Nobenega smisla nima, da bi si človek želel pustiti svojo sled v koncentracijskem taborišču

Na svetu je veliko bolj primernih krajev, kjer lahko ljudje pokažejo, da zmorejo na eni nogi skakati po tračnicah, kot pa je Birkenau.
Fotografija: Tračnice v Birkenau so priljubljena foto točka obiskovalcev taborišča. FOTO: Kacper Pempel/Reuters
Odpri galerijo
Tračnice v Birkenau so priljubljena foto točka obiskovalcev taborišča. FOTO: Kacper Pempel/Reuters

Oswiecim – »Prosim vas, ne posedajte tukaj. Spodaj je krematorij. Sedite na krematoriju,« se z umirjenim glasom vodič obrne na tri najstnice, ki v vročem julijskem dopoldnevu sedijo na travi. Ena zavije z očmi in vstane, drugi dve ji sledita. Premaknejo se in usedejo nedaleč stran. Na tla. V središču Auschwitza smo, za bodečo ograjo nekdanjega koncentracijskega taborišča, v katerem je med drugo svetovno vojno umrlo 1,1 milijona ljudi.

V skupini nas je okrog 15, zbranih z vseh koncev sveta – novinarka, poljska upokojena odvetnica za človekove pravice ter sodelujoči na mednarodni konferenci, ki se je dan prej odvila v Oswiecimu, da bi na njej (po)iskali odgovor na to, kako mlajšim in starejšim generacijam prenesti sporočilo Auschwitza. Kako poučiti posameznike o enem najhujših poglavij v človeški zgodovini, da se ne bi nikoli več ponovilo.

A razpredati o Auschwitzu je eno, povsem drugo ga je videti. Otipati. Vonjati, čeprav gostega, lepljivega dima nad barakami že zdavnaj ni več. Ker tudi zrak tu ne diši enako kot zunaj ograje. Ker se v človeka tu naseli neka posebna tesnoba.

Ko so leta 1947 taborišče spremenili v muzej, so bili prvi vodiči po tem strašnem kraju nekdanji ujetniki. FOTO: Anja Intihar
Ko so leta 1947 taborišče spremenili v muzej, so bili prvi vodiči po tem strašnem kraju nekdanji ujetniki. FOTO: Anja Intihar


Ne fotografirajte las. Poklonite se žrtvam


Točno ta tesnoba, na katero »upa« Piotr M. A. Cywinski, direktor muzeja, katerega vrata so odprli leta 1947. »Samo Auschwitz imamo, zato bomo pokazali Auschwitz.« Spletene kite las, za več ton so jih nacisti zbrali na kup med vojno, prazne kovčke, edino imetje, s katerim so na vagonih, stisnjeni kot živina, v taborišče prispeli ujetniki. Cywinski meni, da je treba ljudem odpreti oči in kako bi to storili lažje in bolj boleče kot – z molkom. In predmeti.

»Ko bomo v krematoriju, ne bom govoril. Iz spoštovanja do žrtev,« nas opozori vodič in obenem prosi, če na nekaterih mestih fotoaparate in telefone pustimo v torbi. Spet – iz spoštovanja do žrtev. »Prosim, da ne fotografirate las. Poklonite se ženskam,« nas tiho prosi. Ena od članic naše skupine kljub vsemu vzame v roke telefon. Sem presenečena? Niti ne. Kasneje bomo v Birkenauu srečali posameznika, ki bo, postavljen na tračnice, dvignil roke v zrak in med poziranjem razprl kazalec in sredinec v črko v. Zmaga? Ne. Poraz za človeštvo je bil tedaj Auschwitz in to obnašanje je poraz za človeštvo danes. Tu in zdaj.

Strokovni spremljevalec nas v brezhibni angleščini nenehno spodbuja, naj gledamo okrog sebe, opazujemo, naj poskušamo čim več občutkov odnesti s sabo. »Veste, kaj je bil višek cinizma?« nato retorično navrže vodič, ki omenjenega posameznika kot da ne opazi. »Ko so nacisti ljudi prisilili, da so si kupili karto za vlak. Plačali so karto za vlak, ki jih je peljal v smrt.« Zgroženi smo, sprašujemo ga, če človek sploh lahko kdaj dojame, zakaj. Seveda nima odgovora. »Veste, katero je bilo glavno orožje Nemcev pri teh transportih? V koncentracijskih taboriščih? Upanje,« pravi starejša gospa iz naše skupine. Upanje.

Koncentracijsko taborišče je bilo leta 1947 spremenjeno v muzej. FOTO: Reuters
Koncentracijsko taborišče je bilo leta 1947 spremenjeno v muzej. FOTO: Reuters


Zakaj bi za večno pustil svojo sled v Birkenauu?


Ko so leta 1947 taborišče spremenili v muzej, so bili prvi vodiči po tem strašnem kraju nekdanji ujetniki. Dve leti po koncu vojne so se vrnili in obiskovalcem odprli vrata v taborišče in v svojo dušo. Nepredstavljivo veliko poguma in moči je bilo potrebnih za to, a nekdo je pač moral povedati resnico. Kot bi jo morali danes neprestano govoriti o tistih, ki v Birkenauu, grozljiv je najmanj dvakrat toliko kot Auschwitz, razsežnosti tega kraja so naravnost srhljive, v lesene postelje z ostrimi predmeti režejo svoja imena, priimke, izraze ljubezni. Kdo bi želel pustiti svoj pečat, odtisnjen na postelji, na kateri so na tem boga boječem kraju stisnjeni spali – in množično umirali – otroci? Kako ljudje ne doumejo?

»V Auschwitzu obiskovalci naokrog večinoma hodijo z vodnikom. Tu so sami, veliko jih pride na lastno pest, zato se jih ne da nadzirati,« nekako vdano v usodo pove naš vodič. »Nobenega smisla nima, da bi si človek želel pustiti svojo sled v Birkenauu, sicer pa na tem kraju nikoli nič ni imelo pravega smisla,« razglabljava s kolegico iz ZDA. Očitno je v človeški naravi, da si želi za seboj pustiti kanček sebe, za večnost. Za tisti nepremagljivi občutek večnosti, čeprav mora za to sredi peklenskega kraja v zid vrezati srček z začetnicami ali lastno ime. Thea. Alina. Johan. 

Kdo bi želel svoje ime za vedno pustiti v koncentracijskem taborišču? FOTO: Anja Intihar
Kdo bi želel svoje ime za vedno pustiti v koncentracijskem taborišču? FOTO: Anja Intihar


Selfi na tračnicah? Zakaj pa ne


Pawel Sawicki, tiskovni predstavnik muzeja v Auschwitzu, je marca letos za revijo Business Insider povedal, da je število neprimernih fotografij na družbenih omrežjih v zadnjem času skokovito naraslo, zato so morali ukrepati. Pozvali so obiskovalce, naj se obnašajo spoštljivo, ena od nalog muzeja je ne nazadnje tudi ta, da ohranja spoštljiv spomin na žrtve. »Sam osebno nisem presenečen, da so ljudje tako zaverovani sami vase, da čutijo potrebo svetu pokazati, kje so in kaj počnejo. Presenečen pa sem, kako zlahka pozabijo na srhljivo zgodovino Auschwitza in kako hitro in preprosto začnejo tu pozirati.«

S širokim nasmehom, grimasami, z »zmagovitimi« gestami, s pozivom »sir«, preden prijatelj pritisne na sprožilec. »Na svetu je veliko bolj primernih krajev, kjer lahko pokažete, da zmorete na eni nogi skakati po tračnicah, kot pa ta, v katerem so z vlakom v smrt popeljali na tisoče ljudi,« je še opozoril Sawicki.

Ljudje smo si različni in zgodovina, se razume, je nekaterim bližje kot drugim. A vsaj za minuto bi se lahko vsak, čisto vsak, ustavil, se zamislil, kje stoji, koliko otroških, ženskih in moških teles je zgorelo v krematorijih, koliko trpljenja so za seboj pustila taborišča, vsa, ne zgolj Auschwitz. In če se ozremo še dlje – kaj je v nas, da se povsem mirne duše postavimo pred objektiv v Černobilu, smeje služimo za model na kraju, ki ni bil čisto nič drugega kot pekel na zemlji?

Marita Sturken z newyorške univerze Steinhardt je za enega od ameriških medijev dejala, da ta mesta niso le prizorišča tragedij, pač pa zdaj tudi turistične točke in da je fotografiranje pač ena od primarnih aktivnosti obiskovalcev. A »bil sem tu, videl sem ta kraj« se da povedati na več različnih načinov. Le Thea tega (še) ni dojela.

Preberite še:

Komentarji: