Šport in diplomacija skupaj vrtita pedala

​Dirka po Franciji: Kako je mogoče, da majhna Slovenija tako močno opozarja nase s športom, se je v teh dneh čudilo nemalo tujih medijev.
Fotografija: Da se prek športa utrjujejo nacionalna čustva in stereotipi, ni le prazen kliše, šport povezuje počez in konkretno: tudi kot lepa priložnost, ki vabi k diplomatski nadgradnji. FOTO: AFP
Odpri galerijo
Da se prek športa utrjujejo nacionalna čustva in stereotipi, ni le prazen kliše, šport povezuje počez in konkretno: tudi kot lepa priložnost, ki vabi k diplomatski nadgradnji. FOTO: AFP

»Če bo dirko po Franciji dobil Primož Roglič ali Tadej Pogačar ali pa če bo zmagal kdo tretji, sploh ne nujno Slovenec, te vabim na Elizejske poljane ... « Tako je francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian, ki je znan ljubitelj kolesarstva, v začetku septembra, ko se je na Brdu pri Kranju udeležil 24. posveta slovenske diplomacije, povabil slovenskega kolega Anžeta Logarja, da si zaključek Tour de France na znamenitih pariških poljanah ogledata skupaj. Diplomacija in šport sta lahko dober in resen par, samozavesten tudi.



Danes, ko je bila kolesarska dirka – ki jo z velikim zanimanjem spremljajo po vsem svetu in o njej obsedeno medijsko poročajo – pri koncu ter je zdaj s Pogačarjem kot prvim in Rogličem na drugem mestu ovenčana po slovensko, je Logar res odpotoval v Pariz; kakor se je zaključnega slavja udeležil tudi predsednik Borut Pahor, ki se bo jutri delovno srečal s francoskim gostiteljem Emmanuelom Macronom.

Da se prek športa utrjujejo nacionalna čustva in stereotipi, ni le prazen kliše, šport povezuje počez in konkretno: tudi kot lepa priložnost, ki vabi k diplomatski nadgradnji. FOTO: Reuters
Da se prek športa utrjujejo nacionalna čustva in stereotipi, ni le prazen kliše, šport povezuje počez in konkretno: tudi kot lepa priložnost, ki vabi k diplomatski nadgradnji. FOTO: Reuters


Lasten pogled v tujem ogledalu


Kako je mogoče, da majhna Slovenija tako močno opozarja nase s športom, se je v teh dneh čudilo nemalo tujih medijev. V švicarskem Le Tempsu so v odgovor navajali francoskega geografa Laurenta Hassida, ki redno obiskuje in raziskuje Slovenijo, češ da smo Slovenci – kakor je stereotipno poudaril, vsak pravi Slovenec vsaj enkrat v življenju spleza na Triglav – radi v naravi in aktivni; in kolesarstvo je močno razširjeno, za mnoge kar »način življenja«. Pri francoskem regionalnem dnevniku Ouest-France, ki izhaja v Rennesu in ga berejo predvsem na zahodu Francije, a prav tako v Parizu, so orisali nekakšen kolektivni portret Slovencev, temelječ na izjavah sogovornikov, denimo ministrice Simone Kustec in Bogdana Finka, direktorja Dirke po Sloveniji. Kakor so citirali ministrico za izobraževanje, znanost in šport, sta nas Primož Roglič in Tadej Pogačar domala »obnorela. Vsi Slovenci so nadvse ponosni nanju ...«



V članku so naklonjeno nanizali vrsto športnih imen, ki kažejo, da je (po ministrici) »Slovenija neke vrste mali čudež«: od Tine Maze in Petra Prevca do evropskih prvakov v košarki leta 2017 in podprvakov v odbojki dve leti pozneje ter kajpada še Luke Dončića, Gorana Dragića, Jana Oblaka, Josipa Iličića, Janjo Garnbret, kot »izjemnih ambasadorjev naše države«. Mlade generacije slovenskih športnikov so, kakor so lahko prebrali francoski bralci, samozavestne in osvobojene manjvrednostnih kompleksov, nekdanjih psiholoških preprek ni več, »naučili smo se«, kakor je poudaril Fink, »zmagovati«. Toda bistvena je osnova, in ta je v Sloveniji dobra, saj so športno aktivni že otroci in tako potem kar 65 odstotkov prebivalstva. Šport imamo v krvi tudi zaradi naravnih danosti, od gora do morja, ki so neverjetna igrišča, vadbišča. V članku so poudarili prav tako kakovost slovenskih trenerjev, ki znajo prepoznati mlade talente, in za povrhu še športni proračun – zaradi covida-19 je bil letos z 20 milijonov evrov okrnjen na 17 –, ki je v primerjavi z mnogimi tujimi skromen, kar uboren, in vendar ne nepremostljiva ovira za delovne in garaške slovenske tekmovalce.

Pri Le Tempsu so odnos med slovensko državo in športom osvetlili nekoliko drugače, češ uspeh Rogliča in Pogačarja izvira bolj iz njunih osebnih ambicij in dela njunih ekip (Jumbo Visma in UAE Team Emirates) kakor iz prizadevanj države ...

Slovenski junak Tadej Pogačar. FOTO: Marco Bertorello/AFP
Slovenski junak Tadej Pogačar. FOTO: Marco Bertorello/AFP


Predsednik pri predsedniku


A danes je slovenska država, kot pritiče situaciji, v športnem Parizu navzoča, prav tako diplomatsko. Slavnostni podelitvi pokalov na Elizejskih poljanah je prisostvoval tudi predsednik Pahor, ki se bo jutri dopoldne delovno srečal z Macronom. Voditelja se bosta v Elizeju pogovarjala o poglabljanju strateškega partnerstva med Francijo in Slovenijo ter o nujnem preporodu Evropske unije: da bo močnejša in enotnejša na mednarodnem parketu. Z enakim sporočilom se je Pahor konec avgusta odpravil že k nemškemu predsedniku Frank-Walterju Steinmeierju ...

Da se prek športa utrjujejo nacionalna čustva in stereotipi, ni le prazen kliše, šport povezuje počez in konkretno: tudi kot lepa priložnost, ki vabi k diplomatski nadgradnji.

Preberite še:

Komentarji: