Bensoussan, igralec Gérard Depardieu in pevec Charles Aznavour, je nedavno podpisalo odprto pismo, v katerem opozarjajo na ekstremno širjenje antisemitizma. Pismo je bilo sicer neposreden odziv na dva umora Judov, ki sta nedvomno temeljila na antisemitskih motivih, vendar sta po mnenju podpisnikov to le dva najbolj izpostavljena primera, v ozadju pa potekajo precej obsežnejši procesi, ki so jih imenovali kar »tiho etnično čiščenje«.



V zadnjih letih se je iz določenih predelov mest izselilo kar okoli petdeset tisoč francoskih Judov, saj se niso več počutili varni, prav tako se je drastično povečalo število Judov, ki so emigrirali, predvsem v Izrael. Iz Francije in Belgije, kjer se počutijo najbolj ogrožene, je v zadnjih desetih letih v Izrael odšlo štiri odstotke judovske populacije, kar je največ po letu 1948, ko je bila ustanovljena judovska država. Podpisniki so ogorčeni tudi nad ravnanjem medijev, po njihovem mnenju so se ti zavili v »ledeni molk« in se odločili za popoln embargo na poročanje o takšnih in drugačnih pritiskih na Jude v Franciji, čeprav se število antisemitskih incidentov giblje okoli tisoč petsto na leto. Zelo podobno je tudi v Nemčiji in na Švedskem, po zadnjih anketah se skoraj polovica Judov v Veliki Britaniji ne počuti varnih, četrtina pa jih razmišlja o odhodu.


Nemški »komisar za antisemitizem«


Nemški parlament je zaradi takšnih tendenc lani imenoval tudi svojega prvega komisarja za prepoznavanje in analizo antisemitizma Felixa Kleina. Po njegovih besedah ni bil antisemitizem v Nemčiji nikoli zares izkoreninjen, zdaj pa se spet manifestira v bolj evidentnih in agresivnih oblikah. Vzroki so različni, med osrednje pa Klein prišteva izjemno povečanje števila beguncev in migrantov iz muslimanskih držav v zadnjih letih ter poskuse nekaterih političnih strank, denimo Alternative za Nemčijo (AFD), da bi spremenili nekatere poglede na nemško zgodovino. »Muslimanov v Nemčiji nikakor ne moremo na splošno opredeliti kot antisemite in tudi AFD nikakor ni antisemitska stranka, vendar sprememba pomembnih dejavnikov nedvomno močno vpliva na atmosfero v državi ter na raven in vsebino javnega diskurza,« poudarja Klein. Tudi britanski publicist muslimanske veroizpovedi Mehdi Hasan priznava, da je »virus antisemitizma okužil britansko muslimansko skupnost, saj radikalna stališča niso več eksces, ampak pravilo.«



Posebno poglavje je antisemitizem na vzhodu Evrope, kjer je bilo preganjanje Judov v zgodovini med najbrutalnejšimi in najobsežnejšimi. V obdobju komunističnih režimov antisemitizem formalno seveda ni obstajal, vendar so bile protijudovske gonje, neredko maskirane kot obračun z domnevnimi »protirevolucionarnimi in protiljudskimi elementi«, v posameznih obdobjih zelo pogoste, najpogostejše pa je bilo ignoriranje obsega in posledic holokavsta. Šele po padcu totalitarnih sistemov so se judovske skupnosti oziroma njihovi ostanki ostankov lahko ponovno organizirali, vendar se zdaj spet spopadajo z veliko negotovostjo.

Na Poljskem, kjer je antisemitizem že tradicionalno močan, so se razmere še poslabšale s sporom med Poljsko in Izraelom, ko so Poljaki pred nekaj meseci sprejeli zakon, ki določa do triletno zaporno kazen za vsakogar, ki bi nakazoval, da je Poljska delno odgovorna za nacistične zločine proti človečnosti. Na Madžarskem je stranka Jobbik (ki se je medtem sicer že temeljito reformirala) izvajala odkrito protijudovsko propagando ter celo organizirala skupine, ki so z Judi verbalno in tudi fizično obračunavali, zato je dobil antisemitizem celo že nekakšne institucionalne okvire. Tudi Rusija ima dolgo tradicijo antisemitizma, po razpadu Sovjetske zveze se je število incidentov zelo povečalo, v zadnjih letih pa spet opazno zmanjšalo. Vendar ne na račun zmanjšanih šovinistističnih in nacionalističnih tendenc, temveč zaradi preprostega dejstva, da je kar tri četrtine od dobrega pol milijona ruskih Judov v zadnjih dveh desetletjih emigriralo v Izrael ali v zahodne države.


