Odločilna bitka sirske vojne: tragedija, ki se ji je (še) mogoče izogniti
V prihodnjih dneh se bo začela odločilna in verjetno najbolj krvava bitka sirske vojne.
Odpri galerijo
Idlib, kamor je iz drugih delov Sirije v zadnjih letih prebežalo več kot milijon ljudi, že dolgo nadzorujejo uporniške skupine. FOTO: Reuters
Sirske vladne sile se skupaj z ruskim vojaškim letalstvom in ladjevjem ter pripadniki revolucionarne garde pospešeno pripravljajo na začetek ofenzive na Idlib, mesto in pokrajino na severozahodu države, ki je že več let pod nadzorom uporniških skupin in kamor je iz drugih delov Sirije v zadnjih dveh letih prebežalo skoraj poldrugi milijon ljudi.
Režim predsednika Bašarja al Asada se že dolgo pripravlja na veliko – morda odločilno – vojaško operacijo. Idlib je strateško zelo pomemben. Z morebitnim padcem zadnje velike uporniške enklave bi oblasti v Damasku lahko prvič po začetku vojne, ki traja že sedem let in pol, vzela pa je več kot 400.000 življenj, povezale koridor, ki povezuje sirsko-turško mejo z obalnim območjem, Jordanijo in Libanonom.
Toda v mestu in pokrajini živi približno tri milijone ljudi. Polovica je beguncev iz mest, ki so bila nekaj let pod nadzorom uporniških skupin, potem pa so jih vladne sile s pomočjo Rusije, Irana in Hezbolaha znova spravile pod svoje okrilje (Homs, Dera, Vzhodna Guta, tudi Alep …). Begunci so v prenaseljeni in humanitarno že zdaj silovito 'podhranjeni' Idlib v okviru nadzorovanih evakuacij prišli z uporniškimi enotami. Idlib je – v okviru »mirovnega procesa« v Astani, ki ga vodijo Rusija, Iran in Turčija – eno izmed tako imenovanih deeskalacijskih območij, turška vojska pa je v njem postavila tri nadzorno-opazovalne točke.
Uporniške skupine v Idlibu niso ne enotne ne enoznačne: uravnilovka med njimi s strani Moskve je uradnemu Damasku s pomočjo izbrisa zgodovinskega spomina omogočila udejanjenje naracije boja s teroristi in skrajnimi islamisti. A ravno v Idlibu so razlike med sirskimi uporniškimi skupinami – izvzemši vojaško bolj ali manj poraženo samooklicano Islamsko državo – morda najopaznejše.
Skupaj naj bi bilo v Idlibu od 25.000 do 30.000 pripadnikov milic. Najmočnejša uporniška skupina v Idlibu je brez dvoma Hajet Tahrir al Šam (HTS), nekdanja Fronta al Nusra, ki jo sestavlja koalicija domačih in tujih borcev. HTS trenutno obvladuje približno 60 odstotkov province, a ima prav zaradi prihajajoče ofenzive velike težave z enotnostjo. Islamistična skupina je namreč razdeljena na del, ki bi rad še naprej sodeloval s Turčijo in se s političnimi pogajanji, dejansko pa umikom na območja pod turškim nadzorom (Džarablus, Afrin, Al Bab), izognil morebitnemu velikemu pokolu in eksodusu civilnega prebivalstva (pomemben turški motiv), in na bolj skrajen del, ki se želi bojevati »do zadnjega moža«. Turške oblasti, ki se želijo na vsak način ogniti velikemu spopadu in, predvsem, njegovim posledicam, so konec prejšnjega tedna poskusile prepričati vodstvo HTS, naj se umakne iz Idliba, a to ni privolilo v umik, zaradi česar je skrajno islamistično skupino tudi Ankara uvrstila na seznam terorističnih organizacij.
Ob tem Hajet Tahrir al Šam, ki se je šele leta 2016 distanciral od Al Kaide, za zdaj še ni vstopil v koalicijo Nacionalne osvobodilne fronte (NLF), sestavljeno iz ostankov Svobodne sirske vojske (FSA) in še nekaterih manj skrajnih skupin. Podobno kot za HTS velja tudi za čečenske in kitajske ujgurske džihadiste. NLF naj bi prek turških kanalov Rusiji in Damasku neuradno sporočila, da je – v izogib civilnim žrtvam in humanitarni tragediji – pripravljena na umik iz Idliba.
Več bo znano najpozneje v petek, ko se bodo v Teheranu na strateškem sestanku sestali predstavniki Irana, Rusije in Turčije. Za zdaj se zdi, da sta Rusija in Iran trdno odločena izpeljati veliko vojaško akcijo – to sta v zadnjih dneh jasno povedala tudi zunanja ministra Sergej Lavrov in Džavad Zarif. Turčija že vrsto let gosti več kot tri milijone sirskih beguncev. Po napovedih Združenih narodov bi sirsko-ruska ofenziva pognala v beg – seveda proti sicer zaprti turški meji – najmanj 800.000 ljudi in povzročila veliko humanitarno tragedijo ter »krvavo kopel«. Posebni odposlanec ZN za Sirijo Staffan de Mistura je opozoril, da se v primeru vladne ofenzive obeta »velik vihar«, in dodal, da je nujno treba vzpostaviti humanitarne koridorje, namenjene evakuaciji civilistov. »Džihadiste je treba poraziti. A ne na račun življenja na tisoče civilistov,« je predvčerajšnjim povedal de Mistura.
V primeru vojaške zmage v Idlibu bi Asadova vojska nadzorovala okoli 75 odstotkov sirskega ozemlja. Preostalo ozemlje je pod nadzorom kurdskih enot – Sirskih demokratičnih sil (SDF) in milice YPG. Kurdi, ki so od začetka vojne strateško-oportunistično menjali svojo »lojalnost«, bi se takšnim razmerjem in razmeram gotovo znali prilagoditi. Po izgubi velikega dela ameriške podpore in s stopnjujočo se turško grožnjo so v zadnjih mesecih večkrat pokazali, da so, ne glede na vse, pripravljeni sodelovati z režimom. Tudi za ceno avtonomije.
Režim predsednika Bašarja al Asada se že dolgo pripravlja na veliko – morda odločilno – vojaško operacijo. Idlib je strateško zelo pomemben. Z morebitnim padcem zadnje velike uporniške enklave bi oblasti v Damasku lahko prvič po začetku vojne, ki traja že sedem let in pol, vzela pa je več kot 400.000 življenj, povezale koridor, ki povezuje sirsko-turško mejo z obalnim območjem, Jordanijo in Libanonom.
Toda v mestu in pokrajini živi približno tri milijone ljudi. Polovica je beguncev iz mest, ki so bila nekaj let pod nadzorom uporniških skupin, potem pa so jih vladne sile s pomočjo Rusije, Irana in Hezbolaha znova spravile pod svoje okrilje (Homs, Dera, Vzhodna Guta, tudi Alep …). Begunci so v prenaseljeni in humanitarno že zdaj silovito 'podhranjeni' Idlib v okviru nadzorovanih evakuacij prišli z uporniškimi enotami. Idlib je – v okviru »mirovnega procesa« v Astani, ki ga vodijo Rusija, Iran in Turčija – eno izmed tako imenovanih deeskalacijskih območij, turška vojska pa je v njem postavila tri nadzorno-opazovalne točke.
Razdeljeni uporniki
Uporniške skupine v Idlibu niso ne enotne ne enoznačne: uravnilovka med njimi s strani Moskve je uradnemu Damasku s pomočjo izbrisa zgodovinskega spomina omogočila udejanjenje naracije boja s teroristi in skrajnimi islamisti. A ravno v Idlibu so razlike med sirskimi uporniškimi skupinami – izvzemši vojaško bolj ali manj poraženo samooklicano Islamsko državo – morda najopaznejše.
Skupaj naj bi bilo v Idlibu od 25.000 do 30.000 pripadnikov milic. Najmočnejša uporniška skupina v Idlibu je brez dvoma Hajet Tahrir al Šam (HTS), nekdanja Fronta al Nusra, ki jo sestavlja koalicija domačih in tujih borcev. HTS trenutno obvladuje približno 60 odstotkov province, a ima prav zaradi prihajajoče ofenzive velike težave z enotnostjo. Islamistična skupina je namreč razdeljena na del, ki bi rad še naprej sodeloval s Turčijo in se s političnimi pogajanji, dejansko pa umikom na območja pod turškim nadzorom (Džarablus, Afrin, Al Bab), izognil morebitnemu velikemu pokolu in eksodusu civilnega prebivalstva (pomemben turški motiv), in na bolj skrajen del, ki se želi bojevati »do zadnjega moža«. Turške oblasti, ki se želijo na vsak način ogniti velikemu spopadu in, predvsem, njegovim posledicam, so konec prejšnjega tedna poskusile prepričati vodstvo HTS, naj se umakne iz Idliba, a to ni privolilo v umik, zaradi česar je skrajno islamistično skupino tudi Ankara uvrstila na seznam terorističnih organizacij.
Infografika Delo.
Ob tem Hajet Tahrir al Šam, ki se je šele leta 2016 distanciral od Al Kaide, za zdaj še ni vstopil v koalicijo Nacionalne osvobodilne fronte (NLF), sestavljeno iz ostankov Svobodne sirske vojske (FSA) in še nekaterih manj skrajnih skupin. Podobno kot za HTS velja tudi za čečenske in kitajske ujgurske džihadiste. NLF naj bi prek turških kanalov Rusiji in Damasku neuradno sporočila, da je – v izogib civilnim žrtvam in humanitarni tragediji – pripravljena na umik iz Idliba.
Upravičeni turški strahovi
Več bo znano najpozneje v petek, ko se bodo v Teheranu na strateškem sestanku sestali predstavniki Irana, Rusije in Turčije. Za zdaj se zdi, da sta Rusija in Iran trdno odločena izpeljati veliko vojaško akcijo – to sta v zadnjih dneh jasno povedala tudi zunanja ministra Sergej Lavrov in Džavad Zarif. Turčija že vrsto let gosti več kot tri milijone sirskih beguncev. Po napovedih Združenih narodov bi sirsko-ruska ofenziva pognala v beg – seveda proti sicer zaprti turški meji – najmanj 800.000 ljudi in povzročila veliko humanitarno tragedijo ter »krvavo kopel«. Posebni odposlanec ZN za Sirijo Staffan de Mistura je opozoril, da se v primeru vladne ofenzive obeta »velik vihar«, in dodal, da je nujno treba vzpostaviti humanitarne koridorje, namenjene evakuaciji civilistov. »Džihadiste je treba poraziti. A ne na račun življenja na tisoče civilistov,« je predvčerajšnjim povedal de Mistura.
Bitka za Idlib bi lahko povzročila novo veliko tragedijo.
V Idlibu živi približno tri milijone ljudi, polovica je beguncev.
V primeru zmage v Idlibu bi Asadova vojska nadzorovala okoli 75 odstotkov sirskega ozemlja.
V Idlibu živi približno tri milijone ljudi, polovica je beguncev.
V primeru zmage v Idlibu bi Asadova vojska nadzorovala okoli 75 odstotkov sirskega ozemlja.
V primeru vojaške zmage v Idlibu bi Asadova vojska nadzorovala okoli 75 odstotkov sirskega ozemlja. Preostalo ozemlje je pod nadzorom kurdskih enot – Sirskih demokratičnih sil (SDF) in milice YPG. Kurdi, ki so od začetka vojne strateško-oportunistično menjali svojo »lojalnost«, bi se takšnim razmerjem in razmeram gotovo znali prilagoditi. Po izgubi velikega dela ameriške podpore in s stopnjujočo se turško grožnjo so v zadnjih mesecih večkrat pokazali, da so, ne glede na vse, pripravljeni sodelovati z režimom. Tudi za ceno avtonomije.
