Oboroževanje za trgovinski spopad z ZDA
Grožnje Donalda Trumpa: v Nemčiji narašča strah pred velikimi izgubami avtomobilske industrije.
Odpri galerijo
Volkswagnovi avtomobili v avtocentru v kalifornijskem mestu Richmond FOTO: AFP
Berlin – Trgovinski napadi ameriškega predsednika Donalda Trumpa so za Nemčijo uničujoči, saj je dedinja Hitlerjeve strahovlade najbolj ponosna prav na svojo gospodarsko uspešnost. Še bolj boleče je, da to počne tradicionalna zaveznica in dolgoletna vzornica. Zdaj so na voljo tudi ocene, koliko bo »Najprej Amerika« stala Nemčijo in njene gospodarske partnerice.
Ameriške kazenske carine na uvoz avtomobilov lahko stanejo Nemčijo pet milijard evrov na leto, je izračunal Gabriel Felbermayr iz münchenskega inštituta Ifo. Škoda zaradi dodatnih carin na aluminij in jeklo bi bila s 40 milijoni evrov vsaj za osrednjo evropsko državo neprimerljivo manjša, poleg tega ameriški predsednik z grožnjami avtomobilski industriji grozi stebru nemške gospodarske uspešnosti. Če bo uresničil do 25-odstotne carine na uvožene avtomobile, bodo trpela tudi podjetja iz evropskih držav, ki so gospodarsko povezana z nemškim, so poudarili v Münchnu. Lahko ne bo niti drugim svetovnim proizvajalcem avtomobilov. Mehika in Kanada bosta izgubili 3,7 milijarde in 3,2 milijarde dolarjev, Japonska in Južna Koreja 4,3 in 2,3 milijarde evrov, so navedli v Ifo.
Glavoboli čakajo tudi ameriške potrošnike, ki zdaj za uvožene avtomobile plačujejo le 2,5-odstotne carine, zato pa bi lahko vlada zaračunala na milijarde dodatnih prihodkov, saj so ZDA lani uvozile za 360 milijard dolarjev avtomobilov in avtomobilskih delov. Felbermayr je kljub temu pozval Evropejce, naj v sedanjem trgovinskem sporu ne popuščajo preveč.
»Konfliktom, še posebno s Trumpom, se ni mogoče izogniti s prijateljskim prepričevanjem. Jasno je treba povedati, da je Evropa za ZDA preveč pomembna,« je omenjeni raziskovalec navedel v drugem poročilu skupaj z düsseldorfskim profesorjem ekonomije Jensom Suedekumom. »V končni analizi je za Trumpa v ZDA na kocki prav toliko kot za Evropejce.« Ameriški trgovinski primanjkljaj je bolj ali manj uravnotežen z velikimi dobički pri storitvah in dohodkom podjetij, posebno priljubljeni državi za odpiranje ameriških podružnic v Evropi sta Irska in Nizozemska. »Če bo Trump še naprej zaostroval konflikt, EU ne bi smela odgovoriti le s carinami na pomarančni sok in viski, ampak bi morala začeti tam, kjer imajo Američani velike zaslužke, na primer z digitalnim davkom na spletne storitve,« sta predlagala nemška ekonomista.
»Le s takšnim vihanjem rokavov [trump up] se bomo morda izognili trgovinski vojni.« »Eden ne more brez drugega,« je poudaril tudi Michael Grömling iz kölnskega gospodarskega inštituta IW. Trump morda noče tujih izdelkov, zato pa na vse načine, tudi z radikalnim nižanjem podjetniškega davka in deregulacijo finančnih storitev, vabi tuji kapital, saj ga nujno potrebuje.
Ameriška država zapravlja veliko več, kot pridobi z davki in drugimi dohodki, in polni luknjo s kapitalom iz držav, kot sta Nemčija in Kitajska, »Trump pa ne priznava, da druge države lahko investirajo v ZDA le zato, ker s trgovanjem ustvarjajo presežke«. Poleg tega gre v tržnih gospodarstvih pri uvozu za povpraševanje po izdelkih in storitvah, ki jih potrošniki doma iz takšnih ali drugačnih vzrokov nimajo na voljo.
To zagotavljajo države, ki imajo obojega preveč, a bodo zato morda v težavah tudi tisti, proti katerim so uprte Trumpove akcije, med njimi Nemčija. Že nekdanji finančni minister Wolfgang Schäuble je ugotavljal, da je nemški trgovinski presežek prevelik, a hkrati poudarjal, da so vzroki za veliko konkurenčnost in članstvo v denarni uniji objektivni. A so evropske carine na ameriške osebne avtomobile z desetimi odstotki veliko višje, vlada v Berlinu pa bi se lahko odločila tudi za večje investicije – med drugim v obrambni proračun, kot zahteva tudi Trump.
Republikanski predsednik ni edini, ki zahteva povečanje evropskih stroškov za lastno obrambo, pred njim se je na »free riders« jezil že demokrat Barack Obama, poleg tega je iluzorno pričakovati, da bi lahko Evropa gospodarsko, varnostno in drugo sodelovanje z ZDA preprosto nadomestila z drugimi. Kanclerka je po še enem že na prvi pogled neprijetnem obisku v Trumpovi Beli hiši odpotovala v Rusijo in na Kitajsko, a ima njena vlada veliko očitkov na račun odprtosti obeh velesil, prav tako njunega delovanja na interesnih območjih. Pri še enem spornem vprašanju, Iranu, je kanclerka aprila v Washingtonu izjavila, da je jedrski sporazum le prvi korak, in izrazila zaskrbljenost zaradi programa balističnih izstrelkov in naraščanja vpliva v Libanonu.