Od Shakespeara do Mikisa Theodorakisa


Antisemitizem, imenovan tudi »najstarejše sovraštvo«, je imel vedno zelo različne vzgibe in »utemeljitve«, v preganjanju pa niso sodelovale samo posvetne ali cerkvene oblasti, ampak je bil to univerzalen fenomen vseh družbenih slojev. Bolj ali manj razvidne antisemitske tendence lahko zasledimo tudi v intelektualnih in kulturnih krogih, od Shakespeara, Francisa Bacona in Voltaira do Richarda Wagnerja, Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega in Agathe Christie, vse do skladatelja Mikisa Theodorakisa, ki je Jude označil za »vir vsega zla«. Antisemitizem tudi ni ekskluzivna domena skrajne desnice, že najbolj eksponirani osebnosti revolucionarne teorije in prakse Karl Marx in Rosa Luxemburg, ki sta bila sama judovskega rodu, sta v svojih spisih in javnih nastopih judovstvo pogosto stereotipno enačila s poskusi ekonomske in finančne dominacije ter plutokratskimi aspiracijami, podobna stališča pa zdaj lahko slišimo tudi od številnih aktivistov na skrajno levi politični sceni.



Zaradi barbarstva nacionalsocialistične »končne rešitve« je v Evropi desetletja veljalo strogo načelo ničelne tolerance do kakršnihkoli antisemitskih pojavov, četudi je šlo zgolj za šale ali cinične opazke. To nenapisano pravilo se je v zadnjem obdobju zelo zrahljalo, klasični protijudovski agendi, vključno s svetovno judovsko zaroto in poskusi globalne nadvlade, so se pridružili novi. Nobelov nagrajenec za literaturo José Saramago je Izrael primerjal z nacistično Nemčijo in prav v antiizraelski retoriki se zdaj pogosto skriva prikriti antisemitizem. Obsodba velikokrat res zelo spornih akcij izraelske vlade in nesorazmerna uporaba sile v različnih konfliktih se prikrito uporabljata za univerzalni protijudovski odziv, kot je opozoril že nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, »antisionizem neizogibno prej ali slej privede do antisemitizma«.


Slovenski antisemitizem brez Judov
 

V Sloveniji bi zaradi zelo majhne judovske populacije – pred drugo svetovno vojno je slovenska judovska skupnost štela le okoli tisoč članov – težko govorili o antisemitizmu kot širšem družbenem pojavu. Vendar zgodovinar Egon Pelikan, ki je tudi avtor študije Teorije zarote po slovensko: antisemitizem brez Judov poudarja, da protijudovski sentimenti tudi pri nas niso bili redkost, kar do skrajnosti potrjuje tezo, da v evropski zgodovini antisemitizem nikoli ni bil v realnem sorazmerju s številom Judov ter njihovim vplivom znotraj neke družbene skupnosti.

Po njegovih besedah v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja nastopa Jud v idejah slovenskega liberalizma in političnega katolicizma kot sovražnik slovenstva oziroma kot zaveznik nemštva, za socialdemokrate pa predvsem kot sinonim za kapitalizem. V slovenski umetnosti, zlasti literaturi, lahko v široki paleti literarnih zvrsti, od poezije in povesti do mladinske literature in zgodovinskega romana ter dramatike najdemo stereotipe o »judovskih trgovcih«, »judovskih časnikarjih«, »judovskih kapitalistih« ali »judovskem pohlepu, nemoralnosti in egoizmu«.

Član madžarske neonacistične skupine 10. februarja letos na shodu ob obletnici preboja enot SS iz z Rdečo armado obkrožene Budimpešte med drugo svetovno vojno.
Član madžarske neonacistične skupine 10. februarja letos na shodu ob obletnici preboja enot SS iz z Rdečo armado obkrožene Budimpešte med drugo svetovno vojno.


Danes lahko spremljamo v Evropi in na Slovenskem posebne razmere, ko se stereotipi in miti iz zgodovine spajajo s sodobnimi antisemitskimi idejami, ne nazadnje je v anketi pred dvema desetletjema četrtina Slovencev izjavila, da za svojega soseda nikakor ne bi hotela imeti Juda, čeprav je velika večina človeka, ki se je deklariral za Juda, po Pelikanovih besedah videla le na televiziji. Pelikan priznava, da je treba pri ponovnem valu antisemitizma upoštevati tudi učinke državne politike Izraela na zasedenih ozemljih, posamični poskusi ekskluzivizma in monopolizacije žrtev nacizma in fašizma, na kar je opozarjal tudi zgodovinar Tony Judt, pa prav tako ne zmanjšujejo antisemitskih predsodkov v sodobni Evropi.


Del aktualnega populističnega cunamija


Po mnenju Aleša Črniča z oddelka za kulturologijo na ljubljanski fakulteti za družbene vede, sodobnega evropskega antisemitizma ne moremo razumeti zunaj siceršnjega populističnega cunamija, ki je že skoraj utopil ves zahodni svet. Jud je zgodovinsko sicer tisti prvi simbolni Drugi, nasproti kateremu se sploh šele lahko vzpostavi krščanska identiteta – to je bil že pred pojavom muslimana, ki je danes v zahodni percepciji edini še bolj demoniziran. Zato tudi v razmerah, ko smo se očitno že povsem navadili tako imenovane postresničnosti, ostajajo Judje prikladna tarča za projiciranje vsega slabega in za strašenje ter hujskanje. V časih, ko sta glavni gonili politike in že kar družbenega življenja nasploh postala strah in sovraštvo – predvsem zato, da se politiki lahko izognejo načrtnim in sistematičnim spopadanjem s kompleksnimi izzivi, pred katerimi smo kot država, civilizacija in človeštvo nasploh – so Judje očitno še zmeraj prikladni za starodavni mehanizem žrtvenega kozla.



Je pa po Črničevih besedah nujno treba ločiti med utemeljeno kritiko ravnanj izraelske države in antisemitskimi percepcijami Izraela oziroma antisemitizmom nasploh. Če namreč vsako kritiko Izraela in njegove zelo pogosto izrazito problematične, dvolične in nasilniške politike razumemo kot antisemitizem, zapademo v isto manihejsko, črno-belo percepcijo, kjer je vsaka od strani bodisi dobra bodisi slaba, mi pa smo lahko bodisi s kom ali proti njemu. In v tem postanemo, ironično, enaki antisemitom. »Življenje je seveda neskončno kompleksnejše od tovrstnih poenostavitev, kar pa je v izrazito antiintelektualnih časih, ko so tudi resne družbene debate vse bolj omejene s formatom twitterja, seveda težko, če že ne kar nemogoče, razumeti,« pravi Črnič.
Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor pa citira psihologa Viktorja Frankla, ki je preživel holokavst, da je »svoboda v nevarnosti, da se izrodi v zgolj samovoljo, če ni povezana z odgovornostjo, zato priporoča, da se Kip svobode na vzhodni obali dopolni s kipom odgovornosti na zahodni obali«. Ta misel se mu zdi ustrezen komentar na sodobni evropski antisemitizem, ki dobiva vse širše razsežnosti, zato bi morale biti kazensko sankcionirane že izrečene besede nestrpnosti do Judov ali kogarkoli drugega in ne šele dejanja. Nič manj pomembno ni izobraževanje, saj bomo po Hajdinjakovem mnenju šele tako razumeli, zakaj je sredi 20. stoletja v Evropi, torej v najbolj civiliziranem delu sveta, tako veliko ljudi postalo žrtev holokavsta, zakaj je bilo tako veliko njegovih poslušnih izvrševalcev in zakaj je bilo največ tistih, ki so ga nemo opazovali.

Kakorkoli že, očitno antisemitizem ostaja ne samo najstarejše, temveč tudi najtežje premagljivo sovraštvo. In tako je mogoče pritrditi Davidu A. Harrisu, izvršnemu direktorju Ameriškega judovskega odbora, ki je dejal, da lahko stavimo, da nas bo antisemitizem v takšni ali drugačni obliki vse preživel. »To je vnaprej dobljena, čeprav zelo žalostna stava.«

Komentarji: