Pritisk na Tajvan na zemlji in v zraku

Je gospodarsko izsiljevanje kot sredstvo za uresničevanje hegemonističnih teženj dovoljeno?
Fotografija: Mednarodno letališče Taoyuan v Tajpeju po »ukazu« Pekinga ne bo samo na Tajvanu, temveč tudi na Kitajskem. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Mednarodno letališče Taoyuan v Tajpeju po »ukazu« Pekinga ne bo samo na Tajvanu, temveč tudi na Kitajskem. FOTO: Reuters

Kitajska v boju za Tajvan uporablja vsa sredstva. Uprava za civilno letalstvo (Caac) je 25. aprila zahtevala od letalskih družb, ki letijo na ta otok, naj ga na spletnih straneh označijo za del Kitajske. Sicer jih čakajo »hude posledice«, je zagrozil uradni Peking.

Tako je azijska sila tudi v zraku začela zvijati roke. Kitajska je namreč lani precej pripomogla k rasti zračnega prometa s približno 550 milijoni letalskih potnikov, in ker se bo ta številka po ocenah Caaca leta 2018 zvišala na 612 milijonov, nobeno podjetje, ki si želi del tega kolača, ni tako načelno. Resda ima Tajvan neodvisno upravo za zračno navigacijo, resda dogovarjanje o poletih v Tajpej, Taichung ali Kaohsiung nima nič skupnega s Pekingom, toda »hude posledice«, s katerimi grozi Kitajska, bi lahko pomenile marsikaj.

Caac je poslal pismo 44 letalskim družbam in jih opozoril, da kršijo politiko ene Kitajske, če obravnavajo Tajvan kot neodvisno državo. Zahteval je, naj vse družbe na seznamu ciljnih mest poleg besede »Tajvan« dopišejo »Kitajska«. Najprej so letalskim prevoznikom določili rok 25. maj, toda ker na grožnje ni odgovorila niti polovica družb, so prestavili rok na 25. junij. In zdaj smo v psihološki vojni.
 

Orwellovski nesmisel


Bela hiša je to kitajsko zahtevo označila za »orwellovski nesmisel« ter pozvala svoje družbe, naj se uprejo pritisku, ki je del »čedalje močnejših prizadevanj kitajske komunistične partije, ki poskuša vsiliti svoja stališča ameriškim državljanom in zasebnim podjetjem«.

Kitajska kampanja zastraševanja tujih podjetij, ki bi si v svojem kibernetičnem prostoru drznila podeliti Tajvanu samostojnost, se je začela na začetku letošnjega leta. Peking je zagrozil podjetjem, kot so Zara, Marriott, Qantas in Delta Air Lines, da jih bo kaznoval zaradi neupoštevanja načela ene Kitajske, in ker ima Zara v osrednjem cesarstvu 170 prodajaln, Marriottovi hoteli pa na kitajskem ozemlju prinašajo skoraj 70 milijard dolarjev na leto, so se podjetja odločila vesti pokorno na spletnih straneh. O tem, ali bi takšno ravnanje lahko veljalo za gospodarsko izsiljevanje, so se spraševali samo teoretiki. Tisti, ki delujejo v resničnosti, si ne morejo privoščiti padca dobička, kakršnega je lani občutila na svoji koži, denimo, južnokorejska družba Lotte. Kitajska je namreč zaprla 87 Lottejevih samopostrežb in se tako maščevala Seulu za namestitev ameriškega protiraketnega ščita. V šestih mesecih, kolikor so bile prodajalne zaprte, je Lotte izgubil 470 milijonov dolarjev.

Toda Tajvan je v zadnjih dneh vrnil udarec ter pozval državljane k bojkotu vseh letalskih družb, ki so popustile Pekingu. Objavili so seznam letalskih prevoznikov, ki so imenu otoka dodali besedo »Kitajska«, in proti njim napovedali tožbo, ki bo resda trajala več let, a to kljub temu pomeni, da se je Tajvan prvič uprl mednarodnemu pritisku Pekinga.
 

Poslušne družbe


Evropske družbe, denimo British Airways, Lufthansa in Air France, so med prvimi označile Tajvan za del kitajskega ozemlja. Poleg teh je bila poslušna tudi Air Canada, ki se ni zmenila za javne proteste svojih državljanov tajvanskega rodu, nato se je tej skupini pridružil še Singapur. Japonski Jal in All Nippon sta omahovala in najprej spremenila položaj Tajvana, nato pa preklicala spremembe, zato zdaj ni jasno, kakšno bo njuno mnenje do konca roka. Toda približno deset družb ne bo spremenilo mnenja, med njimi so Air India in Vietnam Airlines ter korejski družbi Asiana in Korean Air. Očitno se vprašanje tajvanskega položaja v zračnem prometu spreminja v politično vprašanje o tem, koliko je treba popustiti pritisku Kitajske in kdo se ji bo sploh upal upreti.

Še večji škandal je izbruhnil lani, ko se je mednarodna organizacija za civilno letalstvo pod pritiskom Pekinga odločila, da ne bo dovolila Tajvanu oziroma Republiki Kitajski, kakor se otok še naprej imenuje, da bi se udeležil njene letne konference v Montrealu, kar je bilo v nasprotju s temeljnimi mednarodnimi načeli in glavnimi interesi letalske varnosti. To je bil še eden izmed dogodkov, ki napovedujejo, da bi svetovna ureditev lahko propadla prav zaradi vprašanja Tajvana. Je sploh komu mar za to? Sploh koga zanima, kaj se bo zgodilo potem? Je gospodarsko izsiljevanje kot sredstvo za uresničevanje hegemonističnih teženj res dovoljeno?

Več iz te teme:

Komentarji: