Francozi niso zadeli v ledeno goro
Zmagal je razum proti jezi in razočaranju ter predvsem proti obskurantizmu. Na današnjih predsedniških volitvah so francoski volivci – kakor so nocoj pokazali rezultati vzporednih volitev inštituta Ipsos-Sopra Steria za France Télévisions, Radio France, France24-RFI-MCD – z 58,5-odstotno podporo izbrali dosedanjega predsednika Emmanuela Macrona.
Kakor že pred petimi leti so spet, čeprav manj prepričljivo, zabrusili ne skrajni desnici Marine Le Pen; tokrat je osvojila 41,5 odstotka glasov. Naj pripisujejo Francozi macronizmu še toliko napak (rumeni jopiči, zdravstvena kriza) in afer (Benalla, McKinsey), nasploh ponesrečen mandat, nevarni nacionalpopulistični lepenizem so vendarle razumno zablokirali – tudi za dobro vseh Evropejcev.
Pred tokratnim drugim krogom predsedniških volitev je bilo ključno vprašanje, koga bodo na koncu podprli tisti volivci – skoraj 22 odstotkov jih je bilo, med njimi mnogi mladi in prekariat –, ki so v prvem krogu 10. aprila na tretjem mestu dali glas radikalnemu levičarju Jean-Lucu Mélenchonu.
48,7 milijona volilnih upravičencev bi danes lahko odšlo na volišča. Po prvih ocenah je bila volilna abstinenca 28,2-odstotna. Za primerjavo: v prvem krogu pred dvema tednoma je bila 26,3-odstotna.
Analitiki so jih označevali za jezne in razočarane, saj se niso prepoznali ne v tehnokratskem liberalizmu Emmanuela Macrona (v prvem krogu je dobil slabih 28 odstotkov glasov) ne v desničarskem obskurantizmu Marine Le Pen (v prvem krogu je prejela dobrih 23 odstotkov podpore); samo za mračnjaško pa je mogoče označiti politiko, ki obljublja, da bodo pri kandidaturah za službo ali socialno stanovanje, denimo, Francozi v prednosti pred Nefrancozi.
Pred današnjim glasovanjem je bilo zatorej v ospredju vprašanje, koliko se desno in levo ideološko obrobje v resnici prekrivata ter si lahko izmenjujeta, tudi kradeta volivce. Zgodovinsko gledano sta resda vsaksebi, kulturno in moralno gotovo, pri sodobnih socialno-ekonomskih temah, kot je, denimo, upokojevanje, pa sta lahko očitno tudi približana, deloma celo prekrita, zlasti ker se je Marine Le Pen med tokratno volilno kampanjo osredotočala na prvo skrb državljanov: kupno moč.
Čeprav so Francozi danes izbirali na desni strani politične palete in se je zadnja dva tedna vse vrtelo okoli Emmanuela Macrona in Marine Le Pen, ni mogoče zanikati prav pomembne vloge vodje Nepokorne Francije Jean-Luca Mélenchona: radikalni levičar vztrajno opozarja nase oziroma na potencial leve ideologije v času poglabljajočih se podnebne in socialnih kriz.
Ker bodo 12. in 19. junija parlamentarne volitve – te označujejo za nekakšen tretji krog –, že javno poziva, da je v Franciji čas za kohabitacijo in zanj kot predsednika vlade. S stranko Evropa, Ekologija, Zeleni (EELV) in Francosko komunistično stranko se pogaja, da bi se mu predvolilno pridružili pod znamko Ljudska unija, v okviru katere naj bi poskusili uresničiti njegov program. Socialno se, med drugim, zavzema za upokojevanje pri 60. letih, geopolitično pa za nekakšno neuvrščenost Francije nekje vmes med ZDA in Rusijo.
Francija ni Titanik
Letošnja kampanja je bila nekoliko posebna, a ne zato, ker Francija prav zdaj predseduje svetu Evropske unije, ampak ker so bile zaradi covida-19 in posebno zaradi vojne v Ukrajini številne nacionalne teme odrinjene nekoliko na stran. V prvem krogu se je prav tako pokazalo, da sta klasična desnica in levica, ki sta ju predstavljali Republikanka Valérie Pécresse in socialistka Anne Hidalgo, docela razgrajeni ...
Že pred nocojšnjim zaprtjem volišč med 19. in 20. uro se je tudi povedno potrdilo, da so na francoskih čezmorskih ozemljih, kjer so glasovali v soboto, v veliki meri in nasprotno kot pred petimi leti podprli skrajno desničarsko Marine Le Pen: na Martiniku je zmagala s 60 odstotki, na Gvadelupu s skoraj 70 odstotki in v Francoski Gvajani z 61 odstotki glasov podpore.
Filozof Edgar Morin, ki je star sto let in je izkusil grozote prve polovice 20. stoletja – vso »mesečnost in zaslepljenost, ki sta vodila v katastrofo« –, je zato popoldne na twitterju opozoril, da so okoliščine resda drugačne kot v 30. letih preteklega stoletja, pa vendar je v zadnjih dveh desetletjih tudi vse več podobnosti.
»Morda bo danes [francoski] Titanik zadel v ledeno goro«. K sreči jo je vnovič obšel, tako kot že 2002., ko je v bitki za Elizejsko palačo Jacques Chirac premagal desničarskega skrajneža Jean-Marie Le Pena, in 2017., ko je Emmanuel Macron prvič premagal Marine Le Pen. Takrat je zmagal nekoliko bolj prepričljivo, s 66-odstotno podporo.