Ne gre le za gigantske interese nemškega gospodarstva v ZDA, politika do Irana skupaj s pripombami prejšnjega zunanjega ministra Sigmarja Gabriela o Libanonu nemške gospodarstvenike prizadeva tudi v Saudski Arabiji. Riad je iz Berlina že novembra odpoklical svojega veleposlanika, nemška podjetja pa se zdaj pritožujejo nad radikalnim usihanjem poslovnih priložnosti.
Ameriške kazenske carine na uvoz avtomobilov lahko stanejo Nemčijo pet milijard evrov na leto, je izračunal Gabriel Felbermayr iz münchenskega inštituta Ifo. Škoda zaradi dodatnih carin na aluminij in jeklo bi bila s 40 milijoni evrov vsaj za osrednjo evropsko državo neprimerljivo manjša, poleg tega ameriški predsednik z grožnjami avtomobilski industriji grozi stebru nemške gospodarske uspešnosti. Če bo uresničil do 25-odstotne carine na uvožene avtomobile, bodo trpela tudi podjetja iz evropskih držav, ki so gospodarsko povezana z nemškim, so poudarili v Münchnu. Lahko ne bo niti drugim svetovnim proizvajalcem avtomobilov. Mehika in Kanada bosta izgubili 3,7 milijarde in 3,2 milijarde dolarjev, Japonska in Južna Koreja 4,3 in 2,3 milijarde evrov, so navedli v Ifo.
Glavoboli tudi za ameriške potrošnike
Glavoboli čakajo tudi ameriške potrošnike, ki zdaj za uvožene avtomobile plačujejo le 2,5-odstotne carine, zato pa bi lahko vlada zaračunala na milijarde dodatnih prihodkov, saj so ZDA lani uvozile za 360 milijard dolarjev avtomobilov in avtomobilskih delov. Felbermayr je kljub temu pozval Evropejce, naj v sedanjem trgovinskem sporu ne popuščajo preveč.
»Konfliktom, še posebno s Trumpom, se ni mogoče izogniti s prijateljskim prepričevanjem. Jasno je treba povedati, da je Evropa za ZDA preveč pomembna,« je omenjeni raziskovalec navedel v drugem poročilu skupaj z düsseldorfskim profesorjem ekonomije Jensom Suedekumom. »V končni analizi je za Trumpa v ZDA na kocki prav toliko kot za Evropejce.« Ameriški trgovinski primanjkljaj je bolj ali manj uravnotežen z velikimi dobički pri storitvah in dohodkom podjetij, posebno priljubljeni državi za odpiranje ameriških podružnic v Evropi sta Irska in Nizozemska. »Če bo Trump še naprej zaostroval konflikt, EU ne bi smela odgovoriti le s carinami na pomarančni sok in viski, ampak bi morala začeti tam, kjer imajo Američani velike zaslužke, na primer z digitalnim davkom na spletne storitve,« sta predlagala nemška ekonomista.
»Trump up«
»Le s takšnim vihanjem rokavov [trump up] se bomo morda izognili trgovinski vojni.« »Eden ne more brez drugega,« je poudaril tudi Michael Grömling iz kölnskega gospodarskega inštituta IW. Trump morda noče tujih izdelkov, zato pa na vse načine, tudi z radikalnim nižanjem podjetniškega davka in deregulacijo finančnih storitev, vabi tuji kapital, saj ga nujno potrebuje.
Ameriška država zapravlja veliko več, kot pridobi z davki in drugimi dohodki, in polni luknjo s kapitalom iz držav, kot sta Nemčija in Kitajska, »Trump pa ne priznava, da druge države lahko investirajo v ZDA le zato, ker s trgovanjem ustvarjajo presežke«. Poleg tega gre v tržnih gospodarstvih pri uvozu za povpraševanje po izdelkih in storitvah, ki jih potrošniki doma iz takšnih ali drugačnih vzrokov nimajo na voljo.
To zagotavljajo države, ki imajo obojega preveč, a bodo zato morda v težavah tudi tisti, proti katerim so uprte Trumpove akcije, med njimi Nemčija. Že nekdanji finančni minister Wolfgang Schäuble je ugotavljal, da je nemški trgovinski presežek prevelik, a hkrati poudarjal, da so vzroki za veliko konkurenčnost in članstvo v denarni uniji objektivni. A so evropske carine na ameriške osebne avtomobile z desetimi odstotki veliko višje, vlada v Berlinu pa bi se lahko odločila tudi za večje investicije – med drugim v obrambni proračun, kot zahteva tudi Trump.
Republikanski predsednik ni edini, ki zahteva povečanje evropskih stroškov za lastno obrambo, pred njim se je na »free riders« jezil že demokrat Barack Obama, poleg tega je iluzorno pričakovati, da bi lahko Evropa gospodarsko, varnostno in drugo sodelovanje z ZDA preprosto nadomestila z drugimi. Kanclerka je po še enem že na prvi pogled neprijetnem obisku v Trumpovi Beli hiši odpotovala v Rusijo in na Kitajsko, a ima njena vlada veliko očitkov na račun odprtosti obeh velesil, prav tako njunega delovanja na interesnih območjih. Pri še enem spornem vprašanju, Iranu, je kanclerka aprila v Washingtonu izjavila, da je jedrski sporazum le prvi korak, in izrazila zaskrbljenost zaradi programa balističnih izstrelkov in naraščanja vpliva v Libanonu.
Ne gre le za gigantske interese nemškega gospodarstva v ZDA, politika do Irana skupaj s pripombami prejšnjega zunanjega ministra Sigmarja Gabriela o Libanonu nemške gospodarstvenike prizadeva tudi v Saudski Arabiji. Riad je iz Berlina že novembra odpoklical svojega veleposlanika, nemška podjetja pa se zdaj pritožujejo nad radikalnim usihanjem poslovnih priložnosti.
