Slišati je bilo pozive na boj proti fašizmu

Foča, Tjentište – Tito, Tito so vzklikali protifašisti, ki so se danes, prav na dan konca pete sovražnikove ofenzive pred 76-leti, bolj znane kakor bitka na Sutjeski, v velikem številu udeležili srečanja pri spomeniku in kostnici padlih partizanskih borcev v Dolini herojev na Tjentištu. Ni bilo važno od kod si, pomembno je bilo, da nasprotuješ razraščajoječem fašizmu na območja nekdanjih »bratskih republik«.

Čeprav doslej ni bilo treba plačati parkirnine pod vrhovih Zelengore, so v Nacionalnem parku Sutjeska poskrbeli prav za to in za osebna vozila zahtevali evro, za avtobuse pa 2,5 evra parkirnine. Toda pozor. Včeraj se je prav pri tem spomeniku tudi odvijala proslava srbskih in prosrbskih partizanskih društev pod okriljem Republike Srbske, a nobenemu ni bilo treba plačati te dajatve.



Ne glede na očitna dvojna merila, udeležencev današnje slovesnosti to ni vrglo iz tira. Plesali so kolo, igrali na harmonike in peli borbene partizanske pesmi ter obujali spomine na nekdanjo socialistično Jugoslavijo, ki je končala v krvi podivjanih nacionalističnih zveri.

Jugoslavija je bila mala Evropa

Ljudje so prišli od vsepovsod, največ pa je bilo Bošnjakov in Črnogorcev, sledili so Hrvatje in tudi Slovenci. Uzeir Karadža iz Bugojna je prepričan, da se ljudje množično udeležujejo manifestacije zato, ker se je za novo boljše življenje preprosto treba boriti in ga tudi izboriti.



»Tako naprej preprosto več ne gre, saj se novodobni fašisti borijo zgolj za oblast, medtem ko je narod lačen. Zato vsem narodom bivše Jugoslavije priporočam, da se spet zedinijo,« je povedal Karadža. Dejan Mujić, 25-letni protifašist iz Črne Gore in potomec partizanske družine je povedal, da se nekdanje Jugoslavije res ne spominja, a so mu starši povedali, da je bilo v času Tita življenje precej boljše kakor zdaj.



»Zgodovinska obdobja so polna čustev, ki jih je treba pomniti,«  je na vprašanje, zakaj se je na Sutjeski zbrala ogromna množica ljudi odgovorila Tilka Bogovič, članica predsedstva slovenske borčevske organizacije. Prepričana je, da se fašizem vnovič poraja v Evropi, zato so take manifestacije kakor je današnja še kako potrebne. Mojca Koletnik iz avstrijske Koroške je prepričana, da je bila Jugoslavija mala Evropa, zdaj pa se gradi velika Evropa, a obdana z ograjami, za katerimi se skriva fašizem in nacizem. »Če bomo stopili skupaj, bomo te ograje zagotovo podrli,« je prepričana Koletnikova. V Dolino herojev se je danes pripeljalo 66 avtobusov in okoli sto osebnih vozil. Sovražnikova ofenziva je podprta tudi s 300 bojnimi letali sicer trajala od 15. maja do 16. junija leta 1943.

Župan Foče obžaluje dve proslavi

Župan občine Foča Radisav Mašić, ki se je srbske proslave včeraj udeležil, današnje t. i. jugoslovanske pa ne, je za spletno Delo izrazil zaskrbljenost, da je spomin na to veliko bitko v dolini Sutjeske razdelil partizane in njihove potomce ter simpatizerje. Po njegovem prepričanju je za razdor kriva politika. »Sutjeska je bila skupna bitka proti fašizmu in res ni nobenega razloga, da bi bilo drugače. Vem, da je bilo tudi letos kar nekaj iniciativ vlade Republike Srpske, da bi se vsi skupaj zbrali na enotni spominski slovesnosti, na kateri bi se zbrali vsi pripadniki jugoslovanskih narodov, ki so sodelovali v tej legendarni bitki, a se žal ne uspejo zediniti. V sovražnikovi ofenzivi so padli borci vseh nacionalisti, zato je delitev na ene in druge v nasprotju s tistim, za kar so ljudje takrat dali svoja življenja,« je povedal Mašič.



V bitki na Sutjeski je sicer 127.000 sovražnikovih vojakov obkolilo približno 22.000 partizanov in v tej ofenzivi je padlo 7543 partizanov, med njimi tudi legendarni komandant Sava Kovačević. »Partizani so bili poraženi. Toda v vojno–političnem in moralnem smislu so bili poraženi okupatorji,« je rekel nekdo od številnih govornikov okoli 3500 zbranim na današnji prireditvi pod planino Ozren, česar resnici na ljubo nismo ravno najbolje razumeli...

Tito je bil hraber, a tudi nepremišljen

Za razjasnitev takratnih okoliščin tragičnega dogajanja smo zaprosili tržaškega zgodovinarja Jožeta Pirjevca. Na naše vprašanje, kdo je krivec, da se je partizanska vojska takrat znašla v sovražnikovem obroču, je Pirjevec s prstom pokazal na Tita. 



»Namesto, da bi se po bitki na Neretvi, kjer se je rešil tako rekoč za las, preusmeril v vzhodno Bosno, je silil čez Drino na črnogorsko in srbsko območje. Tisti, ki je obkoljene partizane rešil pa je bil general Koča Popović, ki je s svojimi proletarskimi enotami in s pomočjo enot generala Peka Dapčevića prebil vrzel v sovražnikovem obroču na Sutjeski in preživelim dovolil, da so se umaknili  v vzhodno Bosno. A spopad s silami Osi so drago plačali, saj so izgubili tretjino svoje vojske. Najbolj tragično pa je, da je Tito ta preboj Koči Popoviću smrtno zameril, saj je bil prepričan, da ga je pustil na cedilu, ker da je skušal rešiti zgolj lastno kožo. Odnos med njima se ni nikoli popravil,« je povedal Pirjevec in dodal, da je bil Tito med ofenzivo zelo pogumen in je vseskozi ohranil mirno kri. Je tudi edini poveljnik kake zavezniške armade med drugo svetovno vojno, ki je poprijel za orožje in bil v boju tudi ranjen.