Pandemija zajezena, a država je na robu bankrota
Libanonu ob bližajočem gospodarskem zlomu grozi epidemija revščine in lakote.
Odpri galerijo
Kolektivna karantena je delovala, a posledice zaustavitve države, ki je zaradi množičnih večmesečnih protestov že tako delovala na polovičnih obratih, so – in bodo – katastrofalne. Foto: Anwar Amro/Afp
Pred izbruhom pandemije novega koronavirusa se je zdelo, da bodo libanonski množični protesti proti skorumpiranim oblastem in despotskim nekdanjim gospodarjem vojne, danes pa tajkunom, obrodili sadove. Vladni kabinet se je pošteno premešal, sprejetih je bilo nekaj pomembnih koncesij, potem pa je pandemija ustavila tako proteste (podobno kot v Hongkongu, Iranu, Iraku …) kot politične spremembe.
Libanon se je za skoraj popolno »zaprtje« 15. marca odločil kot prva država na Bližnjem vzhodu. Katastrofične napovedi o več deset tisoč mrtvih – zaradi prenaseljenosti in katastrofalnih razmer v begunskih taboriščih – begunci predstavljajo dobro četrtino libanonskega prebivalstva – se niso uresničile. Nasprotno. Okužb je zelo malo, manj kot 700. Enako velja za smrtne žrtve (22). Predvčerajšnjim v Libanonu celo niso zaznali niti ene okužbe. Krivulja se je popolnoma sploščila.
Kolektivna karantena je delovala, a posledice zaustavitve države, ki je zaradi množičnih večmesečnih protestov že tako delovala na polovičnih obratih, so – in bodo – katastrofalne. Velika gospodarska in socialna kriza traja več let; zadolženost je silovita: pandemija je le pospešila razpad preostalih dodobra načetih struktur in (upati je, da začasno) ubila še turizem.
Če država do konca maja – oblasti so večino strogih zaščitenih ukrepov v torek podaljšale še za dva tedna – ne bo normalno delovala, se politično, varnostno, socialno in etnično občutljivemu Libanonu obeta epidemija revščine: analitiki so namreč napovedali, da bi se lahko znašla pod pragom revščine več kot polovica prebivalcev, inflacija (že zdaj 27-odstotna) pa naj bi poskočila v nebo. Tudi ljudem, ki še imajo nekaj prihrankov, se zaradi tihe devalvacije libanonskega funta (izguba polovice vrednosti v enem letu v primerjavi z dolarjem) ne piše nič dobrega – vse bolj glasne so tudi govorice, da bodo bo sicer unikaten libanonski bančni sistem reševali s posegi v depozite.
Tudi zato so se protestniki v torek zvečer prvič po dveh mesecih vrnili na ulice Bejruta, v »normalnih« časih eno od najbolj živahnih mest na svetu, kjer tišina ali zasebni prostor ne obstajata. Protestniki so se na ulice, kjer so vztrajali štiri mesece, vrnili v avtomobilih, ki so jih okrasili z libanonskimi zastavami. Od poslancev, ki so se zaradi zaščitnih ukrepov namesto v parlamentu sestali, kako povedno, v gledališču, so med dostojanstvenim protestom zahtevali, naj pomagajo najbolj ogroženim ljudem in podjetjem (več sto jih je propadlo, a to je po mnenju strokovnjakov le začetek negativne spirale), hkrati so še naprej pozivali k reformi celotnega političnega sistema. Organizacija Human Rights Watch je opozorila, da mora država nujno sprejeti ukrepe za okrepitev gospodarstva in ohranitev delovnih mest, ali pa se Libanonu, deželi hrane, obeta – lakota.
Libanon se je za skoraj popolno »zaprtje« 15. marca odločil kot prva država na Bližnjem vzhodu. Katastrofične napovedi o več deset tisoč mrtvih – zaradi prenaseljenosti in katastrofalnih razmer v begunskih taboriščih – begunci predstavljajo dobro četrtino libanonskega prebivalstva – se niso uresničile. Nasprotno. Okužb je zelo malo, manj kot 700. Enako velja za smrtne žrtve (22). Predvčerajšnjim v Libanonu celo niso zaznali niti ene okužbe. Krivulja se je popolnoma sploščila.
Kolektivna karantena je delovala, a posledice zaustavitve države, ki je zaradi množičnih večmesečnih protestov že tako delovala na polovičnih obratih, so – in bodo – katastrofalne. Velika gospodarska in socialna kriza traja več let; zadolženost je silovita: pandemija je le pospešila razpad preostalih dodobra načetih struktur in (upati je, da začasno) ubila še turizem.
Protestniki so se v prvič po dveh mesecih vrnili na ulice BejrutaFoto: Anwar Amro/Afp
Če država do konca maja – oblasti so večino strogih zaščitenih ukrepov v torek podaljšale še za dva tedna – ne bo normalno delovala, se politično, varnostno, socialno in etnično občutljivemu Libanonu obeta epidemija revščine: analitiki so namreč napovedali, da bi se lahko znašla pod pragom revščine več kot polovica prebivalcev, inflacija (že zdaj 27-odstotna) pa naj bi poskočila v nebo. Tudi ljudem, ki še imajo nekaj prihrankov, se zaradi tihe devalvacije libanonskega funta (izguba polovice vrednosti v enem letu v primerjavi z dolarjem) ne piše nič dobrega – vse bolj glasne so tudi govorice, da bodo bo sicer unikaten libanonski bančni sistem reševali s posegi v depozite.
Avtomobilski protesti
Tudi zato so se protestniki v torek zvečer prvič po dveh mesecih vrnili na ulice Bejruta, v »normalnih« časih eno od najbolj živahnih mest na svetu, kjer tišina ali zasebni prostor ne obstajata. Protestniki so se na ulice, kjer so vztrajali štiri mesece, vrnili v avtomobilih, ki so jih okrasili z libanonskimi zastavami. Od poslancev, ki so se zaradi zaščitnih ukrepov namesto v parlamentu sestali, kako povedno, v gledališču, so med dostojanstvenim protestom zahtevali, naj pomagajo najbolj ogroženim ljudem in podjetjem (več sto jih je propadlo, a to je po mnenju strokovnjakov le začetek negativne spirale), hkrati so še naprej pozivali k reformi celotnega političnega sistema. Organizacija Human Rights Watch je opozorila, da mora država nujno sprejeti ukrepe za okrepitev gospodarstva in ohranitev delovnih mest, ali pa se Libanonu, deželi hrane, obeta – lakota.
